Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prezrti velikan

MAG, 17.11.04 - Blanka Rakovec: Dve desetletji po tragični nesreći Aleša Kunaverja

Letos je minilo dvajset let od tragične helikopterske nesreče, v kateri je umri izkušeni in priljubljeni alpinistični vodnik Aleš Kunaver. Čeprav so njegove zasluge za slovenski alpinizem ogromne, ne planinska zveza ne kdo drug ni poskrbel za spomenik, memorial ali kaj podobnega. A za ženo Dušico, hčerki Vlasto in Brigito ter sina Primoža in prijatelje ostaja človek z velikim srcem, na katerega jih vežejo lepi spomini.

Na prvi povojni rod slovenskih alpinistov, ki mu je pripadal Aleš Kunaver, je v Triglavski steni ostala le še ena, zadnja uganka, Sfinga. Kunaverja je tako prevzela, da se je k njej vračal sedem let, vendar je ostala neosvojena še po uspehih prvih slovenskih alpinistov v Himalaji. Leta 1960 je namreč sedem članov odprave prvič doseglo himalajska vrhova Trisul II in III po prvenstveni steni. Leto po vrnitvi sta Kunaver in Kazimir Drašler premagala še Sfingo.

V Himalaji. Leta 1962 se je z Zoranom Jerinom odpravil v Nepal, na ogled prihod-njih ciljev in življenja šerp. Takrat je prvič videl južno steno Lhotseja in se osem let pred prvo himalajsko odpravo in veliko pred prvo slovensko osvojitvijo šesttisočaka odločil, da jo bo enkrat osvojil. Prvi šesttisočak je šele leta 1968 osvojila odprava, ki je pod Kunaverjevim vodstvom preplezala prvenstvene smeri v afganistanskem Hindukušu. Istega leta je uresničil še eno veliko željo. V navezi z nekaj slovenskimi alpinisti je preplezal Čopovo smer v Triglavski steni, ki je bila v zimskih razmerah še neosvojena. Vsi ti uspehi so slovenskim alpinistom dvignili samozavest, pritegnili pa so tudi zanimanje sponzorjev, tako da so se že leto pozneje odpravili v Anapurno in dosegli 7937 metrov visoki vrh.
Naskok na osemtisočaka. V bazi pod 8457 metrov visokim Makalujem leta 1972 so začrtali smer razvoja slovenskega alpinizma. Odločiti so se morali: proti vrhu po že znani poti ali po neznani južni steni, s čimer bi odprli novo poglavje himalajske zgodovine. Odločili so se za slednjo in jo preplezali skoraj do vrha, do 8100 metrov visoko. S tem so močno razburkali alpinistični svet, ki ni verjel, da bi tak podvig zmogli alpi¬nisti, ki so Himalajo prvič videli šele pred dvanajstimi leti. Že čez tri leta je sedemčlanska slovenska odprava pod njegovim vodstvom priplezala do vrha, eden od njih celo brez kisika. Ob tem so obmolknili še zadnji nejeverniki. Aleš Kunaver je vse od leta 1972, ko je nepalske oblasti prvič prosil za dovoljenje, vodil projekt odprave na Everest. Šest let pozneje, ko so bile pripra¬ve končane, pa je dokumentacijo predal Tonetu Škarji. Odločil se je namreč, da bo začel šolati šerpe, ki so bili velikokrat prav zaradi alpinističnega neznanja žrtve gora: »Everest je cilj, šola pa je poslanstvo.« Ves čas so mu stali ob strani prijatelji, vrhunski alpinisti. Soli, v kateri se je doslej izšolalo že več kot petsto gorskih vodnikov, so ostali zvesti vse do danes.

Tragična smrt. Po dveh desetletjih priprav se je leta 1981 le odpravil v južno steno Lhotseja. Na sestavljeno veliko fotografijo stene, ki jo žena še danes skrbno hrani, je zarisal smer s tremi izstopnimi variantami, od katerih sta dve vodili na vrh, tretja pa le na rob stene na zahodnem grebenu, ki so ga na koncu, po preplezanih 8250 metrih, dosegli. Alpinistični tisk je bil navdušen. Nato se je začelo obdobje manjših, gibčnih odprav, ki himalajske stene osvajajo v alpskem slogu. Podobno štiričlansko odpravo leta 1984 na Manaslu je vodil tudi Kunaver. Ko jim je plaz odnesel večino opreme, je svoj kuhalnik in čutarico izročil Vikiju Grošlju ter mu odstopil mesto v navezi, sam pa je ostal na plazišču sredi stene. Čeprav je vse življenje sanjal o vrhu tega osemtisočaka, ga je podaril prijatelju.

Novembra istega leta se Aleš Kunaver ni vrnil s helikopterskega poleta proti Triglavu. Z nemškim prijateljem Tonijem Hiebelerjem sta ga nameravala posneti iz zraka, vendar je nesreča pretrgala njegovo načrtov polno življenje in življenje sopotnikov. Leto dni po tragičnem dogodku je Hiebelerjev sin Toni izdal knjigo z opisom in fotografijami vrhov sveta. V njej so objavljene tudi fotografije, posnete na dan, ki je vzel preproste, toda velike ljudi, a kljub temu prezrte.

BLANKA RAKOVEC

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
MAG novosti v2

1 komentarjev na članku "Prezrti velikan"

Žarko Rovšček,

Pripomba avtorice o prezrtju velikana našega alpinizma in pionirja našega himalaizma se mi zdi na mestu. Tudi če je morda kje kaj bilo izrečenega ali napisanega - dopuščam možnost, da sem skupaj z avtorico prezrl, je bilo vsekakor preskromno in premalo vidno glede na Kunaverjev prispevek našemu gorništvu in Sloveniji na splošno. Zamujena je bila priložnost, da bi istočasno s poklonom temu človeku, pokazali vsem, kje je mesto te naše dejavnosti v svetu. Ali si ob aktualnih medsebojnih obračunih in problemih znotraj naše planinske organizacije res lahko privoščimo pozabiti na take dogodke? Naj ne zveni neskromno, ampak na področju svetovne gorniške zgodovine nas res ni treba biti sram. Planinska zveza Slovenije, pa še kdo od tistih, ki so jih polna usta promocije Slovenije - še je čas! Zgodovina nas bo sodila tudi po takih (nestorjenih) dejanjih, po našem odnosu do nje same.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45898

Novosti