Nesramna kritika sodobnega alpinizma. Ali, zakaj ženske ne marajo alpinistov.
Kratko sladke
Ni v moji navadi, da bi delil nasvete. Res, ne! Je pa danes čas, ko je pomemben videz in ne vsebina. Zato si lahko privoščim nekaj konkretnih na račun alpinizma. Kar je kakopak nerodno: alpinizem je namreč zelo občutljivo področje. Sicer plemenita dejavnost, polna ustvarjalnega duha, izpostavljanja in štorij, ki zapolnjuje sleherno življenje. Že iz pradavnine je znano, da imajo ženske rajši drzne moške. Takšne, ki so energični, ki vedko kaj hočejo in takšne, ki si upajo. Brez kančka dvoma je to alpinist. No, če ste si sedaj rekli oh, pazite! Marsikaj se je spremenilo. Tudi alpinizem ni več tisto kar mu pripisujejo. In ker je pred vrati zimska sezona si bom privoščil nekaj res nesramnega: skritiziral bom alpinistično sceno. Čisto zares!
Web generacija. Ljudje smo zanimiva bitja. Pravzaprav smo precej leni. Recimo, če želimo preplezati lepo smer – mislim na zimsko krasotico - že zadostuje zgolj informacija, ki ti jo ponuja internetna vsebina. Natipkaš www…, www…, pa spet www… in z nekaj iznajdljivosti izveš vse kar potrebuješ za krasotico. Do konca zime – okej, do konca snega in ledu – se je potrebno zgolj priklopiti na net, vsake toliko nabrusiti okle cepinov in prepričati soplezalca, da se res splača v hrib. Vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če to res ne bi bilo vodilo zime. Množična potreba. Jep, večina se priklaplaj in pleza tisto kar je uspelo že priklopljenim na internet. Verižna reakcija!? Jasno, tretji spet plezajo tisto, kar so preplezali pred njimi priklopljeni. In vse tako do konca, ko tisti ničkoliki na internetu oznani, da so razmere fuč.
Alpinizem brez raziskovanja je kot ovitek brez vsebine.
Razmere so za srat. Dan je bil lep, sončen in temperaturno ugoden za alpinistično udejstvovanje v gorah. Vremenoslovcem pa se pravzaprav ni niti malo sanjalo, kakšen bo dan. Na večer pred tem so izrekli za človeka grozno, kar srhljivo napoved: V zahodni Sloveniji bo močno snežilo, drugod bo padavin manj. Pihal bo močan severni veter. Najnižje jutranje temperature bodo… Skratka, pozabili niso niti na biopočutje, kjer so oznanili, da bodo vremensko občutljivi ljudje imeli resne težave - vpliv bo namreč obremenilen. Kolikokrat ste nasedli podobnim štosom? Kolikokrat ste obležali v postelji na lep, sončen dan ker ste verjeli. Jasno, razvadili smo se. Vsemu verjamemo! Ob slabi napovedi nam manjka še tisti kanček upanja. Razvajeni smo! Vsaka nekoliko slabša napoved nas priklene na dom. Sranje, saj tako in tako ni dan za plezat, je najpogostejša tolažba in prav fajn izgovor. Še kako ti gode, ko tako ostaneš v toplem zavetju. Starejše generacije alpinistov vedo povedati, kdaj vse in v kakšnih vseh neugodnih razmerah so oni plezali. Malodane, ”brezbremz generacija”. Takrat se niso ozirali kaj preveč na vreme (vsaj tako se bere in govori). Preprosto so šli. Danes pa imamo vsega na pretek: udobje na vsakem koraku. In komu se sploh da trpeti v gorah? Kateremu norcu – ja, tako te označijo – pa pade na pamet, da bi se odrekel ugodju, ki ti ga ponuja vsakdan? Skratka, v gore se hodi iskat tisto kar imaš že v dolini. Smisel ali nesmisel!?
Prava pustolovščina ima tako vrednost, da se mora alpinist zanjo tudi žrtvovati in tvegati.
Smuči – potuha za alpinizem. Menda je zima eno veliko sranje. Vsa ta količina snega, da mraza sploh ne omenjam. Vsaka zima navrže toliko in toliko težav. Enkrat več, drugič manj. Nad tovrstno pravljico pa se še posebej navdušujejo – seveda poleg večine mlajših – smučarji po gorah in veliki del alpinistov ter podobnih mandeljcev. Enormna količina snega - še posebej v gorah - je vsaj ponavadi zgodba o užitku. Marsikdaj to pomeni tudi nevarnost: snežna podlaga je pač živa in gibajoča zmes. Za alpinizem je sneg tako tako: enkrat ga je premalo, drugič preveč. Slednje ima za posledico, da se alpinisti množično pripenjajo na dilce in se preganjajo po snežnih poljanah. Saj ne rečem, že mora biti užitek. Le malokdo pa ve, da je slednje ena velika potuha. Kaj, smučke! Zgazi in gazi in še enkrat zgazi sneg pa boš pravi borec tudi v steni. Malo je ostalo tistih, ki za seboj puščajo globoke sledi. Takšne, ki vodijo do sten. Pa na vrhove. Ob vsej tej uniformiranosti družbe in možnostih, ki ti jih ponuja okolje, je res bedasto hoditi po globokem snegu. Ne ga srat, čisto preveč naporno!
Za močne noge in globok dih je potrebno potrpeti in kajpak trpeti.
Šmekerija. Še najhuje kar se ti lahko zgodi je to, da ne sodiš med alpiniste. To sem ugotovil takrat - edinkrat zelo zares, ko sem enkrat takole čisto slučajno padel med zelo nališpano strujo prej omenjenih. Jasno, na polno prešvican, s pošvedrano opremo, blatnimi čevlji in ”potejpano” jakno. Okoli mene pa sami lepotci: nič ni kotiralo pod mejo najnovejšega - po zadnji modi, kvalitetnega, prvovrstnega, svetlikajočega in dragega. Vedno manj je razlike – če jo je še sploh kaj - med kičastim smučarjem s Krvavca – slednji še največkrat poležava na krvavški Plaži in ”hvata braun bojo” – in alpinistom v gorski koči ali na bližnjem terenu. Je že res, da so slednji ravno junaki ženskih src – glej uvod v članek - in da morajo biti predvsem urejeni, ampak, kar je preveč pač ni okusno.
Nič ni več prepuščeno domišljiji.
Alpinisti še nikoli niso bili tako podvrženi trendom in udobju kot prav danes. Lahko si mislite kam vodi vse to. Nekaj pa je jasno: ženske iščejo drzne. To pa pomeni, da se alpinistom ne piše nič kaj dobrega. Ni čudno – alpinizem je pač za zapečkarje.