Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Brez cenzure

Drago bralstvo. Svetujem vam, da tokrat ostanete brez branja članka. Za vse, ki boste prestopili mejo, ne odgovarjam.

 

Brez cenzure

Nedelja, 7. junij, 2.00 zjutraj

 

Torej, ob dveh zjutraj se znajdem pred povsem resnim problemom. Prava pravcata nevšečnost. Moje zle slutnje so se uresničile. Končno me je prehitelo lastno življenje in mi je nenehni sovražnik čas pokazal roge. Zamujam! Dogodki, ki so se zvrstili preko dneva vse tja od obupno težavnega vstajanja do popoldanske dirke po gorah in večernega snovanja idej za zoprnega naročnika so me pripeljali do izgube razsodnosti. Ali se lahko dan začne slabše? Vsaj tri četrtine Slovencev že in še vedno spi.

Najhujše kar se ti lahko zgodi je, da ti stvari, ki jih počneš rad postanejo tvoja služba. Tako padeš v štos, da to delaš vseskozi in s časoma to počneš vedno manj rad. V takih trenutkih se vedno spomnim na Amelie, prelep film in trenutki znova dobijo na smislu. Če še to ne gre, potem si prikradem podobo … in spet sem za kratek čas pri energiji.

Dovolite mi bolj in manj zvesto bralstvo, da vam tokrat namenim nekaj besed izza zakulisja mojega pisanja. Pa brez zamere. Pravzaprav niti ne vem, če bolj rad pišem ali rajši rišem; po moderno dizajniram Vsekakor še najrajši ustvarjam, pa karkoli že to je. No, v zadnjih osmih letih sem – poleg tega, da sem preplezal nekaj smeri – uspel obuditi sedem blagovnih znamk (že spet te znamke); postaviti na noge eno podjetje in enega prav tako sesuti; napisati prvi več milijonski račun; izgubiti in prav tako dobiti tožbo; se nekajkrat uspešno in malo manj uspešno prodati; zguliti štiri nekoliko boljše in dražje obleke in uničiti tri ducate hlač ter znositi sedeminsedemdeset t-shirtov; prevoziti 360.000 tisoč kilometrov in samo zato zapraviti preko štirideset tisoč sedanjih evrov; zamenjati sedem žensk in spoznati trideset kolegov in prijateljev; kupiti stošestdeset zgoščenk in zamenjati osem mekov; kupiti stotrinajst kosov plezalne opreme vredne šest milijonov slovenskih tolarjev; izdati eno knjigo, pogledati dvesto celovečernih filmov; posneti 29.000 fotografij in šest trideset sekundnih reklamnih spotov; napisati približno deset scenarijev in spisati trideset katalogov; izdelati sedemdeset oglasnih akcij; izoblikovati dvanajst embalažnih enot, ki krasijo trgovinske police; spisati nadaljnih tisoč strani različnega promocijskega gradiva. No, in po vsem tem sem si letos rekel, da bi že bil čas, da napišem kaj bolj prijetnega o tem kar tudi najraje počnem. In logičen zaključek mojega razmišljanja je bilo tole pisanje.

Vem, da mi ne boste verjeli, ampak pisanja na teh straneh se nisem lotil zaradi koristi. Rad si izmišljujem teme in krojim stavke. In ob vsem tem krepko razmišljam. Včasih najdem finto, kako pritegniti, na trenutke celo vem, da bo le malokoga zanimala kakšna določena tema. Pa mi je malo mar, saj sem si zadal smer proti koti trenutnega navdiha, včasih obdelam kakšen splošen pojav in vsake toliko tudi določeno polemiko. Tole kreiranje pa ima še eno veliko noto, ki sliši na ime resnična svoboda izražanja. Prav pri nobeni temi mi nihče ne prepisuje poteka dogajanja, me omejuje pri snovanju ali zapoveduje zgodbo. Niti ni cenzure, kar se imam za zahvalit uredniku Franciju.

In kaj imam danes od vsega tega? Mislim, da osemnajsti članek, nekoliko hitrejše prste, tu pa tam kakšno krajšo noč in oddziv javnosti. In pri tem je imel še kako prav Tone, ki pravi, da je alpinizem življenje v malem, torej nekakšen laboratorijski prikaz silnic, ki delujejo v družbi. Slednje prav tako drži za tole pisanje. Javnost, dragi bralci ste predvsem in samo vi: mladi, malo manj mladi, starejši, ženske, moški, izobraženi, preprosti, zaljubljeni, poročeni, isto spolno usmerjeni, heteroseksualni, obriti, poraščeni, debeli, suhi, zanemarjeni, tetovirani, zaskrbljeni, ponosni, zavistni, pohlepni, kritični, krivični, uspešni, zadovoljni, bogati, pristranski, brezmejni, zavedni, politični, ekološki, bojeviti, napihnjeni, polni predsodkov, opredeljeni, brezmadežni, pravični, skopuški, prezrti… in prav vsi vi ste tisti, ki ste se odzvali. Eni bolj kritično, drugi pohvalno, tretji nezaupljivo, četrti s prezirom.

Kakorkoli že. Med vami je največ tistih, ki se neradi izpostavljate in pravite, da je naša deželica mala vas in da še prehitro kaj pride navzkriž. Zato so mi kolegi največkrat rekli: ”Ma, ti si čisti norc, ko se takole izpostavljaš. Preklemana štefka, te bodo obdelovali!”. Potem so tukaj vsi tisti, ki pljuvali v moj osebni elektronski naslov, ker se pač niso hoteli izpostavit javno v bran svojega mnenja. Celo klicali so me na mobilnik in me zmerjali, kako si drznem napisati toliko in toliko kritike na njihovo plezanje in podobno. Potem so tukaj vsi tisti visoko leteči jastrebi, ki kritizirajo vse počez, češ, kakšna beda je vse tole in v isti glas zatrjujejo, da napisanega itak ne berejo. Vsak si izbira svojo višino leta. Potem je tu en patron, ki mi je povedal, da je on itak prepameten – mislil je povsem resno, - da bo kaj takšnega sploh bral. Bere pa neka strokovna besedila in rešuje teoretično znanost. Se pa najdejo tudi takšni, ki znajo polemizirati, izreči pohvalo in konstruktivno kritiko.

Zavedam se, da pišem znotraj precej majhnega laboratorija polnega raznovrstnih hlapov. Ta svet, ki mu prisegamo, je precej občutljive narave kot recimo naš osrednji park, pa postavljanje vetrnic in vsaka reka, ki jo onesnažujemo. Ni naključje, da je ta naš planet tako majhen, a precej širen. Le meje je potrebno odstranit pa postane celo neskončen.

Vsakdo bo deležen svojih petnajst minut slave, pravi Andy Warholl.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti