Četrtkova zgodba: Da je Šmarna Gora ob vikendih drugačna, ve vsak, ki nanjo redno hodi med tednom. Velikokrat sem imel občutek, da enako velja tudi za gore. A tokrat sem za planine, prave planine, prepričan. In ne samo zaradi drugih ljudi.

 

Četrtkova zgodba

Planina na Šeh

Pokljuški potep po mešanici prostora in časa

 

Da je Šmarna Gora ob vikendih drugačna, ve vsak, ki nanjo redno hodi med tednom. Če imam občutek, da enako velja tudi za gore, sem tokrat za planine, prave planine, prepričan. Ampak ne samo zaradi drugih ljudi.

Kratek spomin. Manjkajo mi samo še … med tem, ko hodim ponje, premišljujem, zakaj so mi gorski izleti všeč prav na četrtke. So gore takrat drugačne kot ob sobotah ali nedeljah? »Teorija splošne relativnosti združuje dimenzijo časa s temi prostorskimi dimenzijami in oblikuje tisto, čemur pravimo prostor-čas.« (1) Ali je čas od nekdaj, preden je nastal Svet in Zemlja, sem si torej tudi jaz od nekdaj želel hoditi v gore, sem se s tem kar rodil? Pomislim, da tudi čas v gorah dojemam drugače kot v dolini. V tem sem pozabil, po kaj sem šel. Oziram se naokoli, da bi tisto zagledal in se tako spomnil, a ne gre. Preostane mi samo eno – da se vrnem na mesto, kjer sem še vedel, po kaj sem šel. Pomaga! Takoj se spomnim, da potrebujem še pohodne čevlje. Ha, tega pa sodobni fiziki še ne vedo – da je poleg časa s prostorom povezan tudi spomin! Če namreč pozabim, po kaj sem šel, se moram samo vrniti na kraj, kjer sem še vedel… Nekaj bo na tem – zame so gore drugačne ob četrtkih kot ob sobotah ali nedeljah.

Samica. Po malem rumenijo prvi listavci, grmovje in edini macesen, ki sem ga videl. V pokrajini mora je nekaj pozitivnega; smreke so izredno lepe, brez rjavih iglic celo na najnižjih vejah. Med ogledovanjem in občudovanjem mi oče nekaj govori; vsaj tako se mi zdi. A je bil nabiralec rmana in srčne moči. V vrečki mi ju pokaže, da si bom zapomnil, kako izgleda mala rožica z veliko pokljuško močjo. Kako je rekel za smreko, da je samica? Zakaj samica? Ker raste na samem. Samec pa ne more biti, smreka je baje ženskega spola. Čeprav sem za očeta mislil, da je ta čas nižje pod menoj, pride ta hip mimo s povsem druge strani. V glavi sem njegov čas slabo povezal s prostorom (ali pa njegov prostor s časom). Ali sploh lahko razmišljam o času izven prostora? Vedno sem v nekem prostoru in obenem v nekem času. »Čas je bil ločen od prostora in je bil razumljen kot ravna premica, kot železniška proga, ki je neskončna v obeh smereh.« (2)

 

Kako pa gledajo smreke na nas?

Polje. No, pa sva tam! Septembra v drugo sediva na kamnih številka dve in deset. Opazujem, kako je vsa okoliška pokrajina prijetna in pomirjujoče zelena. Že to je samo po sebi zdravilno. Napovedovali so jugozahodnik, a tu piha s severovzhoda, šum vetra v krošnjah dreves prihaja s severa, občasen piš pa celo z zahoda. Le kakšno vreme se meša tu gori? Ni več toplo in med tem, ko skozi najine bose noge priteka zemeljska energija, odteka najina toplota… V dobre pol ure jih pride še nekaj. Za sedenje na mrzlih kamnih so premalo oblečeni. Najbolj zadovoljna je njihova nekajletna vnukinja, s srečnim nasmehom in pesmico na ustih. Pst, pst, zaslišim njeno babico, kot bi bili v cerkvi… Vsakič, ko poskušam narediti bližnji posnetek zlatic, mi jih veter začne pred nosom majati in izmikati. Čas je, da odrineva dalje.

 

Praprotnica je takoj za tretjim ali četrtim ovinkom, si mislim. Kakšno je že moje geslo zadnjih dni? V tretje gre Rado, v četrto pa Vlado. Samo še pri eni domačiji redijo krave. Skozi odprto leso se sprehodiva po pokošenem travniku navzdol proti cesti. Da sem zgrešil pravo pot, vidiva spodaj ob ograji. Nekaj kravic se še pase. Za šalo zamukam in glej, tri začenjajo teči proti meni. Kravic se pa ne bojim… Ko se malo pred menoj ustavijo, šele opazim, da so mladi bikci. K sreči se bojijo bolj od mene. V tem se na vrhu pašnika pojavi lastnik, ki še na daleč deluje resno, morda celo jezno. Tole pa nisva naredila najbolje…

Odcep. Spodnji kmet nama v ovinku pokaže pravo pot za Planino Ši, kot jo imenujejo domačini. Ko vpraša, ali bova tam prespala, šele opazim, da je minilo precej več časa kot poti. Imam popačen občutek za prostor ali čas? On zaključuje svoj dan, svoja današnja opravila, midva pa nisva niti na polovici današnje poti. Čas je intimen, vsak čas popoldneva in večera doživlja in ocenjuje po svoje. »Ni univerzalne količine, imenovane čas, ki naj bi jo vse ure merile enako. Namesto tega ima vsak svoj lasten osebni čas.« (3) Opazim, da tudi ob njegovi koči stoji mogočen jesen.

 

Češminov grm

Planjava. Sedaj sva na pravi planjavi in ne na neki Planjavi. Oče je v ograji takoj poiskal prehod na kolovoz, sam pa ubiram stezice, ki so jih na pašniku izhodile krave. K sreči je niso tudi markirale. Vsak nov češminov grm se mi zdi lepši in bolj rdeč od prejšnjega. Na morju prav sedaj rdi ruj... Med vsakokratnim slikanjem, dobrim razlogom za objektivne postanke (take, da uporabiš fotografski objektiv), se oziram še po razgledih na gore. Da slučajno ne bi pozabil, kje sem. Spet sem vprašanje s težjih gorskih tur - zmorem? zamenjal z ugotovitvijo teh planinskih potepov - uživam! Če sem pred časom med naporom iskal tudi užitek, tokrat ničesar več ne iščem, samo še uživam. Res je, z očetom sva na novem potepu po gorski pokrajini.

 

Sestop na gornji Šeh. Že drugič se z Rudnega polja namesto vzpenjava, kot je to v planinski navadi, spuščava proti cilju. Vzpon bova imela na povratku. Običajni gorski izlet pomeni premagovanje gravitacije, midva pa se ji danes na malo uporabljanih, a gladkih voznih poteh, z užitkom prepuščava. Vsaj jaz. Kolovozi imajo svoj čar; neoznačeni so, vseskozi nekam zavijajo in na pogostih razcepih poskušam ugotavljati po karti, kje sva in kam sva namenjena. Saj ni, da ne bi vedel imena tega kraja, le smer je lahko problem. »Teorija vključuje gravitacijo, saj pravi, da porazdelitev snovi in energije v vesolju ukrivi in popači prostor-čas, ki zato ni raven.« (1)

Šahovnica. Kmalu za Praprotnico se začenja spreminjati videz pokrajine. Listavcev je čedalje več, celo breze so ob osamljenih vikendih na osamelih poljanah. Skozi dobro mešan in pester listnat gozd prideva na gornji del Planine na Šeh. Po ničemer se ne da sklepati, da sva samo dobrih sto višinskih metrov pod Zajamniki; še manj, da sva na Pokljuki. Območja travnikov in gozda se izmenično menjajo, kot polja na šahovnici. V slovarju ne bom našel besed Ši ali Šeh. Razen kraljica je v šehu. Odkod planini ime? Da niso bili pastirji na planini šahovski navdušenci?

 

Bohinjske gore s Planine na Šeh

Spodnji del Šeha. Prave planine z enotnim in velikim pašnikom tu ni. Ker jo hočem videti v celoti, se še naprej spuščava. Da se med drevjem skrivajo tudi obljudene hiše, veva le po pasjem laježu. Domačin, ki se je lotil čez pot padlega drevesa, misli, da sva sem dol zašla z Zajamnikov. Ja, malo ljudi zaide na ta konec. Njegov štirinajst let star Lord je pa kar vesel najine družbe. Zato si ne morem kaj, da ne bi preverjal svoje teorije – prijazni psi s košatimi repi so zadovoljni, če jih zanje malo pocukaš… Eh, takoj je razumel, da se znam z njim tudi poigrati. Le kako živali doživljajo čas? Pojma nimam, čas so si izmislili ljudje. Vsekakor to ni nekaj za na kruh namazati… Začutiva, da nama ga že zmanjkuje. Ali to pomeni, da je nekaj, kar lahko začutiš, občutiš, tudi oprijemljivo?

 

»V teoriji relativnosti, ki jo potrjujejo poskusi, pa sta prostor in čas neločljivo povezana. Prostora ne moremo ukriviti, ne da bi pri tem vključili tudi čas. Tako dobi čas obliko.« (1)

Bika. Najnižji del planine je najbolj odprt in najlepši. Še bolj je tih človeških glasov. Na njem se pase le nekaj krav. O, in nekaj bikov! Hitro preverjam, če nimam na sebi rdeče barve. Ali naj se jih bojim? Dva se stalno bodeta med seboj, telica pa kroži okoli njiju. Vseeno se jima bojim priti bližje, da se slučajno ne bi iz pasivnega opazovalca spremenil v aktivnega udeleženca. »… splošna teorija relativnosti doseže, da se prostor in čas spremenita iz vloge pasivnega ozadja, na katerem potekajo dogodki, v vlogo aktivnih, dinamičnih udeležencev v toku dogodkov.« (1)

Čarovnik. Pred zaprto kočo sem si našel dobro mesto za motiv. Za seboj zaslišim: »ali ste kaj videli kradli?« Kaj če sem - kradel ali koga videl krasti, se sprašujem. Ob srečanju najinih pogledov takoj zaznam, da sem nekaj razumel narobe. »Če ste kaj videli dve kravi,« ponovi. »Ja, bika in krave, pa ena rjava in rogata, so šli tja na spodnji del pašnika, pod hišo. « Spodaj ga slišim klicati: »Leska, Murka, gremo domov!« Kmalu lepo in ubogljivo prikorakata za njim, kot bi jih začaral. Ali pa v rokah drži kako čarobno paličico. Bikov mu pa ni bilo treba nič klicati – eden je sam od sebe šel za kravama, drugi pa svojo pot domov. Tokrat se prvič upam čisto blizu njega in skupaj meriva pot navzgor. Kljub temu, da je žival ob pogledu na očeta, sedečega v travi, pokazala nekaj veselja, pa oče ob moji opazki, da je to pa le pravi bik, zelo hitro vstane. Ima to po meni?

 

Zopet blizu Praprotnice, a tudi blizu teme

Povzpetje … ob nastopu teme. Iščem primeren izraz za vzpon na povratku, kajti sestop to ni. Ta kolovoz je strmejši in zato precej krajši, tako sva kmalu na rezcepu in pot nama v mraku postane spet znana. Da se ne bi v enem samem časovnem zamahu vrnila do avta, iščem nove in nove objektivne razloge za ustavljanje. »Pri zadnji šini v cesti, ko se vidi že avto, imam ob poti še smrečico,« me zdrami oče. Prav do avta se ne moreva odločiti, katera je zadnja. Smrečice pa ni. No, pa sva šla, že dobro uro po sončnem zahodu, v zadnjem soju svetlobe, štet traverze v cesti, da sva pri šesti res našla bodočo samico, smrečico, ki bo rasla nekje na samem. Čas za izlet se nama je iztekel. Ali ima prav vse na svetu svoj časovni začetek in konec, tudi čas sam?

 

»V Newtonovi teoriji, kjer je čas obstajal neodvisno od vsega ostalega, bi se lahko vprašali: Kaj je Bog počel, preden je ustvaril svet? … Sveti Avguštin je menil, da Bog ni počel nčesar, preden je ustvaril nebo in zemljo. To je blizu sodobnim predstavam.« (1)

Citati: Stephen Hawking, Vesolje v orehovi lupini (1) str. 35, (2) str. 32, (3) str. 9

Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj