Delo, 21.10.04 – Tone Wraber: Poročilo o prvem neuradnem državnem prvenstvu v smučanju na meliščih v okolici Ljubelja me je navdalo z zelo mešanimi občutki. Najprej:
Šport
Prejeli smo
Smučanje po meliščih?
Poročilo o prvem neuradnem državnem prvenstvu v smučanju na meliščih v okolici Ljubelja me je navdalo z zelo mešanimi občutki. Najprej: če se kdo hoče potolči na kamnitem »smučišču«, je to njegova stvar (ne pa tudi poznejše zdravljenje poškodb, ki ga plačujemo vsi). Ničkolikokrat sem si pot že skrajšal s spustom po gibljivem grušču. Le kdo, ki je že kaj hodil po naših gorah, še ni izkoristil možnosti za tovrstni hitri spust, npr. s Špika v Kačji graben, z Mojstrovke na Vršič, na vzhodnem pobočju Kokrskega sedla ali tudi, v furlanski soseščini, izpod Pipanove lestve na Montažu v bližino pašnikov na Pecolu? Spominjam se tudi – bodi odpuščeno meni grešniku! – kako sem s študenti tekmoval v hitrem spustu na sicer kratkem melišču na južnem pobočju Srednjega vrha na Komni. Tovrstno početje je možno na meliščih na karbonatni podlagi, ni pa izvedljivo na deskasto oddrobljenih kosih silikatne kamnine, čez kakršne smo se spuščali iz prvega višinskega v bazno taborišče pod Anapurno IV.
In še naprej: ob raziskovanju rastlinstva na meliščih v Julijskih Alpah sem jih kar precej prehodil in zato vem, da to niso – kljub večkrat takšnemu vtisu – brezrastlinska puščava.
Nasprotno: na njih rastejo zanimive rastline, npr. mlahava in kranjska bilnica, julijski mak, obirski grobeljnik, južnoalpska smiljka, sinjezelena penuša, Jacquinov bodičnik in še mnogo drugih, med katerimi je tudi nekaj takšnih, ki jih najdemo samo v naših krajih. Ne gre pa samo za posamezne vrste, temveč tudi za značilne rastlinske združbe, kakršne so npr. v slovenskih Alpah mlahavo bilničje, v Julijskih Alpah združba okroglolistnega mošnjaka in julijskega maka, v Kamniških Kernerjevega mošnjaka in Kernerjevega maka, na meliščih odloma Nanosa in Čavna pa kranjske bilnice in Jacquinovega bodičnika. Ko smo slovenski botaniki pravkar pripravili seznam evropsko pomembnih rastlinskih vrst in območij, na katerih moramo zagotoviti njihovo nemoteno uspevanje, s tem pa njihovo ohranitev v evropskem – predvsem pa seveda slovenskem merilu – je med izbranimi območji nemalo melišč od Krasa do Alp, vse od nižin do visokogorskega pasu.
Te vrstice pišem zato, da bi povedal, kako so tudi melišča del (domače) narave, ki ga moramo ohranjati. Marsikje bistveno prispevajo k raznoličnosti krajinske slike, s svojim rastlinstvom pa tudi k biotski raznovrstnosti. Ne smemo jih omalovaževati, kot se je podobno dogajalo pred skoraj štirimi desetletji, ko so zagovorniki trnovske hidrocentrale smešili zagovornike narave, ki hočejo varovati celo rečna prodišča, kakršno je soško pri Čezsoči. Človek ob naraščajoči potrebi po vsakršni sprostitvi vse bolj posega tudi v zadnje kotičke doslej malo ali sploh še nedotaknjene narave (športno plezanje, spuščanje čez slapove, soteskanje). Ni še tako dolgo, kar se je pojavilo smučanje na traviščih, za to prirejenih, če se prav spominjam, z nekakšnimi detergenti, a je bil to vendarle prehud poseg v okolje in se zato ni mogel (in smel) uveljaviti. Zato naj bo tudi zanos »kamnski zanesenjakov« kar najbolj omejen in naj tovrstni navdušenci, ki lomijo smuči, nakopičeno energijo ter (…) potlačen bes in naravno energijo sproščajo drugače in drugje. Mi, zastopniki, po Janku Mlakarju, vrste Homo alpinus vulgaris, pa se izogibajmo krajšnjicam po meliščih, ki so ponekod zaradi takšnega početja že do kraja »oguljena«.
Tone Wraber
redni profesor za Sistematsko botaniko v pokoju
Polhov Gradec 93a, 1355 Polhov Gradec