Leta 1982 je neki 12 letni deček iz Maribora ugotovil, kaj bi v življenju počel.
Prvi stik z skalo ga je popeljal v svet neskončnih gibov. En gib. Ena misel.
Med plezalce vstopi Marko Lukič.

Portret plezalca

Leta 1982 je nek 12 letni deček iz Maribora ugotovil, kaj bi v življenju počel.
Prvi stik z skalo ga je popeljal v svet neskončnih gibov. En gib. Ena misel.
Med plezalce vstopi

Marko Lukič

Začne s prevaro, ponaredi podpis staršev, ker je premlad in se vpiše med alpiniste.
Eno leto hodi na ferajn in sam pleza na Skalcah na Pohorju.
Končno se ga usmilijo in vzamejo zraven v hribe.
Prepleza, kot sam pravi, ogromno smeri težavnosti od dva do štiri. Športno plezanje je še v povojih. Tudi ostali, 10 let starejši plezalci, plezajo dolge smeri. Na sceni rulajo Tadej Slabe, Srečo Rehberger, Franček Knez, Rok Kovač, Silvo Karo…

Marko pridno spremlja razvoj in začne sanjati o svoji prvi šestici.
Več kot X- ali 8a+ na svetu še ne obstaja.
To je bilo obdobje pajkic, Jureta Franka, v Bohinjski Beli pa je pisalo TITO.

Kakšno opremo si imel takrat?
Opreme v bistvi ni bilo. Namesto plezalk smo imeli teniske. Poskušali smo vse živo, Borovo startaske, ruske galoške.
Svoj prvi pas sem dobil čez tri leta, prej smo se vezali z vrvjo. Nekaj robe je bilo na tržišču, seveda ne pri nas, ampak v Avstriji.

Kdaj si prvič obiskal plezališče?
Črni kal, čez pet let. Ko sem zamenjal teniske za plezalke, sem tudi preplezal prvo sedmico.
Konec srednje šole sem začel bolj resno trenirati. Prej smo samo malo gvihte dvigali in lezli prečnico na škarpi. Umetnih stenc niti ni bilo.

Kdaj si ugotovil, da je plezanje tvoj smisel življenja?
Bil sem neverjetno zagnan. Celo življenje se mi je vrtelo okrog plezanja. Moja prva jutranja misel in zadnja pred spanjem je bila plezanje, vmes pa sem tako sanjal plezanje. Ni bilo nobenih drugih stvari, nobenih avtov, nobenih žensk, samo velika želja po plezanju.
Preden sem se vpisal na faks, sem začel še bolj trenirati. Dopoldan sem hodil v fitnes, popoldan pa sem doma treniral moč prstov. Najprej sem visel na podbojih, potem sem si dal v nahrbtnik polne plastenke radenske in delal zgibe.
Neko zimo sem si kupil še svoje uteži in treniral dvakrat dnevno po dve dobri uri na trening.
Tisto zimo sem dejansko odskočil in se premaknil z IX+ oz. 7c+ na 8b, za povrh pa še zmagal na državnem prvenstvu.

Katerega leta je to bilo?
To je bilo leta 1989 - res tak velik preskok v mojem plezanju.

Torej si tudi tekmoval, in bil zelo uspešen?
No ja, bil sem državni prvak in v svetovnem pokalu do 14. mesta. Mislim pa, da je bil preskok prehiter in nisem imel dovolj samozavesti.
Pa še poškodbo hrbta sem imel, nonstop me je nekaj bolelo v vratu.
V tem času sem obiskal Patagonijo in tam srečal Güllicha. Odprl mi je pogled na metode treninga…
Tako sem leta 1991 postavil prvo mini stenco v Mariboru in verjetno kar eno prvih pri nas. Prej so bile samo velike, pa še te so bile ravne plate ob zidu z grifi.

Skala?
Ja, ugotovil sem, da mi je plezanje v skali dosti bližje. Do izraza pridejo drugi atributi, kot na plastiki. Leta 1989 prva 8b, 1990 prva 8b+ v Ameriki, leta 1992 dobra serija v Avstraliji, 1995 Shogun 8c ter 1997 Just do it 8c+.

Kje so tvoje meje in skrivnost v uspehu?
Meja je samo v navdihu. Se pravi - v motivaciji. Če mi neka stvar priraste k srcu, ampak ne na način, da bi se moral nečemu odrekati, ker me toliko potegne, da sem pripravljen vse narediti - se pravilno prehranjevati, trenirati… Dejansko ta velika želja, ki je v meni, me samo ponese. Zdi se mi da v nekaterih vzponih presežem samega sebe. Morda nisem vedno dovolj fizično močan, je pa v meni ta čustveni naboj tako močan, da tako nadoknadim pomanjkanje moči.

Kdaj sanjaš neko smer?
To se mi je dostikrat zgodilo. Gibe sem ponavljal ponoči, razmišljal, kako bi se to dalo preplezati. V bistvu je tako, da sem vse večje stvari prej sanjal. Na začetku plezalne kariere sem na šopingu pri Debeli Berti v Avstriji kupil revijo Bergsteiger, ki sem jo prelistal prelistal tisočkrat. V njej je bila reportaža o Punks in the gym 8b+ ter Kanal in Rucken 8b, ki sta bili takrat najtežji smeri na svetu. To mi je postalo kot neka mantra in sem z vsem svojim bitjem težil k temu, da sem jih potem preplezal. Na nezavednem nivoju. Ni bilo načrta, imel sem jih v podzavesti in se je enostavno samo od sebe zgodilo.
Enako je bilo z Just do it. Ko sem se vračal iz Avstralije, sem si na letališču kupil Rotpunkt.
J. B. Tribout je to splezal in sem si mislil uaaauu, če bi to jaz enkrat splezal!
Nikdar nisem razmišljal na način: »to bom enkrat splezal«, ampak vedno »uaa, če bi to enkrat splezal!«. Tako se je to zgodilo ravno pravi čas in na pravem mestu - torej v Ameriki, in uspelo mi je v Just do it.
Velike stvari še vedno sanjam.

Kdaj si bil prvič v ZDA?
Leta 1990, kjer sem splezal smer White weding, Nos v enem dnevu in on-sightal 8a.
V White weding 8b+ sem imel precej problemov, ker sem imel premalo izkušenj s tem, kako je, ko plezaš daleč od doma. Vsak dan, ko padeš si en dan bliže odhodu in zadnje dni se ti že zdi, da slišiš kako kurblajo letalo. Potem je prišel en hladen dan, zjutraj sem zihral Čeha Hudečka, ko je zlezel Scarface, popoldan pa je uspelo še meni, res - pet pred dvanajsto. To je bil zame velik uspeh, ne toliko kot vzpon ampak, da ti rata, ko imaš zadnjo priložnost.
Sicer pa sem bolj muhast in ne tako ciljno usmerjen, recimo bolj takšen kot italijanski avti - ko neko stvar dosežem, me enostavno zmanjka in potem eno leto nič kaj dosti ne lezem. Zato pa potem vedno štartam s toliko večjim navdihom.

Kaj pa Shogun 8c v Nemčiji?
Hotel sem splezat kakšno potrjeno 8c in ker jih takrat ni bilo ravno veliko sem se odločil za meni najbližjo in izbral verjetno najbolj neprimerno smer. Na fotkah se je videlo, da gre za rahlo previsno smer in to bi mi naj ležalo - ob tem pa sem zanemaril dejstvo, da je Huber porabil 34 dni ali nekaj takega, pa jo je imel na domačem dvorišču. Skratka začel sem padati na zadnjem gibu.
To je zgledalo približno takole: pelješ se štiri ali pet ur, opraviš rutinsko ogrevanje, itak sta bili tam samo dve smeri za ogrevanje, petkrat padeš na zadnjem gibu in spet štiri ure domov. Po dveh letih res postane malo monotono. Psihično je bilo zelo težko zdržati. Sem se pa naučil da, če je želja prevelika, ti zelo malo pomaga, da si ful natreniran.
To mi je pomagalo kasneje, ko sem plezal Just do it. Uspelo mi je razviti svoj sistem kako se razbremeniti. Iz tega izhaja tudi moje znamenito jamranje pred plezanjem (to sem ozavestil šele kasneje), ko se s tem, ko si govorim, da sem pa danes res zanič in da itak ni pogojev, sprostim, saj breme uspeha enostavno vržem s sebe, s tem pa pridem v položaj, ko lahko samo presenetim.
Verjetno se sliši malo komplicirano, ampak to so »velike tajne malih majstora«, kako ukaniti svoj ego. Tako sem prišel tudi do tega, da je pomembno, da si osredotočen samo na naslednji gib, ne pa da si z mislimi že pri ključnem mestu na vrhu smeri.

Kakšen vtis je pustil Wolfgang?
On je bil res karizma. V tistih časih je presegal vse, kar se je dalo. Najprej smo ga malo podcenjevali, ker je hodil okrog v pajkicah, imel bele nogavice in modre Ninja plezalnike.
Nasproti mu je stal Glovach, ves lep in lepo oblečen. Vendar ne gre za to. Enostavno je bil Wolfgang nesporni lider svoje dobe, predvsem kar se tiče dvigovanja mej plezanja, fantastično fizično pripravljen. Pomembno je namreč vedeti, da je bistvena razlika med tem, da dvigneš splošni nivo ali pa, da preplezaš nek nivo, ki ga je nekdo pred teboj že dosegel. Nekajkrat smo ga obiskali v Frankenjuri, plezali skupaj in debatirali o plezanju.

Kje bi živel, če bi lahko izbiral?
Uf, to je težko vprašanje. Mislim, da se vsak rodi v nekem prostoru z razlogom in če nisi sposoben funkcionirati tukaj, potem je selitev beg pred samim sabo. Predvsem moraš dobro vedeti, zakaj greš nekam drugam. Jaz se doma dobro počutim, ampak pozimi je prijetno iti kam kjer je toplo.

Kaj si misliš o balvaniranju?
Zadeva se mi zdi super. Res je nekako prišla mimo mene na stara leta. V Ameriki sem preplezal Midnight Lightening, pa to niti ni težek problem. Predvsem pa mislim, da je balvaniranje dobra osnova za smeri. Meni osebno predstavlja dopolnilo k plezanju. Tako kot je bilo nekoč plezanje v vrtcih dopolnilo za plezanje dolgih smereh. Nekoga drugega pa napolni tako, da ostalega plezanja sploh ne potrebuje.
Nasploh se mi zdi fascinanto to, da je ključ en gib. En gib pa je plezanje v celoti. V enem gibu je lahko združena cela znanost.

Kakšna je bistvena razlika med frikotom z Gorenjske ter frikotom s Štajerske?
Gorenjci imajo bližje do Ospa. Spomnim se, ko sem na mojih začetkih vstajal ob štirih v Mariboru, potem ujel avtobus v Ljubljani itd.
Sicer pa gledam pozitivno na ta hendikep, ker je potem želja in motivacija večja.
V Mariboru imamo na primer dobro stenco, v Ljubljani pa je nimajo.
Samo dobri pogoji niso dovolj za uspeh. Če je želja dovolj močna, potem lahko to tudi nadoknadiš.

Bo kdo nadomestil Marka Lukiča v Mariboru?
To je odvisno od vsakega posameznika. Andrej Grmovšek zelo dobro pleza dolge skalne smeri. Ostalih mladih pa ne poznam dovolj dobro.

Koliko konjskih moči imaš v garaži?
hmmm….600. Samo malo, ja, bo držalo. Mogoče 15 manj.

Kakšno je tvoje delo danes?
Zaposlen sem v družinskem podjetju, kar je večkrat slabost kot prednost. Mislim, da bi s svojim znajem in izkušnjami lahko delal tudi drugje za podobno plačilo.
Lansko leto se je delo malo sprostilo, kar se je takoj poznalo na vzponih. Prej pa sem tri leta delal od jutra do večera. Narava moje službe je pač takšna. Vodim prodajo in izvedbo, tako da se vedno kaj dogaja.

Kaj se dogaja danes - inflacija 9a smeri? Pretiravanje z ocenami?
Jaz mislim, da je plezanje še mlad šport. Meje še zdaleč niso dosežene. Ostaja recimo odprto področje dopinga. Treba pa je vedeti, da velikokrat ocene niso zaradi težav, ampak zaradi sponzorjev. Nekje sem zasledil, da bi se ocene delile na podocene. Zakaj? Ker obstajajo lahke 8c smeri in potem nekdo zleze še malo težjo smer in da oceno 9a. To je smešno. To je inflacija preveč ocenjenih smeri.
Morda pa je šla naravna meja svojo pot.

Gülich je recimo smeri ocenjeval manj, kot so jih kasneje ocenjevali ponavljalci. Menim, da je pri prvem vzponu potreben konservativen pristop saj se običajno kasneje pojavijo še kakšne nove variante.
Sicer pa se ve, kaj je cuting edge smer in koliko jih je na svetu. Pa tudi kdo so face, ki te plezajo.

Nekje sem slišal da si imel 12 prometnih nesreč?
Smeh…hja, to se zgodi, če v kakšen ovinek prehitro zapelješ, pa se potem ne izide. Sicer pa nisem nikoli vozil tako, da bi spravljal v nevarnost druge, šlo je bolj za iskanje fizikalnih mej. No ja, pa tudi učenje zadnjega pogona je terjalo svoj davek. So se pa nekajkrat tudi drugi zaleteli vame.
Ko sem padel z motorjem, sem v času rehabilitacije razmišljal: že če bi si zlomil prst, in ne bi več mogel plezati, bi to bila zame prava katastrofa. V lanskem letu sem kot očividec prisostvoval dvema tragičnima nesrečama in to te potem še dodatno ohladi.
Po nekem čudežu tudi kot plezalec nisem staknil nobene poškodbe.

Kdaj si odkril Dalajlamo?
Že kar nekaj časa nazaj. Nekje v osemdesetih smo precej brali duhovne knjige in tako sem potem postal tudi vegetarijanec iz nestrinjanja z nasiljem nad živalmi.

Kdo je nate napravil največji vtis?
V alpinističnem smislu Franček Knez. Sicer pa sem na potovanju spoznal neverjetne ljudi, to so tisti drobni trenutki, ko si samo želiš, da bi bil tudi sam takšen. Tista prava nesebičnost in pozitivna energija.
Zelo spoštujem ljudi, ki so si nekaj prigarali, ker v športu ni nič podarjeno. Ni tako kot v poslu in politiki, kjer velikokrat odločajo banalne stvari.
Postati svetovni prvak, kot recimo Martina Čufar, to zelo spoštujem.

Kavico sva že zdavnaj spila, svet pa se je zdel vedno manjši. Vse bližje so bile podobe iz Amerike, Evrope, Avstralije. Posrkal naju je vakum plezalskih trenutkov, ves čas pogovora sem nihal med realnostjo in podobami Wolfganga in Markota, ko drvita po Frankenjuri. Slednji še zelo mlad, a tako poln navdiha, želje po novih vzponih.
Roke so postajale vedno težje, prsti zatekajo. Stvar imamo v krvi. Po mnogih letih še vedno isto koncentracijo, a kot pravi Marko: v nekem trenutku to ni dovolj. Treba je delat. To je dobro za samozavest.

Ves čas razmišljati o plezanju tudi ni dobro. Danes so njegove misli čiste, po domače lahko rečem, vse mu je jasno. Še vedno sanja, s to razliko, da se je on prikradel tudi v sanje kakšnega novopečenega plezalca, ki bo poskušal slediti te velike korake.

Gregor Šeliga,
fotografije Boris Strmšek