So smeri, ki so preklemano zafrknjene. In je smer, ki ostaja neponovljena celih petnajst let - Boj za užitek, ki zaenkrat ponuja zgolj boj.
Boj brez užitka
Poletna vročina ni ravno idealna za raznovrstne aktivnost v naravi, je pa primeren čas za brezbrižno poležavanje na plaži in za uživanje ob pogledih na ženske obline in najbrž drži tudi obratno (prijateljica mi je odkrito povedala, da ženske rade pogledajo moškega in to še najraje v napeto zadnjico). Si pa v izobilju oblakov in pomankanju sončnih žarkov manejo roke proizvajalci ”triki” tabletk za porjavitev, ”da pocrnite, a ne izgorite,” ker so pač dekleta rada zagorela, žgočega pa nikjer. Zato pa je letošnja pomlad s svojo temperaturo precej ugodna za plezanje raznovrstnih skalnih smeri in ob dejstvu, da je lažje stiskat ”minimalce” pri nižjih kot višjih temperaturah, tudi tistih najtežjih. Najtežjih, najtežavnejših, najzahtevnejših, naj naj…
O težki smeri lahko govorimo takrat, kadar je neka skalna linija preprosto tako težavna, da je preklemano zafrknjena. O najtežji smeri pa govorimo redko in še to zgolj v superlativih ker gre za presneto preklemano težavno linijo. Pred leti se je precej dobro vedelo katera smer je presneta in preklemano najtežja in vedelo se je tudi, kdo so tisti plezalci, ki so bili ”trend seterji”. Danes pa, kar je glede na obdobje popolne komercializacije povsem razumljivo, človek nič več ne ve. Vsaka malce bolj previsna skalca ima precej smeri z ocenami 8c in navzgor. Vsako malo bolj oblegano plezališče pa krasijo smeri z ocenami 9a, 9b, 9c… Vsega je kriv mlad rod plezalcev, ki je brezkompromisen, brezrešpekten do tega kaj je težko, kjer so novodobni mišičjaki zakrivili nesluten razvoj in zmedo težavnostnega plezanja do meja, ko se pleza po strašansko previsnih stenah, v smereh z dolgimi razdaljami med oprimki, kjer gre za čisto atletiko. Le komu se še pleza ”položne” in tehnično zahtevne smeri. Preveč preciznosti, preveč stiskanja ničesar, preveč zdrsavanja, preveč neestetike, preveč mukotrpnega visenja na vrvi, preveč daleč od biti ”trendi”.
Pokončne svetlo sive stene, ki se vzpenjajo nad vasjo Bohinjska Bela so lepo vidne iz glavne ceste, ki vodi proti Bohinju. Stene za katere je značilno, da so precej gladke in lahko dostopne so že od nekdaj privabljale plezalce. “Petnajst let nazaj je bil ambient veliko lepši in vaščani bolj prijazni kot so danes. Takrat so jim bili plezalci zanimivost, danes so jim moteč element,” se razgovori Srečo Rehberger, nekoč izvrsten športni plezalec, ki je v osemdesetih in devedesetih letih ”zakuhal” marsikatero najtežjo in dobro ”začinjeno” smer pri nas in v tujini. Eno tistih preklemano zafrknjenih prav nad vasjo Bohinjske bele, ko je skoraj petnajst let nazaj preplezal Boj za užitek, gladko linijo v desnem delu stene. Srečo ve povedati, da ga je ta izrazito gladek in bel pas stene zamikal predvsem zato, ker je bil to še edini nepreplezan del stene. ”To je bil moj zadnji vzpon preden sem se začel ukvarjati z dugimi stvarmi. Bistveno je bilo, da sem smer preplezal ob čistem užitku, čeprav je bil uspeh vseskozi pod vprašanjem. Prav zaradi ključnega giba tik pod vrho smeri.” Danes je Srečo uspešen poslovnež in pleza zgolj za sprostitev in predvsem takrat kadar ima čas in ko ga, recimo, k stenam zvabi sin, ki se je navdušil nad športnim plezanjem.
Luka Zazvonil v smeri Boj za uzitek, Bohinjska Bela.
Največji štos zgodbe o Boju za užitek pa je v tem, da je smer vse do danes neponovljena. Skratka, smer ni doživela še nobenega uspešnega vzpona po tistem prvem na začetku devedesetih. Nihče, res nihče ni našel v smeri toliko užitka ali drugače, boja je preprosto preveč, da bi lahko našel užitek. Smer je čista fantazma! In kar daje štosu o smeri še večjo vrednost je to, da so se v borbi za užitek ”opekli” celo plezalci, ki so danes sijoče zvezde in vsi po vrsti plezajo raznovrstne težavne in najtežje smeri vse tja do zgornje meje mogočega. Je torej gladka linija z redko posejanimi in majhnimi oprimki najtežja smer pri nas? Je to preprosto linija, ki je nedosegljiva ostalim? Je v njej toliko borbe, da ni vztrajneža, ki bi vztrajal vse do užitka? Mar lahko govorimo o kultni smeri? Marko Lukič, eden tistih, ki velja za mojstra gibanja v vertikali, je mnenja, da bi novodobni kolegi smer preplezali, če bi se ji le posvetili. ”Razlogov za to, da je smer neponovljena, je več. Poglavitni je gotovo ta, da se je na ključnem mestu odlomil podprijem, ki je bil kar precej boljši kot je sedaj. Drugi razlog je ta, da je smer bila preplezana na izteku platarske dobe in smo vsi bolj plezali v Mišji peči, tretji razlog pa vidim v tem, da za smer res potrebuješ pogoje oziroma, da ima sorazmerno kratko sezono. Kolikor pa mi je poznano so bili nekateri že zelo blizu uspeha,” doda Marko razloge, zakaj smer vse do danes ni doživela uspešnega vzpona.
Za plezanje plošč potrebuješ poleg izredno močnih prstov na rokah tudi izdelan občutek za gibanje v vertikali in tudi, kot radi rečemo, dober nos za skalo, vztrajnost in odličen oprijem. ”Mislim, da gre bolj za posledico trendov, saj je trening bolj usmerjen v tekmovanja in posledično se bolj trenira za tovrstne smeri. Plezanje po ploščah je tudi bolj specifično, še bolj kot v previsih je vse odvisno od razmer. Rekel bi tudi, da je potrebno za plezanje v ploščah bolj trpeti zaradi manjših čevljev, majhnih grifov, kar ima za posledico poškodbo kože. Skratka, plezanje je bolj boleče. Običajno ne moreš v enem dnevu opraviti toliko poiskusov kot v bolj previsnih smereh,” pove Marko, ki je v svoji dolgi karieri preplezal marsikatero zahtevno ploščo. Od ustvarjalca Boja za užitek sem tudi izvedel, da je smer izrazito tehnična, kjer sta gibanje in delo z nogami ključnega pomena, kar je precej daleč od trenutnih zahtev ”pravega” plezanja. In glede na to je povsem razumljivo, da bo smer ostala neponovljena za večno. Ključ neuspeha ni v tem, da se je preprosto pozabilo na plezanje v gladkih in zahtevnih ploščah, ampak v tem, da se tovrstnemu plezanju najboljši izogibajo iz razloga, ker je pot do uspeha nepridvidljiva. Vsak se najraje vidi nabildanega v goro mišic z izstopajočimi kitami in se poganja preko bolj in najbolj strmih previsov z večjim številom vidnih oprimkov. Drži pa tudi, da je za razliko od plezanja v plošči, kjer je lahko padec v klin dokaj neprijeten, plezanje v previsnih smereh precej prijetneje saj, ko padeš, odletiš v zrak in tam tudi ostaneš.
So smeri, ki veljajo za preklemano zafrknjene in jih plezajo le res najboljši. In so smeri, ki ne veljajo zgolj za preklemanske, ampak celo za tako zafrknejene, da jih nihče ne prepleza. Niti najboljši. Mogoče že drži, da je keč v tem, da bojevanje v ploščah trenutno res ni v modi, kar pa ni opravičilo, da se na oprimkih nabira prah. Že zavoljo užitka bi se splačalo, seveda, če je to sploh še možno.