Kdor čaka dočaka. Končno smo v elitni družbi stare celine in najbrž je s tem predvsem pridobil „evroalpinizem“.
Na vrhu Evrope
Pa smo tam. Staro rdečo zvezdo smo zamenjali za novo rumeno zvezdico na modri podlagi. In smo tako postali del velike družbe, ki obvladuje petino svetovne trgovine in kjer živi pol milijarde ljudi. Smo ena od tistih držav nove Evrope, kjer imamo skoraj največjo pokritost z gozdom, pa bolj čiste reke od večine drugih držav, da ne govorimo o gorah. Ocenili so, da je pri nas pričakovana življenjska doba okrog 75,51 let (slednje nas uvršča na rep držav), živimo pa tudi v deželi, kjer je kakovost življenja ocenjena z ne najbolj visoko oceno, kar nas trenutno umešča na devetnajsto (19) mesto v novi skupnosti stare celine.
Na prestolu Evrope ali bolje evropskega klubskega rokometa pa so rokometaši Celja Pivovarne Laško. Suvereno! „Cele, Cele, šampion!” Rumeno sijoča zvezda čisto na vrhu zvezdnato rumeno modre skupnosti. „Bravo!” Vsa ta leta sem spremljal celjske rokometaše, držal pesti, da bi jim le uspelo in dočakal. Dobro desetletje vztrajnosti so celjani kronali z evropsko lovoriko. Celjski klub je preprosto dobro organizirana mašinerija, z odličnimi igralci, ki so si želeli zmag, kjer sta želja in moštveni duh – „spirit above all” - pripeljali do sveže in moderne igre pod vodstvom virtuoza Mira Požuna in finančnega stratega Toneta Turnška. Celje Pivovarna laško je preprosto klub s trdnim jedrom, mega kompleksom, odličnimi igralci in fantastično publiko.
Prav tako sem se veselil uspeha sprva velikih jugoslovanskih odprav kot je bila tista leta 1979, ko so alpinisti „napadali” vrh Everesta in ga tudi ”osvojili,” pa tudi kasneje, v času najodmevnejših odprav v samostojni Sloveniji. In prav takšne alpinistične odprave s cilji, ki kotirajo med najprestižnejše v svetu, so tiste, kot je neko pokalno prvenstvo in razna druga svetovna, celinska prvenstva za športe, kjer je rezultat merljiv. Je pa ena bistvena razlika med, recimo, rokometaši in alpinisti. Slednji glede na svoje dosežke postanejo državljani sveta in s tem Evrope, dočim imajo rokometaši za kaj takšnega bistveno manj možnosti. V zadnji Sobotni prilogi je Ljubo Urajnar zapisal, da je nova domovina (Evropa), bogatejša za ljudi, ki jih premore in na seznam štirideset (40) še živečih oseb uvrstil tri alpiniste; Toma Česna (1959), Tomaža Humarja (1968) in Dava Karničarja (1962). Nobenega rokometaša, le dva smučarja, pa dva nogometaša, enega skakalca, enega telovadca, enega veslača in druge Slovence, državljane sveta iz sveta umetnosti, književnosti, znanosti… Koneckoncev in presneto zares; so in smo lahko ponosni na naše alpiniste, ki tvorijo močno jedro tistih, ki predstavljajo Slovenijo in nas vse v širnem svetu. Jasno, smo na vrhu Evrope!
Vrh Evrope
Ob vsej tej lepi predstavi o alpinistih pa je žalostno to, da je vse kar danes premore slovenski alpinizem le organizacija neformalnega druženja slovenskih alpinistov. Neformalno!? Da ja ne bi šlo za kaj bolj dorečenega, da ja ne bi kdo pomislil, da je alpinizem zrel za kaj bolj resnega. Da bi lahko bil alpinizem celo tržna znamka. Bil sem tam in bilo nas je nekaj. Bistveno manj, kot je recimo novinarjev v VIP loži v novi celjski dvorani. Precej manj. A povsem dovolj, da smo si ogledali podvige in celo ocenili svetovno dogajanje v preteklem letu. Marko Lukić je med drugim povedal, da smo (bolje bi bilo, če bi povedal raje, da sta on in Andrej Grmovšek) ujeli zadnji vlak s svetom tudi z zahtevnimi vzponi v kopni skali, pač v disciplini, kjer je potrebno preplesti in ravno prav zmešati vrhunsko formo plezanja kratkih in težkih smeri z alpinističnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami iz gora. V tej disciplini smo že bili, ne samo v evropskem, ampak v svetovnem vrhu in to predvsem po velikanski zaslugi Frančka Kneza.
Alpinizem ni prav pretirano poceni dejavnost ni pa niti draga. Vsaj v začetnih fazah in v obdobju, ko še ni potrebno raziskovati najvišja gorstev sveta in ob tem plačevati dragih pristojbin in storitev ter prav tako zapravljati za vse prej kot poceni opremo. Nasploh primerna in dokaj varna je disciplina, kjer gre za plezanje, ki ga gojita zgoraj omenjena „štajerca.” Slednje bi lahko bilo še posebej vabljivo mladim saj vsebuje vse atraktivne elemente in precej eleganten „way of life.” Je dostopna in razumljiva panoga, dogaja pa se - kar je zelo pomembno! - okrog nas, tukaj, kjer živimo, v Alpah in v vseh malo višjih skalnih in kopnih stenah. Navsezadnje je za slednje potrebno bistveno manj organizacije in dragocenih cekinov, še oprema je nekoliko cenejša in s tem dostopnejša. In ker nismo ravno bogata evropska dežela, ker nimamo industrije, ki bi konkretno podpirala alpinizem, ker nimamo več od neformalnega in ker smo na koncu koncev v Evropi in si želimo biti na vrhu, se nam preprosto splača vlagat v tovrstno plezanje. Predvsem v mlade s pravim, strokovnim pristopom in zagonom…
… ali pa… ja, seveda…
… alpinizem je povsem drugačno udejstvovanje, kot je recimo igranje rokometa, ampak, ali razmišljam narobe, če povem, da bi naš alpinizem še kako potreboval virtuoza kot sta Tone Turnšek in Miro Požun. O odličnih igralcih na različnih igralnih mestih tako in tako ni dvoma.