Radio Dur, 26.10.04 - Miha Pavšek: Videti je, da se bo deževje umirilo šele zadnje dni zaradi praznikov podaljšanega vikenda. Pred nami je torej čas, kot nalašč za kovanje novih in obdelavo starih načrtov. Seveda velja uvodna misel tudi vsem, ki jih ni več med nami, a so na nek način še vedno tam, kjer le tišina šepeta...
Gorniška popotnica
Še nekaj dni in za nami bo letošnji deseti mesec, znan in priljubljen tudi kot vintotok. Prav zadnjega dne v mesecu se bodo razveselil tisti, ki se jim zdijo dnevi prekratki, saj bo za uro daljši. Kazalce in vse bolj številke na vseh vrstah ur bomo namreč v noči iz sobote na nedeljo premaknili za uro nazaj in se na ta način spet »priklopili« na sončni čas. Že res, da bo dan za uro daljši, zato pa bo od nedelje dalje zašlo Sonce že pred 17. uro. V tolažbo nam tako ostane le dejstvo, da bo trajal malo dlje, zaradi vse bolj nizkega sonca, vsaj mrak. Izkoristite torej nedeljo za kakšen daljši izlet, a pri tem ne pozabite, da bo tudi mrak bolj zgoden. Zdi se mi, da bo v nedeljo največ takih, ki bodo lepo potegnili jutranji spanec in se zbudili po novem času ob isti uri, kot naj bi se po starem času. Skratka, enourno podaljšanje spanca v splošnem ne povzroča posebnih težav, huje pa je v nasprotnem primeru. Toda do takrat je še dovolj časa, da nadoknadimo enourni primanjkljaj ob pomladni ponastavitvi urinih kazalcev in številk.
Nedeljskemu urnemu presežku zaradi prehoda na sončni čas se bo pridružil še dela prosti ponedeljek, pa čeprav sta praznična kar dva dneva. Verjetno se večina zaposlenih strinja, da je treba letošnji koledar čim preje pozabiti! Redko se namreč zgodi, da se toliko praznikov kot se jih letos, pokriva z enim od obeh dela prostih dni ob koncu tedna. Morda pa bi veljalo razmisliti o manjših popravkih Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji? Ampak zdaj je za to verjetno prepozno, saj so volitve že za nami. Od četrtkove jutranje polne lune ne bomo imeli kaj dosti (žal ne tudi od vremena za konec tedna!), saj je zaradi oblakov večina Slovencev niti ne bo videla. Tudi ob lepem vremenu in dobri vidljivosti je veliko takih, ki je ne vidijo, pa čeprav nekateri celo gledajo vanjo, saj imajo v glavah druge, pomembnejše stvari. Narava je pač za nekatere samo po sebi umevna stalnica, zato se z njo pač ni treba kaj dosti ali posebej ukvarjati. Vse lepo in prav, če ne bi imel človek do nje v večini primerov omalovažujočega odnosa. Zato moramo pač »manjšinci« včasih stopiti skupaj in povzdigniti svoj glas.
Podatki, koliko ljudi živi v hribih, so različni, odvisni pa so predvsem od tega, kaj kdo obravnava kot goro. V publikaciji OZN je mogoče prebrati, da v to skupino uvrščajo približno desetino svetovnega prebivalstva, v najvišjih delih planeta, kot so Himalaja ali Andi, pa živita dva odstotka ljudi. Tudi Slovenci imamo svoj košček Alp in smo torej med tistimi narodi, ki imajo na ta način tudi svoje gorsko območje. Podnebni pasovi se spreminjajo v glavnem na velike razdalje, kadar pa imamo opravka z gorami, pa je prav nasprotno. Na Zemlji ponavadi ločimo šest glavnih podnebnih območij h katerim prištevamo tudi gorske grebene in vrhove. V teh območjih so številne gorske ozemeljske krpe, ki so »krive« tudi za to, da govorimo o gorskem podnebju. V gorah imamo namreč zaradi hitrega dvigovanja nadmorske višine opravka s hitrim menjavanjem podnebnih pasov. Če se boste na primer v osrednji Afriki odločili za vzpon na Kilimandžaro, boste pri tem prečkali kar 5 podnebnih pasov, prav do tundre okrog njegovega vrha na nekaj manj kot 6000 m nadmorske višine.
Tudi ne prav lahek vzpon na slovenski, 2864 m visok »Triglimandžaro« vas bo popeljal skozi vsaj dva ali tri podnebne pasove. Predvsem poleti je to še bolj občutno, pa čeprav se boste dvignili iz doline le za nekaj manj kot dva kilometra. V glavnem je tako, da postaja podnebje z vzpenjanjem vse hladnejše. Kot se nam zdi, je sonce tam gori res močnejše, zato pa je redkejši zrak in ni nič čudnega, da jemljejo naši himalajci s seboj tudi jeklenke s kisikom (danes le še za nujne primere, sicer pa se vzpenjajo brez dodatnega kisika!). Ozračje se nam zdi kar toplo, ko segreva sonce molekule zraka. Temperatura zraka je namreč le dejansko merilo notranje energije prej omenjenih molekul. Kadar pa je teh manj, torej z našim vzpenjanjem na hrib, pa je ozračje vedno hladnejše. Sonce nas v gorah lahko pošteno ogreje, ne more pa tako segreti ozračja okrog njih in nad njimi oziroma vsaj s tako lahkoto kot v podnebnih pasovih nekoliko stran od gora. Pa nikar vreči puške v koruzo, če bo konec tedna, ki je pred nami siv in moker. To je le znak, da je napočil čas je za pripravo in izbiro novih načrtov in ciljev!
Gorniški pozdrav, Miha