Bohinjske novice, september 2004 - : ... dveh stvari v življenju ne poznam. Nikdar mi ni dolgčas. In nikdar nimam domotožja. A če bi ga ime/, bi ga imel po raju izpod Triglava
Ob 90-letnici Franca Sodja
Križ na Orlovih glavah
»... dveh stvari v življenju ne poznam. Nikdar mi ni dolgčas. In nikdar nimam domotožja. A če bi ga imel, bi ga imel po raju izpod Triglava.«
(F. Sodja, Pisma mrtvemu bratu, 1987)
Bistriški rojak Franc Sodja, duhovnik lazarist, pisatelj in pesnik, od leta 1982 pa živeč v Torontu, je 31. avgusta dopolnil 90 let. V njegov spomin je bil na letošnji veliki šmaren blagoslovljen nov macesnov križ na Orlovih glavah na Voglu. Po vojni razdejan prvotni križ v bližini gornje postaje žičnice je postavil prav Sodja z bratom Janezom in prijatelji. Edini še živeči med temi, Janko Lapajne, je bil navzoč tudi na slovesnosti, medtem ko je slavljenec izročil pozdrave in zahvalo po sorodnikih.
Križ na Voglu je zasnoval arhitekt Polde Markelj, izdelali pa tesarstvo Maher iz Češnjice in kamnoseštvo Makovec iz Mengša. Ob Sodjevi 90-letnici je izšlo njegovo izbrano delo Pridiganje - moje poslanstvo. Občina Bohinj pa je svojemu rojaku ob letošnjem občinskem prazniku podelila srebrno priznanje.
Na dveh marmornatih ploščah v podnožju križa je - po besedah organizatorice in povezovalke prireditve Marije Cvetek - kakor na Mojzesovih tablah zapisano: »Pisatelj in duhovnik Franc Sodja, Skalovčev z Bistrice, je ob evharističnem kongresu (1935) s prijatelji postavil križ, ki so ga po vojni odstranili. Ob pisateljevi 90-letnici, Žičnice Vogel, 15. VIII. 2004«; in še Sodjevi verzi: "Je v padec in vstajenje,/ za smrt je in življenje ...« Cvetkova je obširno predstavila tudi Sodjevo življenje, predvsem pa njegove korenine in povezanost z Bohinjci.
Ob tej slovesnosti je bistriški župnik Jože Dolenc vodil bogoslužje ob somaševanju petih duhovnikov, navzočih pa jih je bilo še več. G. Dolenc je opozoril na pomen križa v Sodjevih očeh in spomnil na leta, ki jih je pisatelj po vojni preživel v zaporu.
Po maši in blagoslovitvi križa je udeležence slovesnosti pozdravil Matjaž Šumi, direktor delniške družbe Žičnice Vogel, in imenoval tiste, ki so pripomogli k postavitvi križa in nedeljski prireditvi. Brez prizadevnih Bohinjcev bi novega križa ne bilo.
O jubilantovem literarnem in pedagoškem delu je spregovoril njegov učenec mag. Andrej Rot. Dejal je, da je dr. Taras Kermauner imenoval Sodja za »teologa križa« in dr. Franc Rode za »mistika iz alpskega sveta«, Sodja pa bi sebe prej umestil med liste, ki »oznanjajo hojo za križem« - vse zanosno in hrupno mu je odveč in trpljenje je del bivanja, čeprav je to nezaslišano za današnji čas uživaštva.
Franc Sodja je izdal 20 knjig, večinoma v Buenos Airesu in Torontu, v zadnjem času pa vse več pri nas. Kritika je ugodno pisala o njegovih duhovnih knjigah, sonetih, pričevanjih. Najbolj znani prozni deli sta Pred vrati pekla in Pisma mrtvemu bratu. Tretje najpomembnejše delo je pesniška zbirka Meditacije, ki jo je večinoma zasnoval v zaporu. Gre za »odločno potrditev življenja, ne sebičnega, ne absurdnega ne slabokrvnega, temveč življenja v obilju« (Alojzij Geržinič, Uvodna beseda k Meditacijam, MD 2002). Štiri med pesmimi iz zbirke je na prireditvi recitiral Klemen Langus, tudi vodja cerkvenega zbora iz Bistrice, ki je pel pri maši.
Svojo izkušnjo je predstavila še Marta Kunstelj Slokan, slavistka. ki je diplomirala iz Sodjeve literature: sprva so se ji zdela Pisma preveč črnogleda, da bi jo pritegnila, in še Sodja jo je odvračal od ukvarjanja z njim, da ne bi imela sitnosti. Pozneje je začutila veličino njegovega pisanja in križa: »Meni pa ostane tisto edino, tisto največje: objemajo me prebodene roke moje križane ljubezni.«
Med govorniki je bil tudi lazarist Pavle Novak, ki mu je bil Sodja v Kanadi tri leta duhovni vodja in osebni spovednik. Kakor pravi g. Novak, mu z njim ni bilo nikoli dolgčas, ker si je Sodja vzel ure in ure časa za pogovor.
Duhovnik Jaka Barle, ki je po Sodjevem odhodu prevzel vodstvo Baragovega misijonišča, je povedal, da je bil Franc Sodja kot dober pridigar in da mu je bil sedem let vzgojitelj, v njegovem krogu pa so se porajali duhovniški poklici.
Franc Sodja je bil posvečen v duhovnika leta 1941 ter je med vojno deloval v Ljubljani, Beogradu in na Kosovu. Oblast mu je preprečila, da bi šel misijonarit na Kitajsko - pet let je prebil po zaporih in na prisilnem delu. Zato je pobegnil v Italijo in potem v Kanado leta 1966 se je preselil v Argentino in tam prevzel vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi v predmestju Buenos Airesa. Sodeloval je s Slovensko kulturno akcijo in pisal za Katoliške misijone. V Argentini je našel razkošno glasbeno, gledališko in literarno življenje in vanj se je umestil tudi sam.
Vsi, ki smo bili navzoči pri odkritju križa na Voglu, smo med soncem in dežjem v poslavljajočem se poletju z zanimanjem, navdušenjem in hvaležnostjo spremljali slovesnost v čast Franca Sodja. Ob njem čutiš, je prepričan Jože Kopeinig, rektor tinjskega doma, da si se srečal s svetnikom. Koroška s svojimi gorami in jezeri mu je dve leti, ko je bil v Tinjah, nadomeščala sen in spomin na rojstne kraje sredi gorskih vrhov m slapov.
»Nekoč sem mami pisal, kako bi bilo spet lepo, če bi bil kravji pastir na Voglu. Takoj mi je odgovorila s strahom: Kaj je s teboj narobe? Saj si pastir duš.« (F. Sodja, Pisma mrtvemu bratu, 1987).
Helena Škrlep