Simon Slejko med drugim pravi, da je več kot očitno, da je rezultat lahko podvržen manipulaciji in da marsikomu nekoliko več samokritičnosti zagotovo ne bi škodilo.
Slejc
Ob koncu lanske zime – po obilni ledni letini – je domačo plezalno sceno predramil, razburil ali natančneje spravil v obup in v splošno nerganje, komentar o korekciji ocen za slapove, ki se je pojavil na teh straneh. Na seznam so bili uvrščeni malodane vsi bolj plezani slapovi in to z ocenami, ki so za marsikoga pomenile ”pokop” in razvrednotenje dosežkov sezone. Ni jih bilo malo, ki so zgražali; ”Le kaj je temu tipu, da se zdej bode z ocenami?! Madonca, kaj se pa gre, kaj si sploh dovoli!” Pogumen snovalec članka je bil Simon Slejko, alpinist, alpinistični inštruktor, gorski vodnik in diplomiran kemik, ki je kot raziskovalec zaposlen v Leku. Skratka, tisti, ki je že deset let nazaj zbral in uredil plezalni vodnik po slapovih na območju Kamniško in Savinjskih Alp. Simon pa je med drugim tudi dober poznavalec Montblanške skupine, kamor zahaja precej pogosto. Lansko zimo se je tudi soočil s severno steno Eigerja in prav tako Matterhorna, kasneje plezal v Kordiljeri in se pred kratkim vrnil iz Nove Zelandije, kjer je preplezal eno težavnejših smeri v pogorju Tasman. Kljub načelu, da pleza predvsem zase in za svoje zadovoljstvo pa mu nemalokrat gre v nos marsikatera nebodigatreba na plezalni sceni. O stvari pove naravnost in brezkompromisno ter ne ostane dolžan nikomur. Pa poglejmo, kaj nam je Simon povedat tokrat.
Simon, pred mesecem dni si skupaj s Pavletom Kozjekom in Gregom Kresalom ponovil smer Gunbarrels, eno težjih tam spodaj. Vas je v to prepričala lična fotografija stene v Alpinistu?
Pravzaprav je bila v Alpinistu fotografija stene Balfour v Mt. Tasmanu. Sicer sem si pa že dolgo želel obiskati gore Nove Zelandije. Tako daleč in eksotično se sliši, a ne? Eno z drugim, poleg tega pa še možnost plezanja z alpinistoma iz slovenske špice. Jasno, da se nisem mogel upreti vabilu.
Kam bi po zahtevnosti uvrstil smer in nasploh celotno turo v Alpah?
Po dolžini dostopa južna stena Mt. Hicksa, kjer poteka smer Gunbarrels, v Alpah nima primere. Enajst ur hoje je za nekoga, ki je navajen štiri ure dolgih dostopov, kar šok.
Sicer pa po zahtevnosti smer Gunbarrels, v razmerah kot so pričakale nas, ne bi v Alpah kotirala med najzahtevnejše. No, vsaj jaz, ki sem v trojni navezi celo zadevo plezal kot drugi, plezarije res nisem doživljal prav nič katarzično. Smer sem v tednih po turi v svoji glavi uvrstil v razred zahtevnih klasik, recimo ob bok Jacksona v Droites - v nekoliko slabših razmerah.
Ni malo tistih alpinistov, ki so tudi letos pričakovali, da boš orisal ledno sezono in ponovno uvrstil slapove znotraj težavnostne lestvice?
Uh, ne vem, saj nisem nek ledni kritik. Mislim, da je bilo enkrat kar dovolj. Me pa res še vedno zmoti, ko preberem, da je nekdo splezal slap in prepisal oceno iz mojega ali Kresalovega vodnička – starega deset let.
Se ti zdi, da je ocenjevanje lednih struktur in smeri preveč ohlapno in marsikdaj ne pove dovolj konkretno o težavah?
Se deloma strinjam. Ampak vsak ledni vzpon lahko vseeno uvrstiš v nek okvir težavnosti. Lucifer bo v normalnih razmerah vedno nekje na zgornjem robu četrte težavnostne stopnje in Lambada nekje okrog zgornje pete stopnje. Načeloma in ravno zato, zavračam ocenjevanje s podrazredi (podocenami) in hkrati zagovarjam uporabo ocene za zahtevnost. Ta in morebiten podrobnejši opis zahtevnosti bi morala ponavljalcu o nevarnosti in težavah povedati največ.
Imam te za dobrega poznavalca Montblanške skupine, kjer si opravil precej zahtevnih vzponov. Lahko podaš, kam konkretno se vrtijo smernice plezanja v Alpah? Kaj je danes IN in kaj OUT?
Kaj je IN in kaj OUT odloča pač vsak sam, dokler ne pleza zaradi sponzorjev. Sicer pa gre v vseh gorstvih sveta alpinizem v smer hitrih in lahkih vzponov. V Alpah najboljši dokazujejo, da je ob ustrezni telesni pripravljenosti, opremi in načrtovanju moč v eni potezi splezati tudi večkrat po tisoč metrov ledu, skale in kombinacije. Žal in verjetno ni naključje, je edini korak v to smer pri Slovencih do sedaj opravil Marko Prezelj.
Na spletni strani gorskih vodnikov letos ponujaš plezanje ozebnika Marrinelli, pristop na Grossglockner, vzpon po Severnem stebru v Rakovi Špici, pa Dibonovo smer v Špiku in druge raznovrstne ture. Kako se pravzaprav odločaš za ture, ki jih ponujaš?
Preprosto. Tura mora biti zanimiva za morebitnega gosta in seveda tudi zame. Vendar moram priznati, da kandidatov za tovrstne ture ni prav veliko. So predrage in preveč eksotične.
Cenik gorskega vodnika je precej zasoljen. Nekateri v tem vidijo zgolj še ”džob” za konkreten denar in posledično dober dobiček. Zadnjič sem zasledil debato, češ, da je vodnikov tako in tako že preveč in da se bodo morali pričeti obnašat tržno. Količina ponudbe na trgu pač pogojuje ceno. Najbrž pa se tudi gorski vodniki med seboj razlikujejo?
Tudi cena poleta do Nove Zelandije je zasoljena: ”Take it or leave it”. Dejstvo je, da pač je takšna, kot je. Tja ne letim vsak dan in obisk Nove Zelandije je nekaj, kar si privoščiš, če se tako odločiš. Kot posladek. Pa četudi zato nekdo nekaj zasluži.
Seveda se vodniki med seboj razlikujejo. Predvsem po stopnji poštenosti, oziroma, če tako hočeš, po stopnji tržnega obnašanja. Poznam tudi take, ki vodijo po Slovenski smeri v Steni za polovico s konsenzom dogovorjene minimalne tarife. In nisem prepričan, da je to res najboljše, kar lahko storijo zase in za svoje stanovske kolege.
Simon, na skrajni desni, skupaj s prijatelji po vzponu v SZ stebru Droatov
Lahko od vodništva pri nas v Sloveniji živiš? In kako dobro lahko dejansko živiš, če se stvari lotiš poklicno in s pravim pristopom?
Uh, kaj pa vem?! Imam občutek, da bi trg lahko preživljal dva ali tri profesionalce, ki pa bi se posla morali lotiti resno in načrtno. Seveda bi morala biti prej določena in predvsem nadzorovana tudi pravila obnašanja. Nekaj kar bi moralo storiti Združenje gorskih vodnikov.
Govori se, da je Andrej Štremfelj za vodenje klienta preko Eigerjeve severne stene ”pokasiral” nekaj manj od milijona tolarjev.
Vsi vemo, da je Andrej Štremfelj odličen alpinist in zame osebno – legenda. Če imaš poleg tega še srečo, da spoznaš pravega človeka, ki ti zaupa in je ambiciozen – zakaj pa ne, tudi Eiger. O zaslužku pa mislim, da bi moral povprašati Andreja.
Marsikdo te pozna, da rad vtakneš nos v marsikatero stvar. Zadnjič si se ob filmu Touching the Void, režiserja Kevina Macdonalda, ki je v ZDA použel precej pohval in kjer je poanta zgodbe ta, da soplezalec v kritičnem trenutku prereže vrv soplezalcu Simpsonu, ta pa se kasneje po precejšnjih mukah reši iz razpoke in privleče nazaj v dolino, spraševal, kaj vse se da danes prodati? Se ti ne zdi, da ljudje najbolj hlastajo ravno po takšnih stvareh? Kruha in iger, namreč!
Ja, gre za inflacijo vrednot. Ki je v končni fazi pripeljala do tega, da več ne vemo, kaj je vredno pozornosti in kaj je navaden senzacionalizem. Radi pozabljamo, da bistvo očem ostaja skrito in da je treba gledati s srcem, če želiš vedeti. Seveda sam film s tem nima nič, je pač umetniško delo, boljše ali slabše – odvisno pač od okusa gledalca.
Kaj je zate objektivno poročanje znotraj alpinizma. Misliš, da to sploh še obstaja? Danes že mladi stremijo k temu, da zgodbo karseda dobro zapakirajo in prodajo? Konec koncev pa se okolje zgleduje po najboljših, ki vsi po vrsti prodajajo svoje dosežke za najbolj spektakularne.
Ravnokar sem prebral Lukićev komentar na tvoj kolumen o denarju in se z njim ne bi mogel strinjati bolj, kot se. Alpinizem je pač dejavnost, kjer se dosežkov ne da meriti z absolutnimi vrednostmi; ocena pomembnosti je zato prepuščena v prvi vrsti avtorjem rezultata in šele nato publiki, ki jo rezultat zanima. Več kot očitno je, da je rezultat lahko podvržen manipulaciji in marsikomu nekoliko več samokritičnosti zagotovo ne bi škodilo.
Mislim, da je trenutno slovenski medijsko - športni trg prenasičen z kvazi in resničnimi vrhunskimi dosežki.
Si velik zagovornik izjave Alexa Lowa, da je največji plezalec tisti, ki ima ob tem največ zadovoljstva. Kako blizu je ta izjava resnici?
Zame zelo blizu. Čudno ne, ko pa se toliko ukvarjam z ocenami in kritiziranjem ostalih? Mar bi se ukvarjal s plezanjem za svoje veselje. Saj pretežno se, me pa včasih kakšna stvar preveč zbode in si ne morem kaj, da se ne bi oglasil. Izumljanje tople vode in sprenevedanje mi gre namreč hudo na živce.
Simon, hvala za pogovor in veliko uspešnih ter predvsem varnih tur v gorah.