Kaj vem, resnično dober dokumentarec se vrti ravnokar v našem kinu. Pa tudi dober alpinistični film je moč videti na DVD, sicer pa precej domače amaterske produkcije alpinističnega dokumentarnega filma.
11/9 TIEHNERHAF
Ogledal sem si politični dokumentarec FAHRENHEIT 9/11, letošnjega dobitnika Zlate palme v Cannesu. Michael Moore si je po uspešnem prikazu ameriške mladostniške norije za orožjem v filmu Bowling za Columbine (oskar za najboljši dokumentarec, 2003), tokrat privoščil izrez ameriških dogodkov po 11. septembru. Na tapeto je pritisnil sedanjega predsednika Georga W. Busha in pokazal vso nespretnost in nesposobnost človeka, ki poveljuje naciji, kjer vsak četrti prebivalec ne ve kam bi uvrstil staro celino. Verjeti celoti ali zgolj delom zgodbe je najbrž stvar prepričanja in volja posameznika. Drži pa verjeti genialnemu Mooru, ki je preprosto sledil ideji in naredil res velik dokumentarec. Film je kontraverzen, je zgodba o izgubljeni demokraciji z glavnim igralcem presidentom Bušijem.
Pred kakšnim letom sem si ogledal prav tako izviren dokumentarec, ki sicer ne govori o politiki, ampak o preprostem športniku, ki je s šestnajstimi leti stopil na vrh, z dvajsetimi padel na dno in se od tam tudi pobral, da bi posegel po olimpijski kolajni. Jasno, da se takrat Primožu Peterki in režiserju Vladu Škafarju – ko sta namreč pričela s snemanjem - ni niti malo sanjalo, da se bo Primož res pobral in osvojil kolajno. Pač, nekaj sreče in prepričanje, da gre za dobro idejo: ”Okej, gremo v stvar in bomo videli kaj bo. ” In, uspelo je! V dokumentarcu Peterka: leto odločitve spremljamo eno leto življenja šampiona Primoža Peterke. Brez igranja, brez dodatne scene, brez maskerk, brez neskončnih ponavljanj kadrov, brez prekrivanj, brez vsega tistega, zaradi česar bi film izgubil na iskrenosti. Tako pa je zgodba prepričljiva in na najboljši možen način pokaže to trnovo pot.
Z nestrpnostjo sem čakal na film Touching the Void posnet po resnični zgodbi in ga tudi dočakal. Knjiga Joea Simpsona – tragičnega junaka zgodbe - z istoimenskim naslovom se bere odlično, film pa je presežek. Režiser Kevin McDonald je nevsakdanjo zgodbo odlično začutil in jo prikazal na platnu. Drži, da tudi zato, ker sta v filmu sodelovala oba junaka zgodbe: že omenjeni Joe Simpson in soplezalec Simon Yates. Vsekakor pa je to eden od filmov, ki ga bo težko preseči. Zlahka tudi razumem zakaj.
Hecno pri vsem tem pa je, da si že precej dolgo nisem ogledal kakšnega domačega dokumentarca, ki bi me ganil – hej, a sem si ga sploh kdaj!? - z gorniško in alpinistično tematiko. Povsem upravičeno sem presenečen, da se to še ni zgodilo. Da bo jasno: govorim o novodobni produkciji. Seveda, nekaj se je res naredilo, vseskozi po malem dogajalo, ampak roko na srce, brez kakeršnihkoli presežnikov, brez prave ideje, brez zgodbe, brez ganljivosti, brez izvirnosti nastopajočih, brezveze. Saj ne rečem, nekaj je za pokazati, pa to res ni to. Vem, vse je pogojeno z denarjem. Verjamem, da brez slednjega ne gre. Kakorkoli že, marsikaj se da narediti tudi brez velike vreče cekinčkov. Dober scenarij, ki je osnova za kakeršenkoli film se da napisati brez vloženega tolarja. Verjemite! Odlično idejo najdeš že v zgodbah iz življenja ljudi. Slednjih je vsepolno, kjerkoli, kdajkoli in vsepovsod.
Ukinili so nam oddajo Gore in Ljudje, ki jo je res povozil čas, ampak bila je naša edina. Predvidevam, da ni povrnila vloženih sredstev. Kako poznana zgodba. Gledali smo film o Steni in ostali hladni kot stena. In vse preveč je podobnih zgodb. Danes živi zgolj amaterska produkcija, ki zapolnjuje vrzel dokumentarnega gorniškega filma na slovenskem. Produkcija v smislu; kupiš digitalno kamero za nekaj sto evrov, posnameš zanimive kadre, pokličeš prijatelja, ki je lastnik ”kompjutera” z dobrim ”softverom, ” da ti pomaga vse skupaj zmontirati, dodaš nekaj zvoka, vse skupaj še malce zakamufliraš in imaš preklemano dober film. V zadnjem letu sem videl kar nekaj takšnih izdelkov: nekaj bolj izvirnih, nekaj celo produkcijsko solidnih filmov, precej slabih in še več tistih negledljivih, precej takšnih, kjer gre predvsem za samospeve o tem in onem in ogromno takšnih za brezveze. Danes si svoj lastni film lahko privošči prav vsak. Vsi smo lahko filmski direktorji in podobno. To je po eni strani dobro, da bodo vsaj naši ”profi” režiserji ukradli kakšno idejo in da bomo končno dobili kakšen gledljiv dokumentarni film. Po drugi strani pa je to vse skupaj slabo, ker s časoma več ne bomo znali ločiti med dobrim in slabim. Jejžejšna, želim si že dobrega filma.
www.fahrenheit911.com
www.michaelmoore.com
www.michaelmoore.com/books-films/bowlingforcolumbine
www.peterkafilm.com
www.pathefilms.co.uk/touching_the_void