Četrtkova zgodba: dobimo se zraven živalskega vrta, tam se počutim kot doma, je nekdo dejal napol v šali. Kaj pa živali? Morda se pa one tam ne počutijo kot doma. Grem na planine pod Montažem, prava domovanja svizcev in kozorogov.
Četrtkova zgodba
Sanje o Poliškem Špiku
Nič ni narobe, kadar poklekneš pred kraljico Julijcev.
Dobimo se zraven živalskega vrta, tam se počutim kot doma, je nekdo dejal napol v šali. Kaj pa živali? Morda se pa one tam ne počutijo kot doma. Grem na planine pod Montažem, prava domovanja svizcev in kozorogov.
Območje sanj, 300 m. Zjutraj ob šestih na teletekstu pogledam vremensko napoved za letalce. Ne mislim leteti, rad bi le še zletel za kako urico v posteljo. Za popoldan in zvečer so napovedane plohe, torej z novimi sanjami ne bo nič. Vsekakor na teletekstu nacionalne televizije ni vremenske napovedi za gore. Je morda letalcev več kot pohodnikov? So bolj pomembni? Bolj vplivni? Ali pa so ti vrli možje, ki odločajo o vsem planinskem, še iz časov, ko smo v gore hodili samo za konec tedna, ko smo zjutraj pogledali v nebo, in si rekli – bo, kar bo!
Sanjam o vrhu, sicer si ne bi za pomladansko turo naložil vso najboljšo zimsko opremo, kar jo premorem, hrane in pijače pa dvojno količino. Ali pa je to samo nesigurnost? Na vožnji po Jezerski dolini slišim opazko jutranjega voditelja, da ve brez poslušanja vremenske napovedi, kako bo danes vroče. Ker so sodelavke prišle v službo v majicah z naramnicami. Le o čem je sanjal tisti hip?
Ptičje petje odpira pogled v višave
Območje ptičev, do 1600 m. Ni dvoma. Cesta na planino Pecol je v zasebni lasti. Asfaltirana. Zastonj! Pecol je na odprtem kraju, medtem ko so Bohinjci s svojo pašno skupnostjo zaprti v dnu doline. Ima to kak vpliv? Kdo ve. V prijetnem okolju smrekovih gozdov so lesene table, ki nas z napisi prosijo, naj gozdove zapuščamo čiste.
Ko ugasnem motor in odprem vrata avta, vdre vanj ptičje petje. Avtomatično zmanjša mojo željo po hitenju. Le vezanje gamaš opustim, izkoristil ga bom za prvi odmor. Nekaj sem se pa le naučil, ko nisem hodil sam. Do zadnjega parkirišča, kamor zaradi zameta nisem mogel peljati, je bilo blizu. Odpre se pogled na gore; kukavico slišim še višje, na sami gozdni meji.
Svizcev tu še ni bilo slišati
Območje svizcev, do 2100 m. Travnati pokrajini je v nasprotju belina Kanina. A tudi na tej strani so snežni jeziki vse pogostejši, v pokrajini pa ni ničesar ne videti ne slišati. Pripravljena ušesa bi rada prestregle žvižge svizcev in oči hočejo ugledati kozoroge. Ko je snega več, sem se sprijaznil, da sem še prezgoden. Potem pa zažvižga. In žvižgi si sledijo po celem območju. Zažvižgam nazaj, večkrat. Kaj si bodo mislili? Kaj sem jim povedal? Kaj bi pa povedal v Kitajščini, ko ne obvladam njihovega jezika? Han ši šuang čang ši. Se sliši po kitajsko? V snegu opazim veliko njihovih drobnih sledi. Uberem jo po eni, čeprav mi ne koristi. Tudi njim ne bodo, moje globoke stopinje.
Kozorogi ob prehodu sedla
Območje kozorogov, 2200 m. Sonce je pripekalo že od vsega začetka poti. Namazal sem se s kremo, sedaj pa mi jo pot izpira s čela, po malem tudi v oči. Ali se bom namazal tudi naslednjič? Ko so utihnili zadnji žvižgi, je jugozahodnik prinesel iz doline samo še zvoke kukavice. Prehitro sem se sprijaznil, da kozorogov ne bom videl, ko jih opazim nad sabo, na sedlu Disteis. Vleče me k njim, medtem pa prileti izpod njihovih kopit nekaj kamenčkov. Še vedno ne vem, ali to počnó nalašč. Ko sem lani počival na sedlu Lavinal dellOrso, se je nad mano prestopalo nekaj kozorogov. Ritmično so izpod njihovih kopit leteli kamni.
S sedla sem se zarinil v sneg nad sabo, dokler nisem prišel do skale. Prehitro in preveč navzgor. Oblika skal mi ni bila znana. Večkrat sem si že rekel, da si moram s seboj vzeti zemljevid, ko grem sam. Sestopajoč iščem sledi in znake poti. Dovolj nizko in na desno le najdem rdečo packo na skali.
Pogled čez sedlo Disteis proti Strmi peči
Območje zmožnosti, 2680 m. Predlanski november sem tu lezel v odličnih razmerah s slabo opremo, danes sem tu z odlično opremo v slabih razmerah. Sneg je višje manj predelan in v njem se korak lažje ustavlja. Želje in pogledi so usmerjeni samo kvišku. Snežni naklon me je že usmerjal k Cimi Verde, ko sem na levi opazil Pipanovo lestev. Malo pod njo pomišljam, če bi na njenem začetku pustil palice. Sneg se pod njimi ugrezne še globlje in palici naenkrat izvlečem brez obeh krpljic. Tudi južen sneg lahko dobro ohladi roke. Dva majhna črna koščka plastike, izkopana iz snega, sta moja prva današnja zmaga. Takoj zatem palice privežem na nahrbtnik, z menoj naj gre vedno vsa oprema. Ničesar ne želim več puščati.
Pogled proti vrhu Špika nad policami - kraljice Julijskih Alp
Območje kraljice, 2753 m. Šele na lestvi, ki je bila v celoti kopna, sem se zavedel, da sem bolj utrujen, kot bi smel biti. Bližina vrha me vleče naprej in snamem cepin. Pod koraki na strmem pobočju doni. Poskušam ujeti mejo med kložo in opastjo. Z derezami v nahrbtniku si tu nimam kaj pomagati. Pred mano se odpre pogled na vrh. Pretrese me pogled na težko prehoden greben in zajame me občutek nevarnosti. Na severni strani poči, ko tajajoči se sneg popusti skale, da se sesujejo v steno. Kaj počnem tu gori? Sem vendar normalen? Časa si vzamem samo za požirek čaja in se obrnem. Porabil sem energijo, izgubil koncentracijo, razmere so pa obenem še nevarne. Nor bi bil, če bi rinil naprej. A tudi navzdol ne izgleda lahko.
Umirim misli, zazrem se v lepoto pokrajine, kar me dovolj sprosti. Med menoj in vrhom zeva škrbina, kota 2680 bi lahko nosila ime Mali Montaž, kot imamo Mali Triglav, a pri kraljicah ni ta-malih. Na tej gori ni polovičarstva! Šele sedaj mi bo spust v užitek. S cepinom v roki sledim svojim sledem. V strmini južnih pobočjih dobivam tudi občutek varnosti.
Cima Verde, poleti dostopna po opuščeni, strmi vojaški poti; zadaj Viš
Območje ljudi, 1660 m. Pri koči je oskrbnik, ki čisti zimsko sobo. V majici in kratkih hlačah pometa okolico koče. Jem, pijem, počivam in premlevam sveže spomine. Pes vsake toliko zalaja, oskrbnik pa skrbno pogleda navzdol skozi daljnogled. Na prijetno toplem soncu se mi nikamor ne mudi. Oba sta čakala ljudi. Prosto imajo kar štiri dni, pa prišli so v izvidnico, od planinskega društva iz Stutgartta. Avgusta bodo prišli v veliki skupini. Organizator se oskrbniku pohvali, da ima strica tu blizu, v Kranju. A je mislil, da bo na Tržačana s tem naredil vtis? Le mene je to zanimalo in izvedel sem, da je njegov stric - Iztok Belehar.
Bližje, kot sem avtu, več razmišljam o tem, zakaj še hodim ob četrtkih v gore. Zaradi zgodbe? Ni je brez doživetja. Kot ni tega brez izleta. Začaran krog? Morda bi pa znal četrtkovo zgodbo napisati tudi brez ture. Ali sploh potrebujem vzrok, da prekinem s četrtkovimi pohodi? In obratno - ali rabim kak poseben razlog, da grem kam?
Besedilo in fotografije
Iztok Snoj
·