S Tonetom Škarjo sva se pogovarjala ravno v času, ko je prosljavljal jubilej ob prvem slovenskem vzponu na Everest, leta 1979 in ravno v času, ko so štirje slovenski alpinisti in ena alpinistka osvojili vrh osemtisočaka Daulagiri v Nepalu. Povedal je marsikaj zanimivega.
Kapitan
Tone Škarja, alfa in omega slovenskega odpravarstva. Velik poznavalec domačega in svetovnega alpinizma. Eden tistih, ki je imel prste vmes pri vseh večjih in največjih slovenskih uspehih v Himalaji. Zaveda se, da je alpinizem izraz moči našega planinstva in da nas predvsem dosežki v Himalaji uvrščajo v svetovni, ne le evropski vrh. Tone Škarja je leta 1979 ”zakrivil” in pognal ter poganjal neustrašen stroj petindvajsetih (25) alpinistov, šestih (6) spremljevalcev, dvajsetih (20) višinskih nosačev, osmih (8) pomočnikov v bazi, 700-tih nosačev na pristopu pod goro, ki so prinesli dvajset (20) ton materiala in opreme na ledenik Kumbu in od koder so alpinisti štartali z vzponom proti vrhu Everesta (8848 m). Vrh sta 13. maja kot prva Slovenca in takrat še Jugoslovana dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. ”Tone, a veš, de smo na vrhu! Matr božja! Jebemo mater! ” je takrat med drugim po radijski zvezi sporočal iz vrha Everesta Nejc in Tone mu je iz baze odgovorjal: ”Ooo jebenti! Dej, dej, nehaj govorit, Fnt! Jest, jest ne morm ne mislt, ne govorit, ne nč.” Ravno nekaj dni nazaj je res v nekoliko manjši evforiji, a s polno bero spominov minilo natanko petindvajset let od uspešnega in prvega slovenskega vzpona na najvišjo goro sveta. In najbrž je tudi zato ravno pravšnji trenutek, da sem Toneta, sicer načelnika Komisije za odprave v tuja gorstva (KOTG) pri Planinski zvezi in ki je v alpinizem vpet že skoraj petdeset (50) let, povprašal o njegovem sedanjem pogledu na tedanje vodenje odprave. Govorila pa sva tudi o marsičem bolj svežem, recimo, kakšna je njegova vloga v alpinizmu danes in če smo Slovenci res zaplankani.
Piše se leto 2004, kar je točno trideset let od tvoje prve odprave v Himalajo. Takrat si pod okriljem Planinske zveze Slovenije vodil številno moštvo na 7903 metrov visok Kangbačen. Koliko se je od takrat spremenila miselnost alpinistov do pristopa k najvišjim goram? Koliko je napredovalo ”osvajanje” gora in koliko slednje sploh še velja znotraj družbenih norm naroda?
Leto 2004 je 39 let od moje prve odprave (Kangbačen 1965) in 30 let od druge, ki pa je prva, ki sem jo vodil (Kangbačen 1974). Miselnost alpinistov se je prilagodila razmeram in času. Manj se je treba ukvarjati z opremo in organizacijo in zato se več pozornosti posveti plezanju. Obenem pa se za sam vzpon ni pripravljeno vzeti toliko časa kot nekoč. Želje posameznika po vzponu na vrh včasih niso bile nič manjše, a z ”nacionalnim“ interesom so dobile še dodaten motiv. Z upadom domovinske zavesti, domoljublja, je tega dodatnega motiva zdaj manj in zato tudi manj povezovalnega, moštvenega.
Ruski alpinisti so recimo še vedno tisti, sicer redki a ne edini, ki znajo vzpostavit sistem delovanja na gori v duhu moštva. Prav zdaj v njihovem ”klasičnem” slogu plezajo novo ”direktno” smer v skalni glavi severne stene Everesta, prav tako močno moštvo pa napreduje v strmi, skalni in mogočni severni steni Jannuja (7710 m). Oba cilja nedvomno sodita med najbol željene v Himalaji. Kako ocenjuješ slednje dejstvo?
To so stvari, ki jih ena naveza ne more narediti. Se pa strinjam, da jih je potrebno narediti in tu pride do veljave prav moštvo. Vrhunski alpinizem so tako in tako posamezniki znotraj ekipe. Res pa je, da imajo ruski alpinisti še vedno veliko nacionalnega naboja in zaradi tega lahko delujejo kot homogena ekipa. Tukaj je še, recimo, vzhodna stena Kandčendzenge, ki je en tak velik cilj in za katerega bi slovenski alpinisti morali pristopiti kot ekipa.
Se ti kaj kolca po ”zlatih” časih slovenskega odpravarstva, kjer se je na gori delalo po načelu vsi za enega eden za vse?
Kolca se mi ravno ne, je pa lepše voditi moštvo s skupnim ciljem, kot pa izrazite posameznike „tlačiti“ v nekakšno skupnost, če sami v njej ne vidijo kvečjemu boljše možnosti (kot v podjetju!).
Se strinjaš, da se alpinizmu nasploh in še posebej slovenskemu ne pišejo prav nič rožnati časi? Zadnjič si tudi sam v javnem odzivu ugotavljal, da smo majhna in skregana vas, kjer bi radi bili vsi glavni. Omenil si tudi, da se naša barka navkljub precejšnjemu številu pomembnih kapitanov potaplja. Kaj je torej za postoriti, da se obdrži na površini?
Občutek o slabih časih za alpinizem ni le moj. Individualizem ima pri majhnem narodu slabše rezultate že zaradi majhnega naravnega izbora „elite“ (kar velja za vsa področja). Usmerjanje vsaj nekoliko ublaži posledice majhnosti (vsaka vas svoja občina itd.). V alpinizmu se družbene silnice hitreje izkristalizirajo in so posledice lažje razložljive kot sicer, zato je zanimiv tudi kot sociološki laboratorij. Za razliko od drugih športov so tod športniki svobodni.
Alpinist in kronolog Tomaž Jakofčič je pred dnevi na neformalnem srečanju alpinistov v Kamniku poudaril, da smo Slovenci izgubili stik s Himalajo. Torej, prav tam, kjer smo bili najmočnejši.
Če gre v Himalajo pet do deset odprav na leto in so vse „glavne“, rezultati pa so skromni, to pomeni, da nam ni uspelo obdržati prejšnje kakovosti razmerja „Slovenija: Himalaja“.
Veliko se govori o nekakšnem alpinističnem združenju, samostojni organizaciji, ki bi se odcepila od stare gospe in zaživel povsem na svoje. Je kaj takšnega sploh za pričakovat in kaj bodo od tega imeli tisti, ki bi morali imeti največ, alpinisti namreč?
Pri popolni nedržavnotvornosti alpinistov je PZS vsaj kot neka organizacijska kletka pravi blagoslov za alpinizem, čeprav sama PZS že po sestavi vodstva ne more biti alpinizmu naklonjena. Dokler alpinisti sami ne začutijo potrebe po organizaciji, ki bi ji z veseljem pripadali, ne bo nič. Ljudje delajo organizacijo in ne organizacija ljudi.
Od uspešne odprave Everest leta 1979 je minilo četrt stoletja. Takratna odprava je med trajanjem držala na nogah celotno Jugoslavijo. Kljub temu, da se je v vseh teh letih v alpinizmu marsikaj korenito spremenilo, pa verjetno lahko po medijski plati odpravo, ki je uspešno dosegla najvišjo točko sveta, uvrstimo ob bok tisti v južno steno Daulagirija, ko je Tomaž Humar plezal sam in to več dni zaporedoma?
O odpravi Everest so se vsako jutro pogovarjale branjevke na beograjski tržnici („dokle su došli naši?“), športni novinarji vse Jugoslavije pa so proglasili odpravo za najboljše moštvo leta 1979 in mu podelili pokal, v tistih časih najvišje priznanje (ki je zdaj na razstavi v Kranju). Je pa uspeh posameznika bolj v stilu vzgoje ameriških filmov: en dober opravi s celim mestom slabih.
V knjigi Everest, ki si jo skupaj s člani odprave posvetil najvišji gori sveta in takratnemu slovenskemu prispevku k tej gori, omenjaš, da si bil nezaupljiv do poročanja iz ”himalajskega centra.” Skrbelo te je, da ne bi bil kdo od fantov prizadet in da bi bili zaradi poročanja v domovino v skrbeh njegovi domači. Se ti ne zdi, da je danes ta skrb odveč, saj je v ”dobro” večine, da se o alpinizmu poroča čimbolj krvoločno in s pridihom junaštva?
No, če nekdo govori o pištoli na senceh, v resnici pa maoistov še videl ni, je to razburljivo, a kaj naj stori naslednji, da se bo „dvignil“ svet? Problem je bil, ker so radijci poročali o napredovanju alpinista, potem pa ga kar „pozabili“ na gori in se posvetili naslednjemu – doma pa skrb, kaj je z „našim“. Drug problem pa je bil, ko je „himalajski center“ pričel pred domačo publiko igrati dirigenta odprave. Tega pa naša častihlepnost ni prenesla in sem „priprl“ informacije, da so dirigirali brez orkesta. Takoj je pomagalo.
Tomaž Humar te v njegovi bogati kronologiji vzponov, v knjigi Ni nemogočih poti omenja kot enega redkih, ki mu nisi obrnil hrbta. Si vseskozi verjel v Tomaža, da je sposoben takšnih vzponov v Himalaji?
V Tomaža sem verjel še, ko je bil mlad alpinist v Kamniku in „odrinjen“ od vrhunskih, zato sem ga kot načelnik KOTG skupaj s Kresalom vsilil (z denarjem vred!) Belakovi odpravi na Ganeš. Splačalo se je vsem – Tomaž je vstopil v Himalajo, Belakova odprava brez njega ne bi uspela, Slovenija je dobila vrhunskega himalajca in s pomočjo medijev odlično svetovno promocijo. In naslednje leto je na (moji) odpravi na Anapurno dosegel svojo doslej največjo višino.
Ampak, Tomaž je najbrž le eden iz množice tistih, ki si jim pomagal pri organizaciji odprav? Je to hvaležno delo ali je polno grenkega priokusa?
Mene kot načelnika KOTG zanima alpinist, ki je sposoben vrhunskih dejanj v Himalaji in naklonjenost pri tem nima (skoraj) nič osebnega. Alpinist sam pa to dojema (ali bi vsaj rad tako občutil) kot osebno skrb zanj. V tej različnosti je vir različnih pogledov in razhajanj. Ker smo ljudje, je lahko pri tem nekaj grenkobe, čeprav so zadeve objektivno zlahka razložljive.
Se ti ne zdi smiselno, da bi slovenski alpinisti vlagali predvsem v tisto v čemer smo lahko najboljši in čemur se lahko približamo glede na našo ekonomsko specifiko in s tem omejene finančne zmožnosti?
Imam občutek, da alpinisti, ki z alpinizmom kaj dobijo, ne investirajo naprej v alpinizem. Spomnim se, da me je sredi poletja iz Španije, kjer je plezal z družino, poklical Andrej, ki se je v jeseni odpravljal v Himalajo: ”Tone, kako kaže?” ”Ja, nič ne kaže,” sem mu takrat odgovoril. Pred leti sem bil na mednarodni konferenci o odpravah v Wallesu in ko sem takrat gledal vozni park angleških alpinistov, sem si rekel, če bi njih sodil po avtomobilih, bi bili pravi reveži napram našim alpinistom. Alpinisti pri nas enostavno ne vložijo nazaj v alpinizem tistega, kar z njim dobijo. Pri Angležih je to drugače, saj imajo dolgo in bogato tradicijo in so s takimi stvarmi, kot so recimo odvečni blišč in dobrine, opravili že veliko prej. Mi se preprosto med seboj primerjamo znotraj našega kurnika.
V zadnjem desetletju je slovenski alpinizem izgubil precej dobrih alpinistov. Zaradi nesistematičnega dela z mladimi in ne najbolj posrečenega vlaganja znanja in izkušenj v nov rod alpinistov je nastala generacijska luknja. Ta se sedaj zapolnjuje počasi in še to po zaslugi najbolj organiziranih odsekov, kot sta recimo kamniški, kranjski in še kakšen. Je za mlade res edina rešitev samo v plezanju in čakanju na kakšno pravo priložnost?
Nekoliko presenečen, v bistvu celo razočaran sem, ker si najboljši in najbolj izkušeni himalajci tudi po svoji kulminaciji izbirajo cilje po svoji meri, medtem ko bi lahko organizirali odprave za najboljše mlade, njihova skrb pa bi bila predvsem njihovo vodenje. Namreč, sami so postali to, kar so, prav zato, ker so se šli nekateri pač organizatorje, čeprav bi se bilo iti le osebni alpinizem bolj zabavno. Tako se je pač zgradila slovenska Himalaja in zaradi obratnega procesa se tudi počasi kruši.
Mar razmišljam narobe, če rečem, da si razočaran predvsem zato, ker na vidiku ni nekoga, ki bi nadaljeval tvoje bogato delo?
Že pred leti sem pokojnemu Šraufu rekel: ”Šrauf, star si petdeset let, pa še vedno misliš, da si perspektiven alpinist. A res misliš, da bomo zate še vedno skrbeli kot nekakšni očetje?!” Za uspeh ni pomemben posameznik, ampak večja stvar, kot je recimo zveza. Enkrat je prišel k meni Andrej Šrtremfelj in rekel, da mi zameri, ker pri sponzorjih dobim veliko več denarja kot on. Spoznal sem, da alpinisti sprva pristanejo na vse, potem pa ne prenesejo, da oni dobijo le del, zveza pa večji kos pogače. Kot načelnik KOTG se tudi spominjam leta 1993, ko se je, mislim da, pod idejo Toma Česna, Janeza Skoka in Matjaža Fištravca ter s pristopom ostalih alpinistov, ki so zgolj podpisovali lepobesedni list papirja, ne da da bi spregledali njegovo vsebino, zgodil neuspešen poskus nekakšnega sovražnega prevzema na zvezi.
Kot vodja odprave pa sem lepo učno uro, kaj zares pomeni voditi odpravo, doživel prav na odpravi Everest 1979, ko sem v šotoru na Zahodni rami (7300 m) pisal v precej debel zvezek potek gibanja na gori. Vse mi je šlo narobe, celo kuli ni več pisal. Ugotovil sem, da na tej višini in v teh razmerah ne morem več skrbeti za druge, ampak zgolj samo zase. Na tej točki sem doživel trk funkcij. Trenutno pa res ne vidim svojega naslednika.
Bi poprijel za krmilo odprave mladih alpinistov v zanimivo področje Himalaje? Jih potem s pomočjo izkušenih alpinistov navduševal, pripravljal in motiviral za vzpone na visoki nadmorski višini?
Na prvi pogled bi me to veselilo, a pri mojem časovnem dometu je vprašanje, če je dosegljivo. In mogoče bo prav sedaj nastajajoča „dolina“ spodbuda za dvig naslednji generaciji. Navsezadnje so sami veliki uspeh tudi precej nespodbudni („kaj pa je za nas sploh še ostalo?“). Tudi moja generacija je morda uspela zato, ker je stopila na precej prazno prizorišče in je niso „tiščali“ ob tla veliki dosežki prejšnje, ker je praktično ni bilo več.
Torej, verjameš v nov rod alpinistov?
Verjamem v nov rod alpinistov!
Smo Slovenci res zaplankani?
To je trinajsto vprašanje! Smo in nismo, a tiste, ki niso, hitro vržemo čez planke (nekoč na Dunaj, potem v Ameriko, zdaj tudi v Bruselj), da nam dajo mir.
Tone, hvala na pogovoru. Želim ti obilo sreče v gorah, še kakšno vodenje slovenskih alpinistov v Himalajo in še najmanj en takšen jubilej, kot je bil ta zadnji ob 25 letnici prvega slovenskega vzpona na Everest leta 1979.