Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mašina

Še so alpinisti, ki se jim ni težko zakopat v sneg in gazit. Še so takšni, ki znajo za seboj povlečt ostale in ob tem ostanejo preprosti. Tadej Zorman je vsekakor vse to in še precej več.

 

Mašina

V Huarazu sem čisto slučajno srečal prijatelja. Sedel je v eni od kafeterij in pomenkoval z rojaki na visokogorskem zraku. Pristopil sem predvsem z namenom, da spregovorim z družbo, dogovorila pa sva se za skupno pot v steno. Takoj, brez ovikarjenja in oklevanja. Roko na srce, pri plezanju v gorah je najtežje najti prav soplezalca. Takšnega, ki je pripravljen na vse; ki mu ni težko zgaziti celo pobočje za uspeh naveze; ki mu ni težko prebedeti noč na mrzli skali in pretapljati sneg v tekočino; takšnega, ki ni občutljiv na vsak dodaten kilogram teže v nahrbtniku; takšnega, ki ni zgolj ”strašilo” v sijočih oblačilih in bi se vseskozi smilil samemu sebi. Tadej Zorman je eden tistih alpinistov, ki ne pozna besed: ”Dost mam, gremo nazaj!” Edino česar nisem takoj “poštekal“ je bila štorija o soplezalcu, ki ga je zapustil sredi Kordiljere nekaj dni pred najinim srečanjem. Pa tudi o tem sem si kaj kmalu prišel na jasno.

 

Tadej je ”čistokrvni” Korošec, ki živi pod obronki Pece. K vrhovom gore Kralja Matjaža in kjer so se kalili številni koroški alpinisti, še najraje odteče; s peklenskim tempom navzgor in hitrim tekom navzdol. Jeklo je pač treba kaliti dokler je vroče in slednje vzdrževati z najboljšimi metodami. Tadej se je z alpinizmom pričel ukvarjati pred leti in sodi s šestindvajsetimi (26) pomladi med mlajše alpiniste. Nikoli si ni pripisal zguljene fraze perspektiven, precej perspektiven ali odlično perspektiven alpinist. Na kaj takšnega se kratkomalo pofučka, saj zahaja v gore in stene predvsem zase in ne za rezultate ali zaradi kakeršnihkoli titul. Je skromen in marljiv, navajen poprijet za različna dela in se marsičemu tudi odreči. Svoje osebnostne lastnosti, predvsem trmo - za katero mu lahko pripišemo kar bikovsko pozo - pa zna še posebej dobro prenesti v stene, kjer mu je kljub mladosti marsikaj jasno. Alpinizem pač ni dejavnost za mehkužne in razvajene. Življenje na Koroškem je vse prej kot lahko in pogrnjeno z dobrotami. Trdo okolje pa naredi tudi jeklenega človeka in prav takšen je tudi dober ”material” za pravo ”prvinsko” obliko alpinizma.

Korošec, kot mu še najraje rečem osebno, je eden tistih, ki ga ne brigajo kaj veliko novodobna visenja po kratkih skalcah in vrtičkanja s cepini. Je eden tistih alpinistov, ki mu izziv pomenijo zgolj smeri v gorah, še posebej takšne, ki ne slonijo zgolj na raztežaju sedmice, ampak zahtevajo celega človeka. Začetne Izkušnje je Tadej nabiral predvsem v stenah domačih gorah in prav tako v centralnih Alpah. Preplezana ”kilometrina” je precejšnja in trajna. Sam je med drugim pozimi prosto preplezal smer Saše Kamenjeva v kombinaciji s Teranovo. Opravil je tudi prvo zimsko ponovitev smeri MM (V, A2, 70, 1000 m) v Dolgem hrbtu. Da ne naštevam dalje. Prvo himalajsko izkušnjo je doživel pred leti, ko se je udeležil štajerske odprave v pogorje Annapurn. Za cilj so si zadali eleganten in slikovit južni greben, ki vodi na vrh Annapurne III. Skupaj s soplezalcem sta takrat dosegla najvišjo točko odprave. V lanskem letu so smer potegnili do vrha angleški plezalci in velja za enega boljših vzponov v Himalaji. Da jim takrat ni uspelo potegniti smeri do vrha ima za Tadeja izkušnja iz Annapurne še danes nekoliko grenak priokus.

 

Značajsko bolj vase zaprti Tadej je po drugi strani čisto prava ”mašina,” ki preprosto melje vse pred seboj. Samo v lanskem letu preplezal lepo bero ”hudih” smeri. Če samo omenimo Severno steno Eigerja pozimi, po klasični smeri (ED2, 1800 m), Drujev severni ozebnik (V/5, 5c/6a, A1, 900 m), Koluar Chere (V, 5/6 1000 m) v Aigile du Midi in druge lažje smeri v pogorju Mont Blanca. Plezal pri nas v gorah in nadaljeval s serijo resnih smeri v Kordiljeri Blanci; Direktna smer (TD+, V, 90 70-85, 800 m) v Churupu (5495 m), opravil prvo ponovitev smeri Strah in sreča (TD+, 1200 m) v Chopicalqiju (6354 m), kjer sta s soplezalcem v zelo slabem vremenu prečila celoten greben in se po treh dneh vrnila nazaj v bazo. Po tednu dni počitka se je napotil v jugovzhodno steno Yerupaje (6617 m), najvišji vrh Kordiljere Huayhuas, kjer je skupaj s soplezalcema preplezal smer Brezpogojna norost (VI, WI6, 5c, 1900 m). Ti vsi vzponi mu še vedno niso prišlo do živega in komaj je prišel domov iz Peruja, že je drvel v severno steno Velikih Jorasov. Pot do stene mu je takrat – v obupno toplem vremenu - preprečil ogromen skalni podor, ki se je sprožil ravno v času, ko sta se s soplezalcem odpravljala pod steno. V polnem zagonu se je kasneje doma zagnal v priprave za sedemtisočak Satopanth, kamor se je nameraval podati skupaj z drugimi plezalci, ki so bili izbrani v odpravo. Pa je v zanosu in želji malce preveč pritiskal na pedala kolesa ter krepko pogrnil ter si dodobra zdelal roko. Z žalostjo se je odpovedal odpravi tik pred odhodom in se posvetil čimprejšnji rehabilitaciji poškodovane roke.

Ampak če človek pomisli, potem lahko ob tem spozna, da se alpinisti ne rojevajo in kalijo zgolj okrog urbanih naselij. Tadej izhaja iz preproste in skromne družine in nihče ga ni navajal, da se je potrebno za dobro ime pojavljat na sceni, ki je krojena po meri tistih, ki se okrog tega tudi zavestno sučejo. Zato je presenečenje še toliko večje, ko se v nekem napolpismenem škropucalu pojavi mnenje, od tiste ”vaše” KA (vse prej kot naše KA, predvsem pa samosebi namenjena organizacije, da se počutijo pomembne…), kot so se spodaj podpisali, da je spodnji del smeri v Yerupaji, prav tam, kjer je v steni Tadej dal od sebe največ energije in volje dosedaj, le del ledenika. In, da se je s tem pridobilo nekaj dodatnih točk za kategorizacijo na račun dolžine smeri. Res bolano razmišljanje umotvorov v tisti njihovi komisiji ali karkoli že so. Tadej pravi, da se s tem ne obremenjuje, da je smer še vedno tam, in, da obstaja precej lažjih načinov, kako priti do točk. Na koncu koncev pa ne sodi med tiste alpiniste, ki bi plezali za točke. Raje se v stene podaja zgolj iz užitka, četudi gre velikokrat za lažja plezanja.

Kakorkoli že, razkritje nekoga, ki pleza kot ”tiger” z obrobja je precej nehvaležno delo. Je to sploh smiselno? V navadi je, da se govori in piše o vedno istih facah. Sama zmeda, bi takole rekli, ko predstaviš alpinista, ki preprosto samo pleza. Tadej je eden tistih, ki ve, da ti v stenah ni prav nič podarjeno.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

3 komentarjev na članku "Mašina"

Matej Meglič,

Pri pregledu podatkov sem ugotovil, da so dolžine in ocene smeri vprašljive?

- serijo resnih smeri v Kordiljeri Blanci; Direktna smer (TD+, V, 90 70-85, 800 m) v Churupu (5495 m)

Sam imam z Markovičem prvenstveno smer v tem hribu in tudi v vodničku so najdaljše smeri dolge po 500m, zanima me kje ste dobili tako dolžino?

- opravil prvo ponovitev smeri Strah in sreča (TD+, 1200 m) v Chopicalqiju (6354 m),

Sam imam v Chopicalqiju prvenstveno smer 100 desno od Strah in sreča pa je moja smer dolga 600m ali višinska razlika.V Sharmanovem vodničku piše da je ta smer dolga 1000m, kje ste dobili 1200m, ali je to tiskarski škrat ali pa se nekdo krepko laže, pa tudi TD+ ni navedeno notri ampak 50-60 stopinj.

Lep pozdrav!

Zloba


Matej Meglič,

Pri Churupu pomeni 300m peš pot po ledeniku, 500m pa stene

Zloba


Peter Jeromel,

Tadej je res mašina, o tem ni dvoma. Ima pa " štorija o soplezalcu, ki ga je zapustil sredi Koridiljere" , tako kot vsaka stvar tudi črno in belo stran, tako kot še več drugih! pa lep pozdrav Peter

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti