Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

VeDr vrh

Četrtkova zgodba: Ko listam planinske vodnike, so ilustrirani z najlepšimi slikami, z najboljšim slikovnim vtisom, kar ga imajo avtorji zbranega v svojih dolgoletnih fotografskih arhivih. Mene pa tokrat zanima, kakšna je gora sama, nič drugega; brez okolice. Kako prav mi pride ta megla.

 

Četrtkova zgodba

VeDr vrh

… ali Ve-liki Dr-aški vrh v megli

 

Ko listam planinske vodnike, so ilustrirani z najlepšimi slikami, z najboljšim slikovnim vtisom, kar ga imajo avtorji zbranega v svojih dolgoletnih fotografskih arhivih. Mene pa tokrat zanima, kakšna je gora sama, nič drugega; brez okolice. Kako prav mi pride ta megla.

Začetek poti na KonjščicoEdina. Gore velikokrat občudujem od daleč. Tudi na sliki jih kažejo iz distance ali vsaj s sosednje gore. Pisani vodniki so ena sama reklama zanje. A kot taki so ponavadi prikazani v najlepših (vremenskih) okoliščinah. Današnja megla je na nek način izjemna okoliščina. Tokrat na njej ne bom občudoval sosednjih gora, oddaljenih mest v nižinah, na obzorju ne bom gledal za morjem. Če mi je gora, na katero hodim, zares všeč, zakaj bi se potem stalno oziral naokoli? Kot bi šel na večerjo z lepo žensko, a bi ob dobri družbi in hrani neprenehoma vrtel glavo po sosednjih mizah za drugimi ženskami, in gledal po njihovih krožnikih, kaj jedo. Kako prav mi pride ta megla.

Vsako stanje stvari moramo razumeti zgolj kot prehodno; ugotoviti moramo, kako je prišlo do podobe, ki jo vidimo v trenutku opazovanja, in v katero smer se bo razvijala, ko bo zapustila prehodno stanje, ali se bo spremenila. Tako moramo gledati na svet. (60)

Slapič tik pod planino KonjščicoPomirjujoče rosenje na Zatrniku. Vklopim brisalce za negativne misli na slabe vremenske pogoje v gorah. Rosenje pa tudi omenja pravkar po radiu brana vremenska napoved. Bo oblak zgoraj polovico tanjši, bo, morda… Mrzli studenec je bolj moker a Rudno polje je povsem suho. Izhodišče za najlažji naskok na Triglav je prazno. Svetloba nad menoj daje slutiti, da oblaki niso debeli. Posvetim se vsaki podrobnosti v najbližji okolici. Običajno sem začetni del poti vedno hitel. Ob potoku se nikdar nisem ustavil, še manj pogledal njegov slapič, prvovklesani del grabna Ribnice. Nad seboj čutim mejo oblakov, pred seboj gozdno mejo; za seboj mejo mestnih vplivov.

… meje so za naše razumevanje včasih pretesne. Življenje samo se giblje znotraj ozkih fizičnih meja. Toda napačno bi sklepali, če bi zaradi tega mislili, da so na nekaterih točkah razvojne možnosti omejene. (59)

 

 Pogled proti Ablanci in kavkin drugi krog
Pogled proti Ablanci in kavkin drugi krog

Pred vstopom na planino KonjščicaDrevo. Vse naokoli gozd. Oj, drevo! Nikdar ga še nisem opazil, kako prvo pozdravlja planince, preden stopijo na zelen pašnik. Prevladujoč šum bučanja vode postaja na planini samo še v mejah glasnega govorjenja. O drevesih so nas v šoli učili, da imajo korenine, deblo, liste, vsako s svojimi funkcijami. Imajo še kakšno drugo nalogo? Ponavadi se mi zdijo lepa. Zakaj ne zrastejo grda? Kako skrbijo drevesa za to svojo lepoto, privlačnost? Z jesenjo izgublja to drevo svojo vegetacijsko funkcijo; tudi ljudi ne bo več in brez sramu bo lahko odvrglo svoj listni make-up in se pripravilo na zimsko mirovanje.

 

Vse lahko pojasnimo, toda nikoli dovolj izčrpno. Besede so, kakor tudi naša opažanja, daleč od natančnosti, kaj šele, da bi se v celem pokrile s samim pojavom ali mislijo. Obsojeni smo na večno odkrivanje, ali bolje, na posamezna približevanja pojavom. (58)

Debele kaplje na macesnovih iglicahPlanina. Ob stanu na Konjščici je glas vode le še mrmranje in grgranje in še to bo na prostranem pašniku takoj za njim zamrlo. Poleti je bilo na klopcah pred kočo veliko ljudi, ki so okušali odlično dišeče domače kislo mleko in jih močan vonj svežih kravjih tortic, med katerimi sem lovil korake, ni nič motilo. Le kako so lahko obdržali tek? Trava je danes spet lepa zelena, večina poletnih okraskov je spranih ali posušenih. Le na macesnovih iglicah se nabirajo debele kaplje kondenzirane vlage.

Vsaka stvar, predmet ali posameznik je lahko le rezultat vseh energij ali sil, ki so na vseh ravneh sodelovale pri njegovem nastanku. V tem smislu je dovršen in popoln. Navidezne nepravilnosti ali pomanjkljivosti so le prvine njegovega značaja. (46)

 

Silhueta obraza na celi levi strani: velik nos, zgornja ustnica, odprta usta, brada
Silhueta obraza na celi levi strani: velik nos, zgornja ustnica, odprta usta, brada

Izvir na poti k Studorskemu prevaluNi počitka. Iz ruševja pred mano močno zaprhutajo krila majhnega ptiča. Da se nisem zadnjič na Debeli peči zmotil in je močan zvok napihnil velikost nevidnega ptiča? Ne vem. V kotanji Jezerce nikoli nisem imel prijetnega občutka. Raje sem posedal na njenih zunanjih robovih. Tudi danes tu nimam obstanka. Proti Studorskemu prevalu zopet prevladuje glas vode. Sem od nekje slišal človeške glasove? Izvir, kjer na povratku običajno za prepotrebni požirek lovim majhen curek, je poln žive vode. Tik nad seboj spet zaslišim glasove. Kaj ni prečna pot pod Draškimi vrhovi precej višje?

 

Macesenčki pod Studorskim prevalomVetrovna točka 39. Samoten je svet v megli, drugačen, skorajda neresničen. V njem naša običajna čutila ne pridejo do izraza. Na sedlu zapiha, enkrat z ene, enkrat z druge strani. Pogledat grem rdečo tablo na skalah Ablance tik nad potjo. Pogledat prileti tudi kavka, kdo moti mir gore. Po dveh krogih je nisem več videl, čeprav sem iz nahrbtnika potegnil košček kruha. Pojma nimam, kaj označuje točka 39 geološke transverzale. Tudi nikakršnih opisov nikjer ni mogoče dobiti, čeprav so na vseh planinskih kartah vse točke skrbno vrisane. Dajte, geologi, razkrijte te skrivnosti tudi nam, navadnim ljudem!

 

Skale <i>obraz</i> z druge strani, tokrat z grebena
Skale obraz z druge strani, tokrat z grebena

Pogled nazaj, po grebenuUživaški greben. Ob vegetaciji, ki se pripravlja zimo in jo je vse manj, čedalje bolj izstopajo oblike in podobe skal. Meglena zavesa jih dela še bolj skrivnostne. Slikanje je odličen izgovor za kratek postanek. Poteze profila obraza! Na grebenu pod seboj tokrat razločno slišim človeške glasove. So na poti okoli Tosca? Niso pozni? Kdo bi hodil po teh poteh v tem času in takem vremenu? Danes bom izvedel, ali je greben uživaški zaradi razgledov (ki so pa danes izključeni), ali je to zaradi gore same, grebena samega. Hodim gotovo lažje po grebenu navzgor, kot zaprt v grapi. Kot bi me tu nekaj vleklo navzgor, v grabnu pa tiščalo navzdol. Enkrat me zmotijo oblaki. Za hip se razmaknejo in pogled mi za hip zaplava mimo Tosca. Tu, na grebenu, se dajeta dva vetrova, z vsake strani eden – in kjer se prepirata dva, tretji dobiček (manj megle) ima…

 

Na svetu ni prostora za negibno stvar, ne za abstraktnega duha ali posameznika, če si jih zamišljamo kot nespremenljive. Vse stvari obstajajo kot prikazni, kot dim, kot nenehno obnavljajoči se oblak ali tekoča reka. (47)

Drekci na vrhuVeder vrh. Ostanki snega. Postaja hladneje. Nad seboj slišim kavke; torej so oblaki v plasteh; med njimi se da leteti. Do vrha vidim samo greben pred seboj in za sabo. Novejša skrinjica z vpisnim zvezkom je že naluknjana od strel. V oblačnem in negotovem vremenu to ne daje dobrega občutka. Na vrhu je položen tudi kamen v obliki glave. Globoko brezno v Krmo je na robu samo slutiti. Ovce so goro že zapustile, je pa njihova prisotnost dokazljiva. Nekaj vedrega je na tem vrhu, tudi ko je ovit v meglo. Hladno je, moral bi si obleči rezervni pulover, a potem bi ne bil več rezervni… Poleg tega nimam rezervnih rokavic. Poleti imam s seboj ene, jeseni dvoje in pozimi troje. Moram bolje pogledati, če nima tisti drekec oblike škratove glave! Sedaj pa dol z vrha, čeprav se zdi, da strele obiskujejo vrh le zaradi skrinjice.

Strelo oziroma električno iskro lahko razumemo le kot razbremenitev napetosti, a če si jo pobliže ogledamo, vidimo, da se razcepi v tisoče tokov: svetlobo, vibracije, zvok, kemične reakcije, organske vplive; ti pa po svoje delujejo naprej in povzročajo nove pojave do neskončnosti. (58)

 

Skala v obliki glave, položena na vrhu
Skala v obliki glave, položena na vrhu

VrhSedeča mačka. Zopet luknja v meglenem zraku, ki postane presojen vse do prevala. Ne bi je opazil, če se nenadoma ne bi s pogledom obrnil nazaj. Kaj me je spodbudilo k vrtenju glave? Nekaj so v zraku dogaja, kar čutim, a se tega ne da zavedati. Tista večja skala se mi zazdi v obliki sedeče mačke! Dan ugaša, para se zgošča, kondenz postaja še močnejši. Ob sestopu v mraku se ostanek svetlobe še dodatno zmanjša. Pogledam na uro. Očitno se je zgodil sončni zahod prej, kot sem računal. Oktobra sonce v zahod pohiti vsak teden 12 minut prej. Masa oblakov pa naprej nemoteno prihaja z zahoda. Zopet neki človeški glasovi. V tem času, na tem kraju se mi ne zdijo verjetni. Da nimam prisluhov? Na sedlu poskušam z zadnjimi posnetki ujeti še zadnji slikovni stik z goro.

 

Vez posameznika s svetom je veliko širša, kot posameznik lahko čuti, vidi ali misli, in se še naprej nenehno širi oziroma je ekvivalent povsod pričujoče prisotnosti stvari. (57)

Macesnovo strašiloOb poti straši. Enakomeren korak na neznan način najde gotovo stopinjo na skali, grušču ali čez korenino. Ko sem pred leti med sestopanjem s Šmarne Gore v mraku prvič videl ljudi, ki so se šele odpravljali gor, sem se vprašal – kako vidijo pot, in kako jo bodo videli šele navzdol? Danes me ni strah poškodbe; da bi stopil nerodno. Da se vidi zelo malo, sem videl po ohlapnosti čevlja zaradi odvezanih vezalk, videti pa tega nisem več mogel. Nekaj trdnosti dodam še desnemu gležnju. Spet tu človeški glasovi… ali je bilo to le škripanje opreme? Tik za menoj nekaj butne, zaprhuta, in vznemirjen, skoraj prestrašen, ob hitrem obratu v bokih opazim večjega ptiča. Zakaj je čakal, da sem že prišel mimo, me je hotel prestrašiti? Pri naslednjem sem imel ušesa že dovolj napeta. V bistvu sem bil cel bolj napet. To ni bil tisti mali ptiček s poti navzgor… hkrati pa sem prisluškoval, če bom imel nove prisluhe človeških glasov.

Zanesljivo je mogoče dokazati, da na nas dejansko vplivajo vse obstoječe stvari in tudi tiste, ki si jih zgolj mislimo, vključno z zvezdami in duhovi, na katere gledamo kot na srednjeveško fantaziranje. (49)

 

Skale v obliki glave in dela trupa sedeče živali; mačke ali psa
Skale v obliki glave in dela trupa sedeče živali; mačke ali psa

Na Studorskem prevaluPot za cike. Če pridejo dol krave, bom pa še jaz. Z leti sem že pozabil, da sem se bal teme, ko sem bil majhen… in hoja po cesti skozi gozd mi je bila strašljiva. Na planini me na mehki travi ni strah kravjih min, ki bi bile tu poleti v temi nevidne. Z gora prihaja za menoj mehka tema. Voda, ki teče čez komaj še vidno gruščnato pot, je slišno, pa tudi čutno nevidna, ko stopim vanjo. V gozdu zasveti trenutek resnice – brez svetilke ne gre naprej. V meglenem gozdu se z baterijo vidi slabše kot na planini brez nje; le korak naprej. A če zmore priti dol vsaka cika, bohinjska krava, bom pa tudi jaz… Korak je enak koraku. Na desni nekaj zašumi. Posvetim v temo in zagledam le svoj avto. Še sreča; sploh nisem opazil, kdaj sem stopil na cesto.

 

Kot vedno, preden se odpeljem domov, malo v temi postojim brez prižganih luči, malo prisluškujem temi, malo opazujem sence vrhov dreves, ki malo bodejo v rahlo sivino neba. Med vožnjo domov je spet treba prižgati brisalce. Vse je v redu - niti enkrat nisem pomislil na morje in niti enkrat nisem bil v mislih na kaki drugi gori.

Citati, s številkami strani vključeni v besedilo, so iz poglavja Posameznik, stvar knjige Maksa Fabianija, Akma duša sveta

Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti