Je stil (način plezanja) v alpinizmu pomemben? Da - vendar nekaterim zelo, drugim so sprejemljive manjše ali večje »bližnjice«, tretji bodo vprašali: Kaj je to?
Kako?
Je stil v alpinizmu pomemben? Da - vendar nekaterim zelo, drugim so sprejemljive manjše ali večje »bližnjice«, tretji pa bodo vprašali: Kaj je to?
Med prve vsekakor spada avtor članka Carlos Comesaña, pa tudi Marko Prezelj, ki se mu zahvaljujem za nekatere ključne detajle pri dokaj zahtevnem prevodu. Originalni tekst najdete na naslovu:
Ideas and ethics in mountain climbing; etične poglede v še nekoliko bolj ortodoksni (pravoverni, puristični...) obliki pa v članku Marka Twighta iz zadnje številke revije
Rock and Ice z zgovornim imenom
Barbarians at the gate.
Se bodo tradicionalne vrednote uspele obdržati in ubraniti pred povsem tržnim pristopom?
Pa še Markov komentar:
Ostrim stališčem Comesañe ne oporekam. A s tega vidika žal ne poznam nikogar "brez greha". Kadar osebna pravila igre, oziroma etična načela, niso že ob izbiri alpinističnega cilja dovolj trdna, so le ta pogosto prva daritev na oltarju kjer cilj posvečuje sredstva.
Če "kaj?" in "kako?" nista res trdno povezana, so vsa moraliziranja odveč. Na zmuzljivi "zakaj?" pa ob tem lahko kar pozabimo.
High Mountain 262 – September 2004
Ideje in etike plezanja v gorah
Carlos Comesaña
Carlos Comesaña in Jose Luis Fonrouge sta leta 1965 kot prva preplezala Supercanaleto v Fitz Royu: vzpon, ki je v svojem času izstopal
Pogosto se sprašujem, kako danes mladi alpinisti, ki želijo v gorah plezati “kot se spodobi” usmerjajo svoje sanje. Kot povsod v življenju tudi tu obstajajo dejstva, ikone in idoli, ki jim lahko sledimo. Toda kje so dobri zgledi danes? Če upoštevamo, da je poslanstvo športa projicirati splošno sprejeto etiko in vrednote v družbo, kaj nam lahko alpinizem nudi danes? Pregled zgodovine alpinizma nam kaže, da so nove usmeritve že v zgodnjih sedemdesetih letih pričele nasprotovati tradicionalnim načelom tega športa iz preteklosti.
Ko je Walter Bonatti pozimi leta 1965 sam preplezal novo smer v severni steni Matterhorna so se alpinisti po svetu soočili z vprašanjem, kakšno dejanje bo potrebno, da se ta dosežek preseže ali vsaj izenači. Nekateri so se odločili za plezalske tekme, s čemer so izpopolnili fizični in tehnični nivo plezanja v skali in ledu. Drugi so za oblikovanje svojih dogodivščin izbrali Himalajo ali najvišje vrhove kontinentov. Kot rezultat tekmovanj so razvili nove materiale in tehnike, toda kljub velikim junaštvom Profita, Escoffiera in drugih, ki so premikali meje plezanja v povezovanju alpskih vzponov, se je večina najboljših športno usmerjenih plezalcev osredotočila na bolj donosna tekmovanja. Razvijali so idejo, da se težavnostna lestvica od nekdanje klasične in dokaj spoštovane skrajne meje VI+ (ki vključuje tudi izpostavljenost tveganju), lahko dviga do IX+ in naprej – toda, brez tveganja pri padcih.
Naj nas spomnim, da v preteklosti nihče ni ocenil težke smeri več kot z običajno in od vseh sprejeto skrajno mejo VI+: zaradi splošno veljavnih pravil, pa tudi zaradi spoštovanja vrednot, pridobljenih s tradicijo. Verjamem, da so bili nekdanji plezalci sposobni plezati precej večje težave in so to tudi počeli, a so jih spoštljivo ocenjevali največ s VI+.
Nedolgo tega so nekateri plezalci, verjetno pod pritiskom medijev in komercialnih sponzorjev prišli do idej kot je zbiranje vseh 14 osemtisočakov ali vseh najvišjih vrhov kontinentov. Ker ima prva skupina za cilj vse osemtisočake, se bodo verjetno slej ko prej pojavili tudi alpinisti, ki bodo zbirali vse vrhove višje od 22.000 čevljev (približno 6700 m, op. prev.) ali 21.000 čevljev ali 20.000 čevljev? Pred kratkim so zbiratelji predstavili tudi idejo o hitrem plezanju, ki kot boljšega opredeli plezalca, ki v čim krajšem času »kompletira« celotno zbirko ciljev. Naslednja moderna teorija je maratonsko plezanje, kjer je cilj splezati na ducat vrhov v istem pogorju, spet v najkrajšem možnem času.
Večina sponzorjev, mediji, publika in častilci teh idej sprejemajo varljivo trditev, da je v alpinizmu kvantiteta in hitrost pomembnejša od kvalitete. Verjetno razmišljajo na ta način zaradi boljših rezultatov pri odzivnosti publike in denarju. V tem duhu se spominjam ostrih besed mojega pokojnega prijatelja Casimira Ferrarija, med skupnim uživanjem na lahkem vzponu v italijanski Grigni. Po njegovem surovem mnenju “zbiralci” naredijo veliko zase in zelo malo z alpinizem.
Ni dvoma, da smo v zadnjih desetletjih spremljali legendarne osvojitve kot na primer vzpon na Mt. Everest brez dodatnega kisika in fantastične solo vzpone po novih smereh na zahtevne osemtisočake. Nekateri drugi vzponi, omenjeni kot uspešni, pa so bili zgolj napadi na etična načela na katerih temelji tradicionalni alpinizem.
Imamo zamegljena ali delna poročila o prvih vzponih po novih smereh ter nerealne in pretirane opise, ki dajejo izkrivljen pogled na resničnost; na primer pretiravanje v poročilu, ki naj bi bilo tehnično, z zgodbo o zobu, izpuljenem na 8000 metrih z žepnim nožem; ali drugo značilno poročilo z morbidnimi podrobnostmi o 20 centimeterskem curku krvi iz roke plezalca - očitno kot zagovor, da gre za »najtežjo smer na planetu« z oceno 5.10c, A5. Takšna poročila so tehten razlog, da ne gre kot nekoč verjeti zgolj na besedo alpinista, kadar trdi, da je opravil prvenstveni vzpon ali smer ocenil kot ekstremno težko, pri tem pa ni materialnih dokazov ali preverjanja.
Denarne vrednote, ki so danes vpletene v naš šport zaradi, lahko bi rekel, morbidnega in kvazi-nekrološkega, toda profitnega pristopa masovnih medijev, pogosto prinašajo konflikt interesov s tradicionalno plezalsko etiko in načeli.
Treba je omeniti pozitivno reakcijo nove generacije uspešnih hitrih plezalcev, ki pod geslom »lahko je pravilno« (light is right) pleza pomembne smeri solo ali s sočasnim plezanjem, »non-stop«, od spodaj, s čistim prostim plezanjem, izogibajoč se obleganja in predhodnega opremljanja stene, brez pripomočkov za udobje in svedrovcev. Njihov doseg sposobnosti vključuje tudi pripravljenost na samoto in izpostavljenost, in po zrelem premisleku bi morali sprejeti njihove predloge za širše ocenjevanje.
Glede na nekatera zamegljena, ponavadi epska in včasih zanimivo nenatančna poročila, ki krožijo naokoli, postaja nekako težko, še naprej povsem in brez zadržkov, v skladu s tradicijo, verjeti besedam plezalcev, ki nimajo materialnih dokazov o svojem vzponu. Po mojem mnenju, tudi za zaščito naše tradicije, bi v takšnih primerih vzpon morali obravnavati kot “poskus” in ta izraz naj bi se uporabil tudi za smeri, ki se ne končajo na vrhu gore, naravnem zaključku težav.
Tudi zaradi stalnega izpopolnjevanja materialov, tehnik, orodij in udobja, ki ga omogoča dovršena moderna plezalna oprema bi se kot »tehno vzponi« morali označiti vzponi, ki so bili opravljeni s pomočjo teh novih materialov in tehnik – za razliko od splošno sprejetih prostih in čistih vzponov. Sem spadajo radijske postaje, mobilni telefoni, GPS, pripomočki za internet, svedri in svedrovci, fiksne vrvi, »port-a-ledgi«, obleganje in opremljenje sten ter mehanizmi za napredovanje s pomočjo tehnike. Kisik naj bi se uporabljal samo v medicinske namene, in če je vzpon opravljen s pomočjo dodatnega kisika, je treba to omeniti in vzpon tako tudi označiti.
Alpinisti bi zaradi odgovornosti do okolja morali nekaj storiti, da bi lahko še nadalje uživali popolno svobodo v gorah kot prizorišču svojih doživetij. Verjamem, da je ključ do tega zamenjava kladiva, klinov in fiksnih vrvi z opremo, ki jo po uporabi odstranimo brez posledic za okolje, proces pa bi morali nadaljevati do čistih smeri. Danes ne bi smel nihče imeti pravice »posiliti« stene da bi osvojil vrh, kar se je v preteklosti zgodilo na Cerro Torreju. Stene, grebeni in razi so elementi narave, ki omogočajo logične, celovite vzpone splezane od spodaj navzgor, v nasprotju z nekaterini novejšimi smermi navrtanimi od zgoraj.
Za zaključek pozivam vse zrele alpiniste k spoznanju, da se doba ekstremnih dosežkov posameznika slej ko prej zaključi: ne uporabljajmo tehnologije, da jo podaljšamo - za ceno prostega in čistega stila. Pustimo naslednjim fizično, tehnično in psihično bolje pripravljenim generacijam, prostor za njihove prihodnje pustolovščine.