Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ex:tremno Sramotno

No, pa smo spet nazaj. Tokrat govorimo o tem, kako zmotno se je sramovati športnikov, pa če so ti vrhunski ali pa ekstremni.

 

Ex:tremno Sramotno

Pravijo, da se po jutru dan pozna. Drži! In kadar navsezgodaj – recimo, še pred sedmo zjutraj - preberem kakšno dobro novico sem predvsem zadovoljen. Tako je še kava bližje božanski aromi. Zadovoljen sem še posebej, ko opazim, da raste vrednost naloženih delnic, da se imajo Pakistanci in Indijci bolj in bolj radi, da se preko noči ni zgodilo na slovenskih cestah nič tragičnega, da nogometaši spet zmagujejo in zadovoljen sem tudi takrat, ko vidim – sicer zelo redko, - da politiki pridobivajo na razumu . In tako iz dneva v dan.

 

Zadnje tedne je bilo vse drugače. Jasno; konec poletja, čas olimpijade v antični Grčiji; medalje Vasilija, Jolande, Iztoka, Luke in Urške, pa sveži vtisi z zadnje pustolovščine v Karakorumu in jadranska obala, ki se prileže ”ko hudič”, pa nov poslovni projekt in kakopak še marsikaj drugega, ki je – jasno, saj nisem Natalija Ferboten - bolj intimne narave. Sem pa ob vsem tem lepem zasledil tudi dve miselni pregrehi o sramoti.

Prva. Pred dobrim tednom sem na teh straneh ”prisurfal” do jeze in hudovanja nad slovenskim alpinizmom. Silvo Karo se je razburil nad dejstvom, da nekateri slovenski alpinisti uporabljajo izguljeno frazo, da je naš alpinizem v svetovnem vrhu in da imamo pri tem za pokazat zgolj nekaj napihnjenih stvari predvsem tistih, katerih nivo je pod povprečjem. Po njegovem mnenju zgolj vzponi Marka Lukića in Andreja Grmovška v kopni skali ne predstavljajo sramote za naš alpinizem. Torej, vsi ostali: naj vas bo sram! Do vsem vse lepo in prav.

Kjerkoli že je slovenski alpinizem, lahko je čisto na vrhu Olimpa ali pa nekje čisto spodaj, to pravzaprav sploh ni pomembno. Morda zgolj trem, štirim, ki se gredo profesionalizem na sončni strani Alp. Udejstvovanje in odločitev za alpinizem je osebna odločitev posameznika in obenem izpostavljanje glave v gorah, ki so precej nepredvidljive. In, vsak, prav vsak individum, ki je naše gore list in, ki zahaja ”tja gor v brege”, pa če so to ”zgolj” stene nad Krmo ali pa tiste najmogočnejše v Himalaji ni v sramoto slovenstva. Čisto zares! Tega patrona preprosto ni. Gre za vrednoto; tudi družbeno, če hočete. Več nas hodi v gore, več nas je zadovoljnih, srečnih ljudi, več je druženja, več je dogajanja, in manj je nezadovoljnih, manj je nevednih, manj je depresivnih in manj je celo samomorilcev. Ko se mladi vključijo v alpinistično izobraževanje od njih pač ne gre pričakovati, da bodo z izjemnim tveganjem - kar alpinizem dejansko je - v ponos slovenstva v svetu. Bolj pomembno je, da so vsi ti mladi uživajo v tem.

Mimogrede, naj omenim še razliko med vrhunskim (o tej besedi nekoliko bolj spodaj) alpinistom, lahko tudi plezalcem in na drugi strani nogometašem (pa nisem kakšen velik ljubitelj nogometa). Najbolj očitna razlika je ta, da gre fuzbaler za razliko od klajmberja skozi izjemno, kar gromozansko in dolgotrajno selekcijo. Že samo po naših podrtijah, ki jim rečemo štadijoni se z nogometom ukvarja več desetisoče mladih, ki si želijo postati junaki zelenic. Da ne omenjam razliko o priljubljenosti nogometa v svetu in s tem posledično o gledanosti, poznavanju in pomembnosti na vseh frontah. Alpinist pa je pri vsem tem svoboden. Osvobojen! Sam se je odločil, da bo nosil glavo naprodaj in prav tako, da ga bo večina imela za čudaka. Selekcija je zanj že sama gora.

In kaj danes sploh velja? Povedano med brati; zgolj in samo ustvarjalnost. Lepo je, da se vse več in več Slovencev ukvarja z alpinizmom, plezanjem, balvaniranje in ostalimi oblikami skalolazenja in prav prijetno je, da so ustvarjalni in polni idej. Trditev o sramoti in ocenjevanju, ki ga zmorejo zgolj redki pa ni ravno na mestu.

Martin strel
Martin Strel

Drugič. Zadnji avgustovski petek pozno zvečer. Polnočni klub z eminentnimi gosti; gospa Bernarda Jeklin, nekdanja skakalka v višino Britta Bilač, zdravnica Nada Rotovnik Kozjek, ultramaratonski plavalec Martin Strel, voditelj Sandi Čolnik in precej konfuzna tema: vrtenje okrog vrhunskega in ekstremnega in kaj sploh kaj je?! Nada Rotovnik Kozjek je recimo povedala, da je vrhunski šport veselje in da ji ekstremizem ne leži: ekstremizem, kot je alpinizem. Prav tako ji ne godi Martin Strel za katerega marsikdo pravi - kot je v hecu tudi sam povedal - da se valja po vodi. Martin pa je med drugim izdal, da je za takšno valjanje zelo dobro plačan in da je za svetovne plavalce – tiste vrhunske, v bazenih – gospod in pri tem niso izjema niti Američani. Doktor Nadi Rotovnik Kozjek ni bilo všeč, da Martin toliko govori o denarju in ga je tudi opozorila, češ, da to ni športno. Potem je nekoč vrhunska Britta Bilač postavila zelo jasno vprašanje Martinu Strelu; ”Kaj je tukaj rekord? Čas ali dolžina?” Jasno, da je težko povedat kaj je pri ekstremnem rekord?! Ekstremno je že samo po sebi rekordno. Bernarda Jeklin je z vso eleganco nekoliko umirila čustva in povedala, da je to, kar je naredil Martin Strel – preplaval kitajsko reko Jangce - res veliko dejanje in da mu pripada resnično vsa čast. Sicer pa smo med drugim tudi lahko slišali, da preko luže od slovenskih športnikov, tako tistih vrhunskih in ekstremnih ter vseh ostalih poznajo zgolj Martina Strela in smučarja Dava Karničarja, da nam je Jolanda Čeplak z olimpijskim tekom dala doživetje in veselje, da so kolesarji vseskozi na dopingu, da so imeli starogrški športniki izredno izoblikovana telesa in da jih je za občudovat. Skratka, če ste na tisto petkovo noč počeli kaj bolj pametnega – in upam, da ste – niste prav nič zamudili. Kvečjemu neko smešno debato o tem, kaj je vrhunsko in kaj ni ekstremno in zakaj slednje ni vrhunsko in zakaj vrhunsko ni in ni ekstremno.

 

Štos vsega pa je sledeč. Ob ogledu oddaje je najbrže imela večina gledalcev – v to so nas gladko prepričali - občutek, kot da so plavalni podvigi Martina Strela v eno veliko nacionalno sramoto. Skratka, to da je Strel preplaval najdaljšo Kitajsko reko in pred tem še številne druge prav tako dolge in naporne, nam je lahko zgolj v sramoto. Torej, sramujmo se podvigov Strela, saj se itak valja po vodi. Pa še ekstremist je!? Sramujmo se vsega, kar ni povezano z vrhunskim. Sramujmo se, ker iščemo podvige zunaj štadionov. Sramujmo se, ker ekstremno ni vrhunsko. Sramujmo se, ker smo polni idej. Sramujmo se, ker iščemo drugačnost. Preprosto, sramujmo se. Sram nas bodi!

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Ex:tremno Sramotno"

Franci Savenc,

Ker nekateri niste našli prispevka Silva Kara, na katerega se avtor sklicuje v tretjem odstavku tega pisanja, javljamo: bila je pripomba na objavo Prosta ponovitev Francoske smeri v Zahodni Cini; kar kliknite na podčrtano besedico...


Peter Mežnar,

Pozdravljen nazaj doma Matej!

Bom začel kar enako kot ti. Prav pogrešal sem prispevke in pripombe ob ponedeljkih in res še jutranja kava ni enako dišala, brez te, brez dvoma duševne hrane. In glej ga zlomka ta ponedeljek sem te "prespal". Potem ni bilo časa, zato ti odgovarjam sedaj, ker se mi zdi, da ga pošteno "biksaš".

Čeprav je že urednik dodal: lepo je, če za izhodišče debate daš izjavo Silva (http://www.gore-ljudje.net/pripomba_view.php?pid=241&tab=objave_pripombe), da tudi dodaš ustrezen link. Meni se namreč njegova izjava zdi povsem na mestu. Ogromno ljudi se hvali s svojimi vzponi, njihova vrednost pa je res kvečjemu povprečna. Ob odsotnosti popolnoma objektivnih kriterijev so te stvari mogoče in laična (pa tudi alpinisti sami) javnost je prepuščena svojemu občutku za presojanje zgodbic. In dobimo "medijske zvezdice". Ni pa bilo besede o sramoti, samo pripomba in primerjava kaj pomenijo določena dejanja v svetu. Privoščil si si GRDO logično negacijo njegove izjave: če trdiš, da je nekaj vrhunsko to ne pomeni, da je drugo sramotno, negacija je samo, da drugo ni vrhunsko. In že smo pri polnočnem klubu.

Predvsem sta govorila Nada in Martin. Njena teza, da alpinizem in ekstremno plavanje nista vrhunski šport predvsem zaradi nevarnosti in nemerljivosti, ob razmišljanju kot je tvoje hitro postane realnost. Zame je bistvo vrhunskega športa dolgoletno udejstvovanje, trdi treningi, talent, prehajanje skozi različne selekcije, zlasti pa primerjava s tekmeci (neposredno na progi-teki, posredno s primerjava rezultatov smučanje čas, dvig uteži, skok v višino...). Na tekmi ustreznega ranga (OI, SP) se pokaže koliko v resnici veljaš. Lahko tečeš rekord Sp. Dupleka in ga s pomočjo "prijateljev" napihneš v višave, pa to v svetu nič ne pomeni.

Ali alpinizem te kriterije ima? Sam mislim, da jih vsekakor ima, vendar se je v zadnjem času zgodila ekspanzija panog znotraj alpinizma in primerjava med panogami ni tako enostavna. Edino merilo, ki ga svet pozna je primerjava na mednarodni sceni. Marko in Andrej prav to počneta in prav žalostno je, da morata ob tem navajati, da jih gledajo priznani Francoski alpinisti in njihovo hvalo, saj v poplavi kiča na slovenski alp. sceni dejansko tudi alpinisti sami ne vedo, kaj onadva sploh počneta. Naj kdo od junakov gre in ponovi (kakorkoli tehnično, drytooloing ali pa z ribiško palico) v enem dnevu eno od njunih smeri (Francoska: Cime, Les ailes du desir, Ameriška: Fou).

Preko primerjave denimo prostih ponovitev, drytoolinga, tehničnega plezanja, alpskih vzponov (Julijci, Alpe, Andi, Himalaja...) s sorodnimi vzponi na svetovnem odru alpinizma, pridemo zelo hitro do tega, kaj je boljše ali ponoviti drytooloing smer z oceno 9 (v svetu je trenutna meja 12) ali prosta ponovitev smeri z oceno 8b (v svetu je max. 8c). Edina pomankljivost trenutno je odsotnost sodnikov.

Ob dejstvu da nas želijo odriniti od kategorizacije in posledično od financiranja za vrhunski šport ter služ v ministrstvih je tako razmišljanje skoraj smrtonosno za alpinizem. Nastavitev Nade v polnočni klub razumem prav v kontekstu priprave terena za te poskuse. Če bomo sami uspeli predstaviti kriterije primerjave dosežkov kot ustrezne za vrhunski šport, bo tudi Nadin argument nevarnosti hitro odpadel (saj je nevaren tudi skok ob palici, pa smuč. skoki, smuk, jadranje, bob, sankanje...).Pomankanje sodnikov bi pa mogoče "šlo skozi".

Tvoje razmišljanje se mi danes zdi zelo vprašljivo. Res je alpinizem zanimiv tudi s socialnega vidika (v materialnem svetu se nekdo ukvarja z nevarno dejavnostjo za svoje veselje) vendar to prepuščam drugim. Da pa primerjave med seboj in s svetom nebi delali pa je kvečjemu potuha za tiste, ki bi radi bili kralji na sviojem kupu dreka in nič drugega. Preveč ljudi je že poskušalo prodati svoje vzpone kot bisere, pa so se spotaknili na prvi stopnici, nekateri se pa še bodo. In taki nedvomno uničujejo v preteklosti težko prigaran sloves slovenskega alpinizma zgolj za svoje zelo kratkovidne interese in potrebe.

Kdo pleza za svoje veselje naj to počne doma, ne pa da hodi na drage odprave v Himaljo in kuri denar, ki ga država daje za vrhunski alpinizem. Vrhunskega športa pa brez primerjave ni. Žal!

In še za konec. Prav žalostno se mi zdi, da sta naveza Andrej-Marko (polega Marka Prezlja najsvetlejši točki slovenskega alpinizma) tolikokrat zlorabljena za razne debate, saj imam iz tvojega pisanja vtis, da bi najraje videl da takih vzponov ne bi bilo in bi vsi samo za svoje veselje zlezli Zeleniške špice in potem v Kamniški Bistrici še glasneje od muzke nabijali o junaštvih tega dneva in že snovali mastne naslove za novice drugega dne.

Toliko o tem. Pa brez hude krvi. O sramovanju tudi najlažjih vzponov pa nihče ni govoril. Samo napihovati jih ne.

LP

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti