Dryshit!

Dryshit!

”Ma, to je brezveze, saj si skoz na šalcah,” navrže Gregor Šeliga aka Šeli, brutalno močan plezalec balvanov, ki je, med drugim, v lanskem letu preplezal tudi legendarni Midnight Lighting v Yosemitski dolini. ”Okej, bal sem se, da mi bo vse skupaj odneslo v glavo, sicer pa to ni ravno kakšen Big deal,” obrazloži svoj prvi občutek visenja v cepinih.

Če sem iskren je pri tej zvrsti plezanja ena velika štala. Nekaj smrdi?! Če smo se šest let nazaj malce pohecali na račun blablabla novinarskih poročil, ko smo preplezali smer VVZ, ki pomeni vzgojno varstveni zavod ali bolje vrtec, je danes šla vsa stvar preko vseh razumskih meja. VVZ je še vedno solidna M8, predvsem pa je po miselnosti takratnega pristopa za celo goro kamenja daleč od sedanjega vrtičkanja. Potem sva lansko zimo z Anžetom preplezala zagotovo eno lepših kombiniranih smeri, Smer prekinjene tišine v steni Babe nad Jezerskim. To štiri rastežaje dolgo smer sva opremila s plezanjem od spodaj, v gladek previs zavrtala dva svedrovca in dodala nekaj klinov. Odločila sva se, da smer približava vsem, ki jih kaj takšnega veseli, zato sva smer tudi nekoliko bolj opremila, kar pa ne pomeni, da je slednja opremljena, kaj šele, da bi šlo za varno plezanje. Plezala sva s povsem isto tehniko plezanja in z isto opremo, kot smo nekaj kasneje preplezali novo smer Kačji strup v Loški steni, eno težjih zimskih liniji pri nas. Prva je po oceni M bistveno težja, druga pa je po sami oceni lažja, a je bilo plezanje, takole med brati, težje!, precej bolj pestro, manj varno, brez zanesljivih klinov in s prizvokom alpskih razsežnosti.

In pride letošnja zima, ko na severni strani stene srečam modernega drytoolaša, kako omahuje v rahlo strmi skalci, ”Mater, stari, tle pa ni nbenga klina?!” ”Aja, kako to misliš? Pa saj to ni več kot štirica,” pojasnim. ”Grem nazaj, tle se pa res ne mislm ubit,” mi panično razloži in se spusti pod steno. Očitno, kaj!, še butcem je povsem jasno, da je z razvojem kombiniranega plezanja prišlo do velike razlike med tistimi, ki imajo nabildane mišice, hudo dobre cepine, kakopak prav tiste z nadstropji, ki strašijo z ostrogami in za šalo prašijo odlično nasvedrane M10, M11, M12, M13, M14, M15… in alpinisti, ki so to novo tehniko (drytool, kot tehnika plezanja se uporablja že nekaj desetletij) sprejeli za svojo in jo tudi s pridom izkoriščajo pri vzponih v gorah. ”Drytooling se razvija v dve smeri in za obe je bilo že pred leti možno zadosti realno povedati, kako bosta približno izgledali. Vendar smo takrat očitno na nekaj stvari pozabili. Te pa sedaj tolčejo ven in mene zelo veliko stvari zelo moti,” razloži Grega Kresal. ”En del se je že zaletel v kopico absurdov, na katere pred časom vsaj jaz osebno nisem bil pazljiv: Paščkov na cepnih se ne uporablja več, prilezle pa so različne, dolge ostroge na dereze in kopica izrastkov na cepine. Če je opuščanje paščkov še lahko hitro razumljivo skorajda vsakomur – visenje v njih resnično ne pomeni kaj dosti drugega kot izumetničeno tehničarjenje, pa se zlasti z vsemogočimi nastavki na cepinih stvar bistveno bolj zakomplicira. Ključno vprašanje, že ves čas, seveda je: kaj je še prosto in kaj to več ni?”

Vuhmepiš, pa smo tam. Zadnjič sem gledal neke posnetke, kjer je plezal en tip poflikan s sponzorskimi oznakami, neko M12 ali karkoli že. In je imel v stropu po katerem se je vzpenjal, brez pretiravanja, vsaj 50% (procentov) časa, kolikor ga je porabil za plezanje, roke in to obe obrnjene navzdol in jih je lepo fletno otresal. ”Pa kaj je zdaj to?! Kam pa je dal noge v tem gladkem previsu polnem svedrovcev?”, sem se spraševal, kot največji bebec. ”Mejo, ti pa si en dripec! A ne vidiš, da ima tipko na cepinih en par prišraufanih kaveljcev za zatikanje nog, pa tistele našpičene ostroge tud sprau v vsako najtamanjšo luknco,” mi obzirno obrazloži bolj informiran ferajnovski kolega. ”Drytooling naj bi namreč pomenil zimsko obliko prostega plezanja in tudi paščke se je začelo opuščati prav v tem duhu. Zame osebno je npr. dodani zadnji ročaj na cepinu, tisti ki služi enostavnemu izvajanje štiric, morda celo bolj sporen kot plezanje s paščki. Na dobro zataknjenemu cepinu se na dober zadnji ročaj, z nekaj spretnosti lahko tudi usedeš. In to sredi previsa. To pa nikakor ni več to, v kar smo po začetni ekploziji drytoolinga, na koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja vdano verjeli. Sam se močno izogibam tudi zatikanju ostrog za cepine,” pojasni zadevo spet Grega, prav tisti, ki je preplezal najtežji slovenski miks, Podstreha nad Planico. ”Cepin oziroma njegov okel naj služi plezalcu zgolj kot neke vrste »podaljšane« ali pa spremenjene roke in nič drugega,” še doda.

Torej, dejstva govorijo, da gre pri tem za tehničen vzpon? ”Moderni drytoolaši si na eni strani dopovedujejo, da je le pleža brez »vrvic« še tisto ta pravo, na drugi pa potem, ko jih začne navijati, sami sebi mečejo pesek v oči in hodijo po cepinih (Hoja po cepinih pomeni zatikanje ostrog za ročaje, celo robov čevljev za ročaje cepinov). Jah, fantje, tudi ko stopiš na klin v Stebru Šit, ali pa v Akutu sredi Treh Cin, to potem ni več prost vzpon,” je razburjen Gregor, ki zatrjuje, da mu je sedenje na cepinu prirejenem za to dejanje tuje in ga v kontekstu drytoolinga jemlje kot tehnično plezanje.

Ne dolgo tega, ko sem vandral po ”klajmberskih” trgovinah sem se skoraj zaletel v plakat na katerem je fotografija Klemna Premrla, ki pleza smer Gulot du Erik v Augile Du Tacul. ”Že na vstopu v smer sem vedel, da mi fizične težave ne bi smele delati prevelikih težav, zato sem več razmišljal o taktiki plezanja in o nameščanju varoval. Prav slednje mi je vzelo največ časa, saj skala ni najbolj radodarna s primernimi razpokami, v smeri pa s soplezalcem nisva našla nobenega klina. Glede na nivo, ki ga imam v kombiniranem plezanju je še najbolj trpela psiha. Pri plezanju sem imel kar nekaj rezerve, zato sem, za spremembo, lahko na vso zadevo gledal precej bolj široko, kot skozi širokokotni objektiv in pri tem izredno užival. Zdelo se mi je, da je to res tisto pravo. Tisto, za kar sem treniral,” se razgovori Klemen. Smer, ki jo je preplezal Patrick Gabarou s soplezalcem leta 1992 je veljala za zimsko smer in glede na oceno AI5, VI, A2 tudi tehnično. Klemen je lansko zimo opravil prvo prosto ponovitev te 650 metrov dolge smeri in ji prisodil oceno AI6, M7. ”Imaš smer, na primer No Siesta v severni steni Grandes Jorasses, jo preplezaš klasično, kakšen raztežaj A2 in je vse lepo in prav. Super vzpon, pa še za vse si car. Potem pa pride nekdo in jo spleza prosto. Smer je še vedno ista, še zmeraj 1200 m visoka, varovanje, nevarnosti in prehodi vse je isto… Le tisti tip se je bolj potrudil, mogoče malo več reskiral, vsekakor pa je smer preplezal v boljšem stilu. In potem nesrečnež omeni kombinirano plezanje in oceno M8, in ga imajo pri nas v trenutku vsi za frikota.”

Povsem verjetno je zgoraj omenjeno razmišljanje predvsem odraz trenutne situacije v tej zvrsti plezanja ali kot pravi Klemen, da se je moderno ledno in kombinirano plezanje razvilo bolj kot kdajkoli prej. ”Razvoj opreme, metod treninga, predvsem pa miselni preskoki so omogočili, da so se na tem področju razvile posamezne »discipline«, podobno kot pri skalnem plezanju. Tako, da sedaj lahko govorimo o tekmovalnem lednem plezanju, plezanju krajših opremljenih kombiniranih smeri, pojavile so se opremljene smeri na ledeniških serakih in smeri v popolnoma kopni skali, kjer je možno s cepini in derezami plezati tudi poleti,” doda Klemen, ki je prepričan v to, da se bodo posamezniki specializirali na posameznih področjih. Resnica je tudi ta, da se znotraj drytool disciplin medijsko najbolj razvija prav težavno plezanje po dobro zavarovanih smereh in poletno težavnostno plezanje. Konec koncev se po vsem tem res ni čudit temu, da te takoj povežejo s frikanjem, kot trdi tudi Klemen, ko beseda nanese na Drytooling.

Čakaj, čakaj! Kako? Drytooling, kot nič več zimska panoga?! Mar res lahko povežemo besede, kot so; poletje, ultramodeficirani cepini, orto dereze, trideset stopinj v senci, Cupertone, hladno pivo…!? ”Berem lansko leto planetmountain.com pa ne morem verjeti svojim očem?! Angleži zlezli dve M12. Mater vola, pa so nas še v Evropi prehiteli! Potem brskam naprej in zasledim datum vzponov: 16. in 19. avgust. Aha, pa smo tam. Potemtakem imamo pri nas na Ljubelju M12 že nekaj let. Toda fantje, madonca no, to je trening! To so priprave za kombinacijo, kjer je zraven tudi led. To pa nima nobene zveze z kombinacijo! Ocena M je kratica za mixed – mešano – kombinirano. V kombinaciji skale in ledu. Saj zato se je drytooling razvil in zato so se razvile ocene M. Da se je z lednimi orodji preko skale povezalo dva »kosa« ledu. A zdaj smo pa bistvena dva kosa kar črtali” je presenečen Grega, ko izve za zgodbo o preplezanih dvanajsticah in to v poletni pripeki.

Pred kratkim sem si tudi sam privoščil gorniško obarvan internetni surf in postal pozoren na članek, kjer je urednik oznanili, da je sedemnajstletnik preplezal neko M11 ali nekaj podobnega, in, da se je seznanil s tehniko drytool prav to zimo?! Saj to je nekako tako, kot da bi zdaj nek začetnik preplezal v svojem prvem, morda drugem letu ukvarjanja s prostim pleznjem legendarni Wallstreet (8c) v Frankenjuri. Jok, brate! Kar krepko se bo potrebno preznojit in to skozi večletno delo, da ti bo uspelo. Ali pa ta štorija, ki se je zgodila pred kratkim in ne prvič: kupiš si ultra moderne cepine, se odpelješ v Italijo, prav tja, kjer stojijo strašni miksi in preplezaš M10 v tvoji prvi sezoni in to nekje na začetku zime. Pa to je, takole od oka, že čisto blizu vzponu v Musashiju z oceno M12, ki jo je preplezal Aljaž Anderle v Kanadi in velja za eno najtežjih. Skratka, oceniš situacijo, greš v Meko miksov in zategneš nekaj M10, pa mili volji tudi kakšno M11 in si resnično as. Pa še sponzorja lahko prepričaš.

Vsekakor je pri vsem tem prisotna slava, silna sla po medijski prisotnosti in kot zatrjuje Grega, spet taisti Kresalov, da gre za vse večjo željo po slavi, po vpijočih naslovnicah revij in še sto stvari bi lahko naštel. Kakopak je tukaj predvsem lahko pridobljena in predvsem zagotovljena minutaža. Pa še vse skupaj zgleda povsem aktualno, ko takole gledaš nekoga, ki se zvira z zavitimi krempeljni, pa z ostrogami in tako izvaja čuda gimnastičnih elementov. Tu je še konec koncev urbana bližina, jumpajdija, čisto pravi štadion. Pod steno poleg soplezalca preprosto dostaviš še kamermana, fotografa in novinarja, celo takšnega, ki mu prvič natakneš dereze in ga odeneš v debelo puhovko, da te bo pripravljen čakat in da bo videt kot kakšen zombi. Uspeh zagotovljen. Kreativnosti itak ne plačuje nihče več.

Če kaj smrdi, potem je to dejstvo, da se je kombinirano plezanje izrodilo v neke vrste cirkus, kjer niso pomemmbna pravila, kaj šele način uporabljen za dosego cilja. To je bilo vseskozi za vonjati, samo čas je narekoval, kdaj bo zasmrdelo. Razvoj tehnologije in miselnost v smislu, ”Z manj se več dobi” sta pripeljala stvar do točke, ko se pleza predvsem zaradi tega, ker je nekaj IN, in, ker si lahko kaj kmalu osliniš prste s ”pofrikano”: M10, M11, M12, M13, M14, M15.... ”Nikogar več ne briga smisel kombinacije. Gre za čim višjo oceno, pri čemer je dovoljeno skoraj vse, razen paščkov, led pa za kombinirane smeri očitno tako ni več potreben. Križana gora! Človek bi se najraje posral! Samoljubno ocenjevanje miksov je morda prav višek nečimrnosti novih kombiniranih plezalcev,” oceni situacijo Grega.

Kamorkoli bo smrad po modernem drytoolingu že odneslo, pa smo lahko razvoju tovrstnega plezanja samo hvaležni. Z razvojem kombiniranega plezanja se je marsikaj spremenilo tudi v gorah, predvsem pri plezanju alpskih smeri, kjer se je pridobilo na hitrosti, tehniki plezanja, unikatnosti in tudi varnosti. In kot meni Klemen: ”Meni osebno, poseben izziv predstavljajo alpske kombinirane smeri, ki so bile v preteklosti preplezane s pomočjo tehnike, danes pa so z novimi pristopi prosto preplezljive. Pri teh smereh gre za avanturo. Fizična pripravljenost je tu le predpogoj, odločilno vlogo ima glava in izkušnje, saj je potrebno poleg samega plezanja, nameščati varovala in sprejemati odločitve, ki pomembno vplivajo na varnost. Skratka, vpletenih mora biti mnogo več čustev, vložek je večji, konec koncev pa je nagrada za trud bistveno večja.”