Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Krst pri Luciferju

Pravi, trdi vodni led sem spoznal šele v Luciferju, ko sva z Borom opravila drugo ponovitev ledene pošasti.

Krst pri Luciferju


Led - za večino ljudi nepotrebna nadloga, za ledne plezalce pa srce vsake zime. Ko sem začenjal s plezanjem me niti ni kaj dosti zanimal, saj sem vse svoje moči usmeril v skalo. Nato sem ga srečal v zimskih grapah, a to je bil bolj zmrznjen sneg, v glavnem položen in prav nič zahteven. Pravi, trdi vodni led sem spoznal šele v Luciferju, ko sva z Borom opravila drugo ponovitev ledene pošasti.

Lucifer seveda ni nobena pošast. Ampak nekaj podobnega sem imel v mislih, ko sva se s soplezalcem navezovala pod njim. Hmm...eeh, da se tole pleza? Saj je reč vendar čisto pokončna... Vendar, če so ga splezali drugi pred nama, bo nekako že šlo, sem se tolažil, a bolj slabo. Za samozavest je treba imeti pravo, resnično podlago, sicer je bolj šepava in kratkega veka... vsaj pri meni je tako. Jaz pa v takšnem ledu še nisem plezal. Nekoliko me je pomirjalo dejstvo, da sem v dobri družbi: Bor je pred tem obdelal nekaj lažjih slapov, torej bo že vedel, kako se stvari streže. Nekaj teorije sem sicer poznal, a bila je res zgolj teorija: tokrat bo škarje in platno najine naveze imel v rokah soplezalec. Še pozdrav, in Bor je odpikal po ledu navzgor.

V hribih sem se s prvega stojišča ponavadi razgledoval po okolici. Tu pa razen dreves in ledu nad nama ni bilo kaj videti. Plezanje prvega raztežaja je na oko izgledalo čisto prijazno, na trenutke celo lahkotno. Tudi strmina s poličke, kjer sva zabila prvi klin ni bila videti tako huda kot če si jo opazoval s ceste pred Martuljkom ali skozi gole krošnje dreves na pobočju pod slapom. To je nekoliko podprlo mojo negotovo moralo. A kmalu so me začele obhajati nove skrbi: zakaj mi soplezalec ruši in vali na glavo takšne gmote ledu? Nisem si predstavljal, da se zadeva pod udarci cepinov lahko tako podira. Led zgoraj očitno ni več tako trden in kompakten kot v prvih metrih, kjer se je čezenj cedila voda in na površini ustvarjala nekakšne mini kaskade. Še nekaj je bilo proti mojim pričakovanjem: opazil sem, da je treba večkrat udariti na isto mesto, preden cepin zares prime... “No ja, je pač tako – mogoče bo meni šlo celo bolje...” sem razpredal in bil pameten sam pri sebi, ko se je Borovo napredovanje upočasnilo. V strmejšem delu je zavrtal ledni klin, pa nekaj metrov nad njim še enega. “Varujem! “ se je nato oglasilo od zgoraj, iz kota pod previsom. No, skrajni čas, sicer bom zmrznil tu spodaj...

Začetek me ni pretirano utrudil. A že v prvi strmini sem se pokesal prejšnjih idej in moral hote ali nehote izraziti občudovanje soplezalcu. Le kako je zavrtal v tej krušljivi zadevi, če meni celo pospravljanje za njim dela težave? Tisti ledni vijaki – neverjetno podobni odpiračem za buteljke - niso šli nič kaj radi v led. To sem preveril spodaj na stojišču. Zato sva imela s seboj za vsak slučaj še en klin, ki si ga enostavno samo zabil. Tako kot v skalo; le drugi v navezi ima potem težave, preden ga dobi ven. Bil sem vesel, da vsaj tega ni uporabil. Tanjši led pod stojiščem me je nekajkrat spravil v negotov položaj, majal sem se na konicah derez, a v rokah je bilo še dovolj moči, da sem se potegnil proti levi v vlažni kot pod streho. Uff... klini in trdna skala. Stojišče niti ni slabo. Ampak kako bo naprej, kako priti čez štrleče gobe in, če prav vidim, celo nekakšen previs, ki naju neizogibno čaka na poti do vrha?
Eden za zavit, drugi za zabit...


Alpina, made in YU
Ne spomnim se, ali sva bila tako zmenjena že prej, ali sva se dogovorila spotoma: vsekakor je šel Bor naprej tudi v drugem raztežaju. Zdaj je plezal mnogo bolj počasi, a zdelo se mi je, da še vedno zanesljivo. Tole bo hudič, sem ugotavljal, medtem ko so izpod ledenega buhtlja na koncu prečke gledale le še njegove noge, ki se kar niso in niso hotele pomakniti navzgor. Bil sem mu dokaj hvaležen, da je šel naprej. Hudič, velik hudič ... Prvi plezalci so že vedeli, zakaj so ga imenovali Lucifer. Bi bilo prav fino in pametno, da bi tudi jaz šel prej zlest kaj bolj normalnega. Kje je že treniral Bor? V Peklu...? No, ne more biti kaj dosti drugače... A zdaj ko sva izvešena v tej vertikali je tako ali tako prepozno. Zakaj me po trideset metrih plezanja navija v stopala, kljub preizkušenim Alpininim gojzarjem, v katerih sem preživel in preplezal skoraj celo poletje? Kaj vem, mogoče to obvezno spada k vzponom v slapovih... Ali pa je to morda znak, da bom kmalu crknil, obnemogel in neugledno obvisel na štriku? Uh, to bi bila zgodba, potem se raje več ne pojavim več na našem ferajnu, kaj šele na v Riu, kjer so se običajno zaključevali naši klubski sestanki, pozno ponoči, seveda... “Popusti varovanje!” me zbudi iz črnih razmišljanj zamolkli glas od zgoraj. Na, zlezel je, tudi upanja na častni umik ni več – gremo torej v boj...

Prečnica čez zajetne ledene obline niti ni bila tako težka kot čudna in nerodna. Zračnost me ni motila: psiha je ostala od poletja. Skrbelo pa me je to, da mi nekajmetrska pot proti desni prehitro pobira moči: za vsak korak naprej sem potreboval pet, šest udarcev s cepinom... Zabijati orodja v horizontalni smeri mi je bilo nekako odročno, nenaravno, in pomanjkanje tehnike sem grenko začutil v bicepsih. Kako naj se spočijem v tej hudičevi strmini? Da sem ga močno polomil, ko sem ročaj mojega sicer predolgega zelenega Stubaia odrezal čisto na kratko, to sem ugotovil že spodaj. Moji udarci so bili zaradi tega prešibki in vsakih par trenutkov sem se boleče užgal po prstih. Pa še zapestna zanka je postala pretesna, ko sem prijel cepin z debelo rokavico. Seveda, doma sem jo preverjal na golo roko... Ledno kladivo v levici je bilo tako ali tako skoraj neuporabno, saj se je iztikalo tudi iz navidez zanesljivih lukenj. Od njega že vnaprej nisem pričakoval čudežev... A vse bi še šlo, če me ne bi tako peklensko navijalo v stopala. Razmočeni gojzarji so izgubili še tisto malo trdnosti, ki so jo premogli v suhem stanju, in dereze so seveda zvesto sledile upogibanju podplatov. Začenjal sem zares trpeti. Se mar že uresničuje črni scenarij, ki se mi je prikazoval na štantu spodaj? Ne vem, bedak - misli zdaj raje na plezanje, kako boš prišel čez, ne pa na ... Prasica, Stubai! Primi že enkrat...! Cepin ni hotel v led in grdo me je navijalo, led pa se je krušil vse bolj, debeli krožniki so se luščili pod udarci mojih orodij. Morda bi jih moral nabrusiti pred plezarijo ? Odlična ideja, le zdaj mi ne pomaga več prav dosti... Čutil sem, kako mi roke popuščajo, kako se zanke vse bolj zajedajo v zapestja... Ah, še malo, tu je odrešitev: klin! Obesim se nanj, pripnem, me prav malo briga če in koliko drži, in počivam. Kako sem crknjen! Zdi se mi da se odpiranja novega lista v moji knjigi plezanja tokrat nisem lotil na najbolj pravi način...
V prečnici

Bor medtem zgoraj potrpežljivo čaka, da pridem k sebi. Da se malo zberem in zlezem, kot sem suvereno zlezel vse, v kar sem se spravil v moji prvi poletni sezoni. Upam, da ima vsaj dober klin na stojišču. Ne, ne smem zamočit že v prvem slapu – kaj bom potem delal celo zimo...

Z novo močjo in prepričanjem se zakadim v najstrmejši led nad mano. “Vname se boj - ne boj, mesarsko klanje...”. Če bi naš veliki pesnik živel v dobi ledenih slapov, bi si lahko prihranil pot do Savice, saj bi navdih lahko dobil kar tu. Nobene milosti več ni bilo v bitki z Luciferjem, katerega najbolj navpični del je bil na mojo smolo tudi najmanj trden. Ko se pod lednim kladivom spet odkolje debela luska, obvisim na desnici. “Drž...” zavpijem, ker se že vidim leteti čez previse nekam proti desni, pa takoj zatem še: “Ne me vlečt !” Spoznanje, da lahko – če je treba - visim tudi na eni roki me napolni s posvečenim besom, ne glede na vso bedo moje plezarije. Me prav briga, na kakšen način: ta slap moram zlest, sicer ni prihodnosti v moji plezariji! Zdaj že bolj ali manj na slepo udriham po ledu in ne izgubljam časa s preverjanjem, kaj drži in kaj ne. Noge so se spremenile v eno samo boleče stopalo, roke že postajajo lesene... še dva, en udarec. A dereze, ki so doslej bolj ali manj brezuspešno opletale nekje spodaj zdaj začuda najdejo oporo: zadnji čas, ker roke niso več moje, nekdo drug – verjetno Lucifer - upravlja z njimi in jaz na to nimam prav nobenega vpliva... S celim telesom se prilepim na vlažni led, in zdi se mi, da ga bom stopil s svojo vročo sapo. Vem, da je najhujše zdaj za mano. Kako sem crknjen...
Do stojišča potem bolj ali manj zatikam za izbokline v položnejšem ledu. Za kaj drugega ni moči, ob tem pa se trudim izgledati kar najbolj flegma in neprizadeto. Še sam sebi – kaj šele drugim - ne maram priznati, da mi je Lucifer danes, šestnajstega januarja leta tisočdevetstoenainosemdeset od blizu razkazal pekel.
A naslednjič bo drugače, prisežem...


Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti