Ljudje že milijone let iščemo srečo, plezalec balvanov jo najde v nekaj metrih.
Samovnjak*
Nao Mijoshi se je z izostrenim pogledom zazrl v modro nebo. Za trenutek obmiroval, zaprl oči in globoko vdihnil. Rezek zvok izdiha je izdajal polno mero osredotočenja. Počasi je s pogledom ošinil gladek skalni blok, ki je visel nad njim. Z rokami je kar tako od daleč orisal sled, ki se je vlekla preko gladke stene vse do vrha bloka. Vsake toliko so se roke ustavile prav na mestih, kjer so bile vidne na redko posejane bele packe na sivi skali. Izdih in hiter zamah rok. S pogledom uprtim proti tlom je Nao pristopil do skale, jo otipal na način, kot da bi se hotel pogovoriti s to hladno in molčečo gmoto. Izdih! Okolico je v hipu preplavila tišina: ozračje je kipelo od vznemirjenosti. Nao se je z roko stegnil do najvišje možne točke. V naslednjem trenutku se je odlepil z nogami od tal in se pognal do naslednje packe že precej višje. Globok izdih in živalski skok, že skoraj polet z nogami po zraku ga je prilepil k steni še višje. Dolg izteg roke v skrajno levo, prenos težišča iz ene na drugo nogo, rahel zanihaj in ponoven polet navzgor: noge spet v zraku! Prsti se dotaknejo najmanjše packe v steni, a je pritisk na skalo preslab. Telo se hipoma odlepi, Krik! in padec v vznožje, na trda tla, le nekaj stran od mesta, od koder je Nao pričel s plezanjem. Globoko in hitro dihanje je zaznamovalo, da je šlo za nekaj res velikega, napornega.
Nao Mijoshi prihaja iz dežele daljnega sonca. Japonska namreč slovi – jasno, za našo kulturo - po težko sprejemljivih tradicionalnih športih in je precej od tega, da bi bila zagreta za plezanje. In tako je Nao spakiral in odšel v svet, preprosto tja, kjer se dogajajo velike stvari. In ker je Nao tudi strasten plezalec nizkih skal, majhnih skalnih bolvanov, bolj in manj neopaznih skalnih blokov razmetanih naokrog se je odpravil v tradicionalno postajo; Kamp 4 v Josemitskem nacionalnem parku. After Midnight, ki jo je plezal Mao je skoraj nevidna linija v veliki skali majhnega formata. Je namreč soseda legendarne Midnight Lightning, za katero je nekoč padla izjava, češ, da je preplezati to linijo težje kot stopiti na najvišjo točko sveta, Everest z 8848 metri nadmorske višine. Jabolka pač nikoli ne bo lopata in obratno. Bistvo je drugje; gre za izziv, zadovoljstvo, način življenja, iskanje, odrekanja in precej vsega kar še ostane in kar polni človeka, ga preprosto drži. Bingo! Nao se je pač osredotočil izključno in res samo plezanju nizko ležečih skal, medtem, ko alpinist ”naskakuje” velike ledene gmote.
Midnight Lihgtning, Kamp 4, Josemitski nacionalni park
”Balvaniranje je pobeg iz tega kurčevega vsakdana. Zamisli si, kako fajn je počet nekaj kar rad počneš in razmišljaš le o tem. Počneš lahko kar se ti zahoče,” pove plezalec, ki mu bomo tokrat na njegovo željo rekli kar Martinček. Je eden tistih, ki mu je balvaniranje ogromno vsega. Pravi, da je plezanje balvanov avantura, nekako tako kot plezanje dolgih smeri, ker pač greš 100 kilometrov stran, da boš preplezal eno linijo. ”Plezanje balvanov je podobno kot deskanje na valovih. Tam se ukvarjajo z enim samim valom, ga iščejo, čakajo, gredo zanj tudi po več dni stran. Njim se kakor nam, ki pleza zgodi vse v nekaj kratkih trenutkih,” razmišlja Martinček ob prijetnem vzdušju ob mirnem obrežju, ki je vseprej kot nekakšen drzen ambient poln življenskih izzivov. Ob tej mirnosti večera vrtam dalje: poglej, mene res zanima, kaj je tisto, kar te preprosto prilepi k temu? ”Ko splezam boulder sem v transu. Balvan na meji je šok. Takrat dosežem meglo ta pa je lahko čisti orgazem,” je prepričan sogovornik in doda ”Je tudi trenutna sreča, ko recimo zadržiš oprimek v neki res težki situaciji.”
Na koncu koncev, ko takole poslušam Martinčka in njegovo zagreto debatiranje o tem in onem in še o marsičem drugem kar se tiče plezanja balvanov, pridem do precej zanimivega razmišljanja: Dejansko se nekomu, ki zavzeto prepleza zahteven balvan – kakopak doživi zgoraj omenjen zameglen občutek - v nekaj sekundah zgodi to kar se alpinistu v večdnevnem plezanju v visoki steni. Misel me zarola daleč stran od prijetnega vzdušja večera in poskušam si predstavljati, kako bi bilo prav fajn, ko bi lahko večino človeštva postavil navkup in jih navdušil za plezanje malce nižjih skalc. Ja, hočem reči: za zadovoljstvo je potrebno malo! In tako bi bili vsi srečni in prijazni in marsikaj bi bilo lepše. Balvaniranje je zakon!
Veste kaj: balvaniranje je tudi tista kultna stvar v plezanju, ki želi biti svojska, toda niti zdaleč ni to, kar bi pač morala biti, če bi hotela biti to kar želi biti. No, nekako tako kot je zapleten prejšnji stavek je tudi težko razumeti, da ti lahko nekaj tako preprostega, kot je recimo osvajanje nizkih skal po vsemogočih linijah marsikje na planetu Zemlja da toliko, da te zadovolji do meja, da si srečen, da pozabiš na težave, da preporsto najdeš sebe in smisel. Kaj sploh še potrebuješ, če imaš vse to?
* Samovnjak; je večja osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod.