Preberite, kako se streže, če si čisto pravi plezalni profesionalec in to v vseh pogledih. Tržačan Erik Švab nam je razkril, kakšna je pot do uspešne kariere alpinista in publicista.
Naš Erik
Nekoč sem se precej spraševal, kako bi na našem majhnem prostoru postal plezalec, ki bi od svoje dejavnosti tudi živel. Na koncu koncev sem si zastavil tudi naslednje; za koga sem sploh zanimiv, ko pa nimamo industrije in tudi ne medijev, ki bi bili povezani z našo aktivnostjo? Odgovore na to in podobna vprašanja sem počasi sprejel kot nekaj povsem vsakdanjega in golo resnico znotraj dvomilijonskega naroda. Sem pa se tokrat pogovarjal s tržaškim plezalcem, Erikom Švabom, ki zaradi svoje vsestranske usmeritve v alpinizmu in ustvarjalnega dela znotraj te dejavnosti nima tovrstnih problemov in je zanimiv za številne sponzorje. Ti ga tudi konkretno podpirajo. Torej, precej daleč od realnosti na sončni strani Alp. Erik je dejaven v plezalno alpinističnem svetu vse od leta 1987, ko se je odločil, da ne bo več treniral odbojke, ampak da bo raje raziskoval vertikalo. Ima se za plezalca – alpinista, ki mu ni do dolgih dostopov in prav tako mu alpinizem ne pomeni hoditi na najvišje vrhove. Z alpinizmom se je tako čisto zares pričel ukvarjati po začetnem obdobju športnega plezanja, ki je trajalo do leta 1993. Zatem je Erik nanizal številne kvalitetne vzpone v gorah. Med drugim je opravil prvo slovensko ponovitev Sanjskega ozebnika v Steni. Na Madagaskarju je bil leta 1998 del močne tričlanske ekipe, ki je preplezala eno najtežjih prosto plezalnih smeri izven Evrope. Slednja še danes velja za eno težjih. Sicer pa je Erik, kljub temu, da dela in živi v Trstu, edini slovenski alpinist, ki mu je v gorah uspelo na pogled preplezati smer s težavami zgornje devete stopnje (7c+) kar ga uvršča daleč pred vsemi ostalimi. Erik je zanimiv sogovornik in na vsako zastavljeno vprašanje poda tudi korekten in ”obilen” odgovor. Še najbolje, da vas kar takoj prepustim njegovemu razmišljanju in spoznali boste, da je v tržaškem zalivu marsikaj drugače.
Poglej, imam problem, ker ne vem, kam naj te uvrstim; bolj v krog domačih alpinistov, se pravi slovenskih, v krog zamejskih ali pa kar med Italijansko plezalno in alpinistično srenjo?
V vse tri! Po rojstvu, poreklu in narodnosti sem stoprocentni Slovenec. Upam si celo trditi, da sem precej bolj Slovenec, kot marsikateri sonarodnjak, ki živi v matični domovini. Po očetovi strani sem Švab in prihajam iz slovenske vasice na obronku tržaškega Krasa, ki se imenuje Križ. Po mamini strani sem Podbreznik, saj je naša mama rojena v Zidanem Mostu. V Rimskih Toplicah imam teto, kjer sem v mladosti preživljal počitnice. Rodil sem se v Kopru, leta 1970 in do svojega osmega leta sem stanoval v Ankaranu, kjer sem hodil v vrtec in malo šolo. V naslednjih letih pa sem obiskoval šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji vse do Univerze, kjer sem študiral pravo v italijanskem jeziku.
Člani slovenske manjšine v Italiji nismo izseljenci, mi živimo na tem območju od vedno, samo meje nastajajo in izginjajo po volji državnikov. Pesnik Igo Gruden, doma iz Nabrežine - to je Križu sosednja vas - je med drugim napisal slednjo misel: “Naj kdorkoli kdaj te vpraša, kdo živi na zemlji tej, vedi, zemlja ta je NAŠA, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej!”. Te verze sem se v slovenski šoli v Italiji naučil kot otrok, njih pomen pa sem dojel mnogo kasneje. Takrat sem razumel, da se ne bom mogel nikoli nastaniti kje drugje kot v bližini Trsta in na Krasu. Poznaš Kosovela in njegovo ljubezen do Krasa? To je navezanost na lastno zemljo, grudo, tega ne moreš razlagati drugim, če to ne čutijo.
Kakorkoli že, do 1.maja letos sem bil tudi zamejec, vendar upam, da smo sedaj vsi državljani Evropske Unije. Na koncu sem tudi malo Italijan: v smislu, da živim in delam v Italiji ter imam poleg slovenskega tudi italijanski potni list in se pri svoji najljubši dejavnosti večkrat navezujem z italijanskimi soplezalci.
Govoriš sedem jezikov. To je velika prednost, kdaj seveda tudi slabost. Poznam človeka, ki piše v enem, razmišlja v drugem in laska v tretjem jeziku. Kako je s tem pri tebi?
Jaz odlično obvladam slovenščino in italijanščino, druge jezike pa znam: nekatere bolj; kot je angleščina, nemščina in francoščina, druge pa manj; kot je recimo srbo-hrvaščina, španščina in ruščina. Tujih jezikov sem se naučil na praktični način. Recimo francoščine: dolgo obdobje po moji nesreči v hribih, ko sem si leta 1989 zlomil nogo v Veliki Mojstrovki, sem preživel v plezališčih v družbi Trboveljčanov; Vilija Gučka, Metke Lukančič, Boruta Kavzarja in drugih. Pri njih sem bil zelo pogosto. Skupaj smo hodili plezat v Kotečnik in tudi v Francijo, kjer sem se naužil plezališč in francoskih slaščic. Ob tem pa sem se na povsem praktičen način naučil tudi francoščine. Danes sem naročen na revije, ki jih redno prebiram, pogosto pa tudi govorim ta krasen jezik. Prepričan sem, da znanje jezikov ni nikoli slabost. Vedno sem znal ločiti med seboj en jezik od drugega in tudi še ne triletni sin Danjel obvlada slovenščino vključno z dvojino in italijanščino.
Se imaš za svetovljana?
Odvisno kaj s tem misliš? Če gre pri tem za pohajanje po lokalih in poznavanje scene, to nisem jaz. Če s tem misliš, da rad in veliko hodim po svetu v okviru plezanja in svojega dela, pa imaš brez dvoma prav. Zadel si tudi, če imaš pri tem v mislih človeka, ki se v alpinističnem in poslovnem svetu zna predstavljati in obnašati tako, da kar najbolj izkoristi svoje dosežke in ovrednoti svoje sposobnosti.
Sodiš med bolj, lahko kar rečem, ustvarjalne alpiniste. Poleg tega, da se z alpinizmom ukvarjaš precej intenzivno in tudi v širino pa prav tako o podvigih in raznih novitetah poročaš tako in drugače za številne medije po svetu. Ko sem v iskalnik Google vnesel tvoje ime sem dobil na zaslon računalnika številne in raznovrstne objave širom po omrežju in preko dvatisoč zadetkov strani povezanih s tvojim imenom. Od kod toliko ustvarjalnosti?
Že do začetka svojega plezanja sem vedno rad pisal članke in reportaže, še posebej o krajih, ki sem jih obiskal in kjer sem plezal. Poleg tega sem zaradi svojega "slovenstva" in ker sem na to precej ponosen, vedno rad pisal o slovenskih in na splošno tudi o slovanskih alpinistih. Predvsem iz razloga, da jih je spoznala italijanska in tudi zahodna alpinistična javnost. Ta ljubezen do pisanja je počasi prerasla tudi v profesionalno dejavnost in sodelovanje z raznimi mediji v slovenskem in italijanskem prostoru. Tako sem pred leti opravil tudi izpit za novinarja in začel objavljati v bolj zahtevne publikacije. Sprva so to bili plezalni vodniki, nato pa sem se pred tremi leti lotil knjige “Uomini e pareti” (Ljudje in stene), ki je izšla pri založniku Versante sud. Knjiga predstavlja šestnajst alpinistov in plezalcev, ki spadajo med najbolj znane osebnosti na svetu. Med njimi je tudi vrhunski alpinist Tomo Česen. Letos pa sem uspel na zahtevnem prvem poglavju projekta UP 2003 - Evropski zbornik alpinizma in plezanja v italijanščini in angleščini.
Ampak, bodimo odkriti. Tovrstno ustvarjanje na medijski ”sceni” in požrtvovalno poročanje o tem in onem gre marsikomu v nos. S pisanjem si najbrž pripišeš več kritičnih komentarjev kot kaj res spodbudnega?
To ne drži. Lahko rečem, da večina tistih, ki berejo moje članke oceni slednje pohvalno. Kritike so skoraj izključno v Sloveniji in Italiji - v domačih državah - in to na članke, kjer predstavljam in včasih ocenjujem svoje dosežke, kar se nekaterim zdi nedopustno. Predvsem zato ker mislijo, da nimam znanja ali morda informacij, da bi lahko svoje dosežke tudi ocenil. Vsekakor pa je najtežje biti cenjen doma - nemo propheta in patria, - kar žal velja tudi za nekatere izmed najboljših slovenskih alpinistov.
Si eden tistih alpinistov, ki si svoj prispevek k alpinizmu gradil tako na kvaliteti kot kvantiteti vzponov. Kaj je recimo težje; preplezati res en zahteven vzpon za katerega živiš celo leto ali nizati številne kvalitetne vzpone v različnih ”panogah” alpinizma preko celotne sezone?
Mislim, da je težje imeti visoko kvalitetne vzpone v vseh panogah preko celega leta in v več letih zaporedoma. V Sloveniji trenutno ni alpinista, ki bi se lahko vsaj približno kosal z Bubutom (op. avt. Mauro Bole) ali z Alexom Huberjem, ki sta istočasno zelo dobra v več disciplinah. Je pa precej takih predvsem tržaških in slovenskih plezalcev, ki kritizirajo Bubuta, ker da v športnem plezanju ni na nivoju najboljših svetovnih plezalcev. In se sprašujejo, kako ga lahko podpira toliko sponzorjev. Podobno se dogaja tudi meni, seveda, na nižjem kvalitetnem nivoju, ampak še vedno tako visokem, da je zanimiv za sponzorje.
Prebral sem tvoj članek o vzponu na Madagaskarju leta 1998, kjer si omenil, da gre za eno najtežjih smeri na svetu izven meja Evrope, da gre za ekstremno težavno smer, da ste bili z Rolandom Larcherjem in Marcom Sternijem zadnji, ki ste še preplezali to lepo in težko smer v tako prijetnem ambientu in od tod tudi ime smeri, Nikoli več tako. Ob vsem tem pa bralec dobi občutek, da za opisovanje dosežkov s pridom izkoriščaš presežnike.
Pravilno si povedal, da je to članek iz leta 1998, ko sem bil še precej mlajši in zagnan. Takrat sem članke pisal direktno in nisem dosti pomišljal, da bi mi lahko uporaba presežnikov in "epskega stila" bolj škodila kot koristila. Pri tem pa mislim, da je prav, da ti razložim nekatere stvari, ki jih omenjaš: leta 1998 je ta smer gotovo spadala med najtežje dolge športne smeri izven Evrope, saj smeri z oceno, ki bi presegale težavnost 8a ni bilo prav dosti; glede občutkov, da smo kot zadnji še preplezali smer v nedotaknjenem svetu, gre tukaj predvsem za osebno čutenje ob dejstvu, da je bil vrh Tsaranoro Atsimo, na katerega smo priplezali, res zadnji prej še neosvojen vrh v tej skupini. Brez dvoma je to moj najboljši vzpon izven Evrope in prvenstvena smer, ki mi pomeni največ. Smer Nikoli več tako še danes slovi kot izredno težavna, ki kljub precejšnjemu obisku tega plezalnega področja v zadnjih letih, še vedno nima ponovitve.
Andrej Brvar, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije trdi, da je bil vaš vzpon daleč od tega, da bi se lahko z njim potrjevali in dokazovali na ”olimpu” alpinističnih dosežkov. Se strinjaš s to oceno ob dejstvu, da ste preplezali zahtevno smer?
Gospod Brvar je kot izgovor za odločitev o izbiri slovenskega alpinista leta 1998 navedel dejstvo, da se vrhunski alpinizem ustvarja v Himalaji, Južni Ameriki in Alpah, ne pa na Madagaskarju. S to ugotovitvijo bi se lahko strinjal in tudi sam sem tisto leto poleg vzponov na Madagaskarju preplezal nekaj prvenstvenih smeri v Dolomitih in odličnih lednih ter kombiniranih vzponov. Ne strinjam pa se s tem, da to določa gospod Brvar, ki ni bil nikoli ne vrhunski alpinist, ne vrhunski poznavalec alpinizma in niti ne član takratne Komisije za alpinizem, ki je ta vzpon uvrstila med najboljše dosežke slovenskega alpinizma v letu 1998. Mene je samo motila neresna procedura - glasovanje po telefonu, ker jim rezultati prvega glasovanja niso bili všeč - po kateri so izbirali najboljše.
Nisem jaz kriv, če v tistem letu po prvotnem mnenju Komisije za alpinizem nihče od slovenskih alpinistov ni preplezal nič boljšega, čeprav, recimo, Tomaž Humar s svojim solo vzponom v smeri Reticent Wall sploh ni bil omenjen kot kandidat za naslov slovenskega alpinista leta... Mislim, da je bilo v tistih letih z objektivnim ocenjevanjem slovenskih vrhunskih vzponov nekaj res hudo narobe. Rad bi pa povedal, da sem osebno prepričan, da je Marko Prezelj, ki je tisti naslov leta 1998 potem tudi dobil, nedvomno boljši alpinist od mene in si ga je zaslužil.
Potem so tu predvsem mlajši plezalci, ki kritizirajo tvoj zadnji projekt, ”Vsak mesec eno smer težav 8a+ in to preko celega leta”. Slednji so te pripravili celo tako daleč, da si se v odprtem pismu, ki si ga objavil tudi na teh straneh, razpisal in obrazložil, da je dogajanje okoli zastavljenega projekta predvsem izziv zate osebno in da je to povsem dovolj. Če pomislim, si spisal kar nekoliko daljši esej o tvoji poti in trenutnem razmišljanju. Te je kritika ”mladcev” zadela naravnost v srce in s tem globoko prizadela?
Ni popolnoma točno. Ne gre za mlajše plezalce, ampak samo za enega izmed njih, ki je kritiziral kriterij kvaliteta, ki naj bi ga urednik spletnih strani ne upošteval in pri tem kritiziral tudi moj projekt. Ker imam kar nekaj izkušenj s forumi na spletu, na katerih sem bil več let aktivno, seveda, ko sem še imel čas za branje in pisanje, nisem hotel odgovarjati v obliki pisma na forumu. Raje sem si rekel, da bom svoj pogled na to zadevo napisal, ko bom imel še kaj več za povedati. In res, ko sem preplezal naslednjo smer znotraj projekta, sem izkoristil novico, da sem ob tem razložil tudi, kakšen je moj pogled na plezanje in poročanje ter s tem odgovoril na kritike in netočnosti, ki so bile v forumu navedene. Mimogrede, pa tisto ni bil esej ampak samo normalen članek, za katerega sem porabil mogoče dve uri pisanja, nič kaj posebno zahtevnega.
Kaj si mislil s tem, ko omenjaš, da nekateri mladi in sposobni plezalci raje, da se dokazujejo s preplezano 8a na pogled v visokih stenah, klešejo oprimke v hribovskih smereh?
Točno to, kar sem napisal. Dejstvo je, da še noben slovenski plezalec ni preplezal smeri v gorah z oceno 8a na pogled. To pa je uspelo kar nekaj italijanskim plezalcem; Bubu, Rolando Larcher, Manolo,... Sam sem preplezal na pogled smer z oceno 7c+ in lahko zatrdim, da razen Lukiča, ki je preplezal Les Intouchables za katero pa sam pravi, da je realno 7b+, nihče drug ni preplezal tako težavne smeri na pogled v gorah. Če ne bi bil tako skromen in bi hotel uporabljati presežnike, bi lahko kar rekel, da sem najboljši slovenski alpinist pri plezanju na pogled v gorah, ha ha, ha…
Glede klesanja oprimkov v gorskih smereh, pa sem imel v mislih prvenstveno smer, ki so jo mladi in nadebudni slovenski plezalci, med katerimi je bil tudi Matjaž Jeran preplezali v steni Mount Poi v Keniji. Zanimivo, da prav on kritizira mojo medijsko izpostavljenost, potem ko je sam s pridom uporabljal presežnike v predstavitvi svoje smeri in pozabil, predvsem v tujini, povedati za kakšne vrste smeri v resnici gre. Kar poglejte spletno stran www.kenya2002.org. In ker pač niso bili kos smeri, so raje, kot da bi priznali, da so preslabi, skopali nekaj oprimkov, da so smer potem lahko preplezali. Kaj si o tem misli, recimo, ameriška plezalna javnost, si lahko vsakdo prebere v eni zadnjih številk revije Alpinist, kjer je govora o tej steni. Meni je klesanje oprimkov nesprejemljivo početje. Kadarkoli sem smer navrtal v plezališču ali jo preplezal v gorah, nikoli nisem naredil nobenega umetnega oprimka. Če mi je bila smer pretežka, sem jo rade volje prepustil drugim. Takšnih smeri je v Mišji peči in Podpeči precej. V stenah gora pa imam tudi še nekaj odprtih projektov, kjer bi lahko namesto poskusov, ki trajajo dolga leta, poiskal rešitev v umetnih oprimkih. A to mi ni zanimivo.
V medijih objavljaš, saj tako trdiš, predvsem zato, da dokažeš, da še vedno plezaš in da ostali vidijo, da uspeš opraviti kakšen dober vzpon. Ob tem imam en velik pomislek: je res to potrebno, če plezaš zgolj zase ali pa le godi, da ostali berejo o tvojih vzponih, ki pa jih je, roko na srce, precej?
V slovenskih medijih objavljam predvsem zato, da dokažem, da še vedno plezam in da malo spodbujam narodni šport – foušarijo. Sicer pa od teh objav nimam nobene direktne koristi kot sem že večkrat povedal. Vsekakor pa rade volje priznam, da me zelo veseli, kadar v kakšni dobri reviji kot so recimo Climbing, Rock&Ice, High, Desnivel in ALP, objavijo kakšno mojo fotografijo ali novico o vzponu. To mi seveda pride prav tudi zaradi sponzorjev.
Najbrž pa te sponzorji ne spremljajo zgolj zato, ker so dobrega srca!? To bi bilo proti vsakršni tržni logiki.
Se strinjam. Sponzorji niso neumni in mi opremo ter denar dajejo predvsem v zameno za pojavljanje mojih fotografij z njihovo opremo v tisku, na televiziji ter na raznih predavanjih in prireditvah. Trenutno imam pogodbe o sodelovanju z nekaterimi znamkami in podjetji, ki proizvajajo predvsem plezalno opremo: “La Sportiva” izdeluje plezalne in pohodniške čevlje; “Montura” proizvaja vse vrste tehničnih oblačil za alpinizem; “KONG” dela vse vrste vponk, čelade, pasove, vrvi in drugo opremo za plezanje; “Grivel” proizvaja opremo za ledno plezanje: cepine, dereze, kline; “Lizard” dela športne sandale in obutev za prosti čas; “REVO” dela športna sončna očala, “Sportler” pa je veriga športnih trgovin kjer dobim vse ostalo.
Vsi ti sponzorji mi nudijo vse njihove izdelke glede na potrebe moje plezalne aktivnosti. Njena vrednost je določena v pogodbi, ki jo podpišem vsako leto in se avtomatično obnovi. Za finančno plat imam dve vrsti pogodb: eni mi plačajo določeno vsoto na leto, drugi pa mi na podlagi objavljenih fotografij v plezalnih revijah, na katerih se vidijo njihovi izdelki ali reklamni napisi, obračunajo na koncu leta po tarifah, ki predvidevajo velikost in vrsto slike.
Nekoč mi je odličen slovenski športni plezalec in dober prijatelj malo v šali malo zares rekel: »Hej Švabo, videl sem tvojo debelo rit v reviji Climbing!« na kar sem mu odgovoril: »Ja, ampak moja debela rit je bila v Climbingu objavljena, tvoja pa ne!«. Rad bi povedal, da imam sponzorje zaradi vseh aktivnosti s katerimi se ukvarjam na toliko visoki ravni, da je stvar zanimiva za specializirane in splošne medije. Vsi tisti, ki kritizirajo mojo športno plezalsko aktivnost in projekte pozabljajo, da plezam nove smeri in opravljam dobre vzpone predvsem v gorah, v skali, kombiniranih in lednih smereh, kakor tudi na tekmovanjih, pri plezanju balvanov, v zaledenelih slapovih in kratkih ”miksih”. Sponzorji pa prav to univerzalnost opazijo!
Za konec mi povej, kaj je biti težje, alpinist v Italiji ali alpinist v Sloveniji?
Nič od tega. Najtežje je biti dober alpinist, ki svoje najboljše vzpone prepleza zaradi tega, ker mu nekaj pomenijo in ne zato, ker so nekateri vzponi v nekaterih bolj razvpitih stenah, medijsko tudi bolj zanimivi. Poleg tega je meni težko usklajevati kronično pomanjkanje časa zaradi delovnih in družinskih obveznosti, ker je precej težje kot vrhunski alpinist biti dober oče in mož skupaj z željo po čim boljših vzponih doma in po svetu v vseh različnih alpinističnih panogah, ki se jim posvečam. Ampak to je življenje, ki sem si ga izbral. V plezanju, kjerkoli že in kadarkoli neizmerno uživam. Zato mi je najbolj pomembno, da se pri plezanju zabavam!