Ognjišče, julij 2004 - S. Čuk: Svet junakov pisatelja Josipa Vandota je svet prešernosti, svetlega zaupanja v življenje, spoštovanja do narave in tistih odločilnih vrednot, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje
Kekec se je zagledal v zeleno, s sončnimi žarki vso posuto dolinico, od koder je prihajalo ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. Srce se mu je širilo vedno bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale nehote rosne in v duši je začuti! silno hrepenenje, ki ga je vleklo v dolino, kjer stoji njegov dom, a doma počivajo v ozki skrinjici njegove zapuščene citre. O, da bi imel vsaj citre pri sebi, da bi si zaigral veselo pesem, krasno pesem, ki bi se razlegala po tem divjem gorskem svetu! Lepše bi se razlegala tista pesem med mrtvim skalovjem kot ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. In bilo bi lepo in prijetno vseokrog...
(Josip Vandot, Kekec nad samotnim breznom)
Josip Vandot
Veseli pastir in zagrenjeni železničar
Zibelka mu je tekla v čudovitem gorskem svetu, sredi katerega stoji njegov rojstni kraj Kranjska Gora, ki seje takrat imenoval Borovška vas. Tam je zagledal luč sveta 15. januarja 1884. Njegov oče je bil načelnik železniške postaje, mama Roža pa je negovala svojih dvanajst cvetov - otrok: šest deklic in šest dečkov. Josip, za domače Joža, je bil ne le zvest poslušalec materinih zgodb, ampak tudi ljubitelj svoje »rajsko lepe« domače pokrajine. »Ker je imel v složnem družinskem življenju najboljši zgled, se je v njem razvil smisel za pravično, pošteno in dobro že v rani mladosti, kar je dalo pečat njegovemu življenju in izoblikovalo njegove pretežno mlade junake,« je lepo zaznala pisateljica Nada Gaborovič. V otroških letih je bil pastirček in v spominih je zapisal: »To so bili moji najlepši čaši, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije.« Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na gimnazijo v Novo mesto (1896), kjer je bil vseskozi odličnjak, od pete šole tudi pesnik (svoje pesmi je objavljal v otroškem listu Vrtec pa tudi v Domu in svetu). Po maturi je želel oditi na Dunaj študirat medicino, toda starši mu zaradi pomanjkanja denarja tega dolgega in dragega študija niso mogli nuditi. Čeprav nerad, je postal železniški uslužbenec, vendar se nikoli ni mogel privaditi neusmiljenemu železničarskemu redu, se posebno, ker mu ni puščal dovolj časa za ustvarjalno delo. Po številnih službenih postajah (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko) je leta 1922 zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil pisanju.
Nemci so mu zažgali knjižnico z rokopisi
Mladi upokojenec (bilo mu je šele osemintrideset let) je upal, da bo s skromno pokojnino, ki jo bodo dopolnjevali pisateljski honorarji, preživljal svojo družino, ki jo je bil zasnoval v Trstu. »S pisanjem planinskih pripovedk, kakor jih je sam imenoval, seje obenem skozi domišljijo zatekal v svoj gorski svet, podoživljal otroštvo in bogastvo materinih pripovedi« (Mina Mohor). Sodeloval je pri otroških in mladinskih listih, revijah in časopisih, pridobil si je ugled pripovedovalca svojevrstnih mladinskih povesti, katerih glavni junak je bil hrabri Kekec, ki v teh zgodbah »odrašča« od osmega do desetega leta. Kekčeve zgodbe je Vandot objavljal v otroškem listu Zvonček in njegovi mladi bralci so med letoma 1918 in 1924 nestrpno pričakovali nadaljevanja treh povesti: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. V prvi zgodbi je imel njihov junak osem let; v drugi devet, v tretji pa deset. Napisal je se dve planinski zgodbi brez Kekca (Popotovanje naše Jelice, Kocljevo maščevanje). Za časa svojega življenja je Vandot uspel izdati (v samozaložbi) le eno knjigo: Kekec z naših gora (1936). Drugo svetovno vojno je Josip Vandot pričakal v Mariboru. Nemški okupatorji so mu zažgali lepo knjižnico (okrog 3.000 knjig) in med rokopisi tudi njegovo četrto povest o Kekčevih dogodivščinah. Skupaj z družino so ga izselili na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda. Tam ga je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 ubila bomba zavezniškega letala.
Kekčev svet svet svetlega zaupanja v življenje
Svet junakov pisatelja Josipa Vandota je svet prešernosti, svetlega zaupanja v življenje, spoštovanja do narave in tistih odločilnih vrednot, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje« (Nada Gaborovič). Kekčev svet je dejansko pravljični svet: kakor v pravljici dobrota, pravičnost, iznajdljivost, bistrost in pogum tudi v Vandotovi planinski pripovedki dobrota, prešernost, duhovita odrezavost, 
» premetenost, srčnost, resnicoljubnost in domiselnost zmagujejo nad grobostjo, odljudnostjo in nezaupanjem (Miha Mohor). Za pisateljevega življenja je izšla ena sama knjiga njegovih zgodb - Kekec z naših gora. Vse druge se izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki gaje 1951 posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec pa je bil prvi slovenski barvni film v režiji Jožeta Galeta (1963). Sam pisatelj je o svetu svojih junakov razmišljal: »Predzgodovinsko človeštvo je imelo se popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost.« Na njegovem rojstnem domu je spominska plošča z napisom: »Tukaj se je rodil Josip Vandot./ Pisal je knjige za mladi rod./ Živ ohranili mu bodo spomin / Kekec in Mojca in Kosobrin.«
S. ČUK