Pravijo, da bo stoletje v katerem živimo doba virtualnega.Tudi gorništvo in z njim povezane oblike niso nobena izjema. Bližamo se odtujevanju drug od drugega in zbliževanju z neznanim.
Svet je eden
Internet je predvsem lahkoten način zapravljanja časa. Še posebej, če pregledujemo spletne strani nesistematično in po načelu vse po vrsti in kaj pač bo. Precej obupna potrata časa za precej nizek učinek. Človek je pač iz takšnega testa, da potrebuje predvsem občutek, da počne nekaj koristnega, da naredi nekaj za stanje duha, da pridobi novo znanje in informacije ali pa da se preprosto zabava. In če je kaj od tega doseženo je tudi svetovni splet vreden zanimanja. Internetni bum je doprinesel, da nam je svet bližji: razdalje so kar naenkrat krajše. Prinesel je tudi iluzijo o vsemogočem: je svoj svet in svetova sta res dva; tisti tam zunaj in tisti pod tipkovnico (ob primeru, da sedite za notesnikom) in naprej na medmrežju. Zaradi moderne komunikacije in pretoka informacij izgubljamo stik s tradicionalnim. Tudi del vsakodnevnega posla ali ”biznisa”, če želite, se je razširil na medmrežje in celo zajel najbolj osebne dele virtualne resničnosti: elektronsko pošto.
Kdaj ste napisali zadnje pismo na ”klasičen” način, ko ste vzeli v roko, recimo, kuli ali nalivnik ter ob tem razmišljali, kako boste sestavili stavke, da se boste pri tem ja čim manj motili in stvari ne začenjali znova? Komu ste nazadnje poslali osebno pismo z lepo oblikovanimi stavki, lastnoročnim podpisom in kjer izrekate iskreno pohvalo za doseženo ali za nudeno pomoč? Roko na srce, čas drvi naprej in kdor ne sledi tehnološkemu razvoju, razvoju komunikacij, e-poslovanju, informiranju preko spleta ne sledi družbi, družbenim normam, zahtevam in vsemu kar sledi. Dandanes je povsem normalno, da vas bodoči delodajalec povpraša po računalniški pismenosti, koliko znanja o komunikacijah premorete, kakšno je vaše vedenje o internetu in vas na koncu – po presoji ustreznosti - o uspehu ali neuspehu obvesti kar preko elektronske pošte. Torej, kolikokrat dnevno pregledujete elektronsko pošto?
Zadnjič sem preko interneta prvič kupil letalsko vozovnico. Knjige in cd-jke kupujem že nekaj časa. Prijatelj, ki je oblikovalec in je precej ”skuliran” tip - le nekaj manj zahaja v gore - je obseden z bolj in manj prsatimi bejbami na netu in za razne orto filmčke in mega slikce porabi lepe denarce. Ta mi je povedal, da je to kar počne preprosto zavojenost in da ni nič v primerjavi s tipom, ki na netu nenehno in vseskozi išče same vulgarne in ekstremno vulgarne stvari. Češ, da ga to vznemirja in da ob tem neznansko uživa. Res je, svetovni splet ponuja gromozanski asortima raznovrstnih stvari, dobrih in slabih, poučnih in prostaških, ki so namenjene najražličnejšim uporabnikom. Ponudba je malodane neskončna. Od tiste vsesplošno koristne, znanstvene, informativne do zgolj zabavne in na koncu koncev zaslužkarske. Vsak dan je registriranih nekaj tisoč novih naslovov strani. Najbolj obiskane in gledane strane imajo dnevno okrog milijona gledalcev. Preko interneta si je z malo sreče možno najti partnerja in čvekati v nedogled. Preko luže, v ZDA imajo trideset (30) milijonov uporabnikov internetnih zasebnih oglasov.
Internet nas preprosto ne bo pogubil. Internet je doprinesel v svet gorništva, alpinizma, plezanja, hribolazenja, raziskovanje neznanega… sveže valove informacij, približal nam je oddaljeno, razširil vedenja, povezal s širnim svetom in obširno sceno. Preko interneta si izmenjujemo podatke, se obveščamo, kritiziramo, obrekujemo, zahtevamo, potrjujemo, nakupujemo, razpravljamo, srečujemo, plačujemo, zabavamo… Gora je še vedno ista – no, tu pa tam kakšna pridobi kakšen nov križ – in pot na goro bo navkljub internetu še vedno enaka: strma, manj zahtevna, dolgotrajna, naporna ali pa sproščujoča. Le pot do informacij o gori in poteh, ki vodijo na goro bo zavoljo interneta krajša, ažurna in polna nasvetov.
Človek si prav tako želi srečati uspešne, zanimive, hrabre, bojevite, srčne… gornike, alpiniste, klajmberje, preprosto ljudi iz sveta ”tam zunaj. ” Zrel in dostopen način je spletna predstavitev, ki zagotavlja okusen in lahko dostopen virtualen prostor za izražanje in kjer podoživljamo posameznikovo najboljšo plat. Zato niso redke predstavitvene strani alpinistov in plezalcev tega sveta:
www.babanov.com/eng/,
www.destivelle.com,
www.humar.com,
www.carlosbuhler.com/index.php,
www.huberbuam.de/flash/intro.htm,
stremfelj.simobil.net,
www.jclafaille.com/fr/fr.html?bigwalls.html~pg,
mark.amebis.si/,
www.lisarands.com/,
www.simonemoro.com/,
www.martinacufar.com/…
Gre za osebno promocijo; naj se piše o čemerkoli in se predstavlja kdorkoli na kakršenkoli način, gre le za pisanje o sebi, o pogledu na svet in o tem, kam se posameznik uvršča znotraj sfere. Kogar ni, ga preprosto ni. Kogar ne bo, ga preprosto ne bo.
Pogosto jamramo, češ, kako neprepoznavni smo v svetu. Kako hudo nam je, ko nas nihče ne opazi. Toliko gorovja imamo okoli sebe, da nas preprosto skrije in težko pogledamo nazven. Kako naj nas potem sploh kdorkoli opazi? Smo majhni. Ob tem pa pogosto steče beseda o načinih, da bi nas svet opazil. Nedvomno prav internet ponuja možnost, da bomo opazni, prepoznavni in predvsem vidni. Še najbolj se na gorniški sceni tega zavedajo prav alpinisti, predvsem posamezniki, ki ponujajo svojo podobo preko interneta (glej zgoraj). Takoj zatem tej temi posvečajo precejšnjo pozornost ekipe alpinistov, ki tvorijo odprave na različne konce sveta (trenutno je z zglednim poročanjem zelo aktivna odprava na goro Dhaulaghiri. Zaživela je tudi univerzitetna odprava magistrov in doktorjev, ki se v juniju odpravljajo v pogorje Gasherbrum. Slednji so celo korak spredaj, saj preko spleta iščejo celo sponzorje). Takoj za odpravarji se pomena interneta zavedajo razna društva od tistih bolj formalnih združenj do tistih manj formalnih skupin podobno mislečih. Konec koncev pa se pomena interneta zelo dobro zaveda industrija, ki vedno več sredstev za promocijo in prodajo vlaga prav v predstavitev podjetja in dejavnosti na internetu s pomočjo katerega lahko kupite vedno več izdelkov.
Moči medmrežja, svetovnega spleta, komunikacije preko žic in brežičnega pretoka idej in podatkov se zavedam tudi sam. Že ob pisanju tegale članka. Zasvojen sem in to priznam. Internet uporabljam vsakodnevno, doma, v službi, včasih tudi na poti. Je del mene in do tega spoznanja me je pripeljalo predvsem okolje v katerem živim in ustvarjam. Sem pa tudi trezen. Tudi internet ima svoj domet, ki je zgolj in samo virtualen in brez vonja. Grobovi so pogosto edine sledi selitve in življenja narodov. Slednji so resnični, oprijemljivi, največkrat dišijo po sveži zemlji, kakor narod živi in diha zrak, materijo. Internet preprosto ne doseže rojstva, življenja in smrti.
Ste tudi vi kaj zasvojeni?