No, pa smo spet nazaj. Tokrat govorimo o tem, kako zmotno se je sramovati športnikov, pa če so ti vrhunski ali pa ekstremni.
Ex:tremno Sramotno
Pravijo, da se po jutru dan pozna. Drži! In kadar navsezgodaj – recimo, še pred sedmo zjutraj - preberem kakšno dobro novico sem predvsem zadovoljen. Tako je še kava bližje božanski aromi. Zadovoljen sem še posebej, ko opazim, da raste vrednost naloženih delnic, da se imajo Pakistanci in Indijci bolj in bolj radi, da se preko noči ni zgodilo na slovenskih cestah nič tragičnega, da nogometaši spet zmagujejo in zadovoljen sem tudi takrat, ko vidim – sicer zelo redko, - da politiki pridobivajo na razumu . In tako iz dneva v dan.
Zadnje tedne je bilo vse drugače. Jasno; konec poletja, čas olimpijade v antični Grčiji; medalje Vasilija, Jolande, Iztoka, Luke in Urške, pa sveži vtisi z zadnje pustolovščine v Karakorumu in jadranska obala, ki se prileže ”ko hudič”, pa nov poslovni projekt in kakopak še marsikaj drugega, ki je – jasno, saj nisem Natalija Ferboten - bolj intimne narave. Sem pa ob vsem tem lepem zasledil tudi dve miselni pregrehi o sramoti.
Prva. Pred dobrim tednom sem na teh straneh ”prisurfal” do jeze in hudovanja nad slovenskim alpinizmom. Silvo Karo se je razburil nad dejstvom, da nekateri slovenski alpinisti uporabljajo izguljeno frazo, da je naš alpinizem v svetovnem vrhu in da imamo pri tem za pokazat zgolj nekaj napihnjenih stvari predvsem tistih, katerih nivo je pod povprečjem. Po njegovem mnenju zgolj vzponi Marka Lukića in Andreja Grmovška v kopni skali ne predstavljajo sramote za naš alpinizem. Torej, vsi ostali: naj vas bo sram! Do vsem vse lepo in prav.
Kjerkoli že je slovenski alpinizem, lahko je čisto na vrhu Olimpa ali pa nekje čisto spodaj, to pravzaprav sploh ni pomembno. Morda zgolj trem, štirim, ki se gredo profesionalizem na sončni strani Alp. Udejstvovanje in odločitev za alpinizem je osebna odločitev posameznika in obenem izpostavljanje glave v gorah, ki so precej nepredvidljive. In, vsak, prav vsak individum, ki je naše gore list in, ki zahaja ”tja gor v brege”, pa če so to ”zgolj” stene nad Krmo ali pa tiste najmogočnejše v Himalaji ni v sramoto slovenstva. Čisto zares! Tega patrona preprosto ni. Gre za vrednoto; tudi družbeno, če hočete. Več nas hodi v gore, več nas je zadovoljnih, srečnih ljudi, več je druženja, več je dogajanja, in manj je nezadovoljnih, manj je nevednih, manj je depresivnih in manj je celo samomorilcev. Ko se mladi vključijo v alpinistično izobraževanje od njih pač ne gre pričakovati, da bodo z izjemnim tveganjem - kar alpinizem dejansko je - v ponos slovenstva v svetu. Bolj pomembno je, da so vsi ti mladi uživajo v tem.
Mimogrede, naj omenim še razliko med vrhunskim (o tej besedi nekoliko bolj spodaj) alpinistom, lahko tudi plezalcem in na drugi strani nogometašem (pa nisem kakšen velik ljubitelj nogometa). Najbolj očitna razlika je ta, da gre fuzbaler za razliko od klajmberja skozi izjemno, kar gromozansko in dolgotrajno selekcijo. Že samo po naših podrtijah, ki jim rečemo štadijoni se z nogometom ukvarja več desetisoče mladih, ki si želijo postati junaki zelenic. Da ne omenjam razliko o priljubljenosti nogometa v svetu in s tem posledično o gledanosti, poznavanju in pomembnosti na vseh frontah. Alpinist pa je pri vsem tem svoboden. Osvobojen! Sam se je odločil, da bo nosil glavo naprodaj in prav tako, da ga bo večina imela za čudaka. Selekcija je zanj že sama gora.
In kaj danes sploh velja? Povedano med brati; zgolj in samo ustvarjalnost. Lepo je, da se vse več in več Slovencev ukvarja z alpinizmom, plezanjem, balvaniranje in ostalimi oblikami skalolazenja in prav prijetno je, da so ustvarjalni in polni idej. Trditev o sramoti in ocenjevanju, ki ga zmorejo zgolj redki pa ni ravno na mestu.
Martin Strel
Drugič. Zadnji avgustovski petek pozno zvečer. Polnočni klub z eminentnimi gosti; gospa Bernarda Jeklin, nekdanja skakalka v višino Britta Bilač, zdravnica Nada Rotovnik Kozjek, ultramaratonski plavalec Martin Strel, voditelj Sandi Čolnik in precej konfuzna tema: vrtenje okrog vrhunskega in ekstremnega in kaj sploh kaj je?! Nada Rotovnik Kozjek je recimo povedala, da je vrhunski šport veselje in da ji ekstremizem ne leži: ekstremizem, kot je alpinizem. Prav tako ji ne godi Martin Strel za katerega marsikdo pravi - kot je v hecu tudi sam povedal - da se valja po vodi. Martin pa je med drugim izdal, da je za takšno valjanje zelo dobro plačan in da je za svetovne plavalce – tiste vrhunske, v bazenih – gospod in pri tem niso izjema niti Američani. Doktor Nadi Rotovnik Kozjek ni bilo všeč, da Martin toliko govori o denarju in ga je tudi opozorila, češ, da to ni športno. Potem je nekoč vrhunska Britta Bilač postavila zelo jasno vprašanje Martinu Strelu; ”Kaj je tukaj rekord? Čas ali dolžina?” Jasno, da je težko povedat kaj je pri ekstremnem rekord?! Ekstremno je že samo po sebi rekordno. Bernarda Jeklin je z vso eleganco nekoliko umirila čustva in povedala, da je to, kar je naredil Martin Strel – preplaval kitajsko reko Jangce - res veliko dejanje in da mu pripada resnično vsa čast. Sicer pa smo med drugim tudi lahko slišali, da preko luže od slovenskih športnikov, tako tistih vrhunskih in ekstremnih ter vseh ostalih poznajo zgolj Martina Strela in smučarja Dava Karničarja, da nam je Jolanda Čeplak z olimpijskim tekom dala doživetje in veselje, da so kolesarji vseskozi na dopingu, da so imeli starogrški športniki izredno izoblikovana telesa in da jih je za občudovat. Skratka, če ste na tisto petkovo noč počeli kaj bolj pametnega – in upam, da ste – niste prav nič zamudili. Kvečjemu neko smešno debato o tem, kaj je vrhunsko in kaj ni ekstremno in zakaj slednje ni vrhunsko in zakaj vrhunsko ni in ni ekstremno.
Štos vsega pa je sledeč. Ob ogledu oddaje je najbrže imela večina gledalcev – v to so nas gladko prepričali - občutek, kot da so plavalni podvigi Martina Strela v eno veliko nacionalno sramoto. Skratka, to da je Strel preplaval najdaljšo Kitajsko reko in pred tem še številne druge prav tako dolge in naporne, nam je lahko zgolj v sramoto. Torej, sramujmo se podvigov Strela, saj se itak valja po vodi. Pa še ekstremist je!? Sramujmo se vsega, kar ni povezano z vrhunskim. Sramujmo se, ker iščemo podvige zunaj štadionov. Sramujmo se, ker ekstremno ni vrhunsko. Sramujmo se, ker smo polni idej. Sramujmo se, ker iščemo drugačnost. Preprosto, sramujmo se. Sram nas bodi!