Profiji

Zame so daleč najzabavnejše debate, kadar plezalci, alpinisti in podobni ekstremisti pričnejo debatirati o denarju. Ob tem se vedno spomnim prizora, ko sem na zgodnji pomladni dan poletel, mislim, da kar šestnajstkrat, globoko proti tlem. V dolgem letu, kjer sem pred tem splezal visoko nad sveder in enega zapovrh še izspustil, sem vedno padel povsem blizu skal. Jasno, od vsakega padca smo poskusili iztržit največ ali z drugimi besedami, padcu smo pričarali prizvok resnosti. Nikoli povsem zadovoljenenemu režiserju Mihu, ki mu je bilo vse premalo globoko, ni in ni bilo jasno, da pač obstaja neka kritična točka. ”Hudiča, pa da ti jaz zdaj kušnem poden?!” Štos ni bil v tem, da ne bi imeli kaj pametnejšega za počet, ampak smo snemali čisto pravi tridesetsekundni reklamni spot. Za zavarovalniško hišo, da bo jasno! Če takole preračunam, sem takrat za vsak padec pokasiral nekaj sedanjih evrov. Bogato.

To so bili časi krutega ”profesionalizma” in eksistenčnih problemov. Vse dotlej, dokler nisem spoznal, da preprosto ne želim življenja podrediti izključno plezanju, in, da se bom raje preživljal s stvarmi, ki me bodo prav tako osrečevale, a za katere bom tudi konkretno plačan. Moj džob danes je čisto okej in daleč od tega, da bi si lahko privoščil, kakšnega novejšega bemflna, glasbeni stolp Bang&Olufsen, vsako četrtletje novega Mekintosha, počitnice na Bahamih, Havajih (kako izrabljena fraza?!)…, večerjo v dvoje za 500 evrov na osebo v hudo dobri restavraciji ob hudo dobri hrani, vikend na morju in vse ostalo kar sodi zraven. Konec koncev, pa kaj mi bo vse to? Tudi s plezanjem si kaj takšnega ne bi mogel privoščiti. Če si sploh kdo lahko?! ”Meni denar ne pomeni nič kaj veliko, razen, da je dobro, da ga imam dovolj za bencin, hrano, plezanje. Stroški, ki nastanejo zaradi plezanja so v bistvu tudi življenjski stroški, saj mi je plezanje življenje,” pove Martina Čufar, svetovna prvakinja v športnem plezanju, zmagovalka tekme za svetovni pokal, večkratna državna prvakinja, rekorderka v številu preplezanih smeri desete težavnostne stopnje, tako tistih na pogled kot tistih z rdečo piko. V sezoni 2002 si je Martina z rezultati na tekmovanjih prislužila okroglih 14.000 EUR. K temu so nekaj cekinčkov dodale tudi sponzorske pogodbe. ”Trenutno je moj največji sponzor Slovenska Vojska. To je res veliko olajšanje, saj mi ni treba skrbeti za sponzorske probleme in lahko v miru plezam,” pove Martina o trenutni situaciji. Toliko v poduk vsem nadobudnežem, ki sleherni dan sanjarijo, kako kul bi bilo, ko bi lahko zgolj plezali in od tega še fajn živeli. Vsem pa je tudi poznana scena, saj veste: stric, a boste kaj primaknili za našo plezanje? Francelj, a ti lohka pr vaš firm zrihtaš kaj dnarja za našga mulca in podobne scene. Toliko o realnosti iz dežele na sončni strani Alp.

Martina Čufar, plezanje je prigaran kruh.

Skok preko luže v deželo uresničenih sanj pa lepo pokaže, kako se živi od plezanja in za plezanje. Tu je Chris Sharma. Preživlja se tako, da pleza in za to ga mastno plačujejo. Ima hišo na Santa Cruzu, jasno v Kaliforniji, ima menedžerja, ima dober avto, ima ogromno časa za plezanje, kjerkoli že je, vsi ga poznajo, ameriške revije so polne njegovih fotografij, vsake toliko posname klajmberski film, ki je tako in tako uspešnica že na samem štartu, potuje po svetu, ima sponzorje, ki ga za razliko od drugih, najdejo kar sami, v neki lokalni reviji ga celo izberejo za najlepšega moškega, v življenu preprosto uživa, je preskrbljen na 250 milijonskem trgu in na koncu koncev obupno dober plezalec. Skratka, zgodba o uspehu!

Pristanek nazaj na dvomilijonski trg je trden in povsem drugačen. Zadnjič sem ob prebiranju foruma, kjer so plezalci debatirali, češ, kako težko je brez denarja plezat, da na tekmovanjih namesto finančne inekcije dobijo diplomo, tisti ušivi list papirja, da jih nihče ne opazi, da so mediji preprosto slepi, da je vse skupaj, vsaj kar se sponzorjev in denarja tiče, eno samo sranje. Realnost je ta, da Jure Košir, kljub temu, da se po slalomski progi spušča bolj na ”slow motion” zelo dobro prodaja čokolade, da ni niti malo tistih, ki padejo na isto znamko avtomobila, kot jo vozi Jure. Zakaj? Preprosto zato, ker je Jure blagovna znamka, ki prodaja, je prav prijeten fant, umirjen in deluje razgledano. Kakorkoli že, ima pa tudi olimpijsko kolajno. Roko na srce, danes velja samo ”brand” ali kot rečemo ime z izdelanim imidžom in nič drugega. Živimo namreč v razcvetu potroštništva, kjer je kupec vladar, kjer ima kupec moč, kjer je vse podrejeno kupcu. Slednji je malodane slep in mu je mogoče prodati čuda stvari. Še posebej pada na čustva in junaštva, kar pa gre najbolje v promet prav preko športnikov in umetnikov.

Za kaj vraga pa bi nekdo vložil sredstva v plezalca, ki mu ne vrača?! Zakaj ni med njimi nikogar, ki bi izstopal s kakšnim odštekanim filmom, knjigo, dobro izdelanim imidžem, predavanjem v Cankarju, z novimi pristopi... Za tovrstni posel so potrebne ideje in še enkrat ideje, novitete, rezultati, in na koncu koncev skrbno izdelan imidž, kar ”sumasumarom” pritegne medije. Pišejo se zgodbe in to je vroča priložnost, da te opazijo potencialni sponzorji. Ne zgolj tisti, ki ti omogočijo 30 % popust, da kupiš opremo v njihovi štacuni, ampak velike korporacije, ki kujejo zaresne dobičke. Pravljica ali resničnost? Najbrž tisto prvo, saj od plezanja, no ja, sploh ni možno živeti, kaj šele, da bi se govorilo o plezalcu, ki je kul znamka, takšna, ki pritegne množice. Kot pribito pa drži, da plezaš toliko, kolikor imaš časa in volje. Denar se že najde, četudi s fehtanjem ni pa bistven.

Epilog ali resnica zgodbe o padcu: Za sodelovanje v TV spotu sem takrat dobil bistveno manj denarcev, kot čisto pravi sokol in njegov lastnik s katerim (tistim prvim) sva si delila posnete kadre. Reklama se je vrtela celo v najbolj gledanem terminu kar nekaj let zapored in to pod sloganom Trdna naveza na vaši poti.

Matej Mejovšek