Slovenske novice, 28.08.04, 12-13 stran – Primož Hieng: Valentin Slatnar Bôs bo spet zrl proti vrhovom Štruce, Brane in Planjave – Spomenik bodo postavili za kamniški občinski praznik
Gorniška legenda Kamniške Bistrice
Valentin Slatnar Bôs, legenda Kamniške Bistrice, se je že kot fantič seznanil z bližnjimi gorami in pri štirinajstih letih drvaril. A delo je bilo trdo in težko, prav tako je stalno bežal pred vpoklicem v vojsko. Pozneje se je po bistriški dolini in se daleč naokoli razvedelo, da je strasten in nevaren divji lovec, a se je kmalu spreobrnil. Leta 1872 je nastopil službo kot zaprisežen lovski čuvaj. Valentin Slatnar Bôs je bil zaradi izjemnega poznavanja Grintovcev in velikih izkušenj pri premagovanju nevarnih prehodov tudi najboljši gorski vodnik. Pogosto je pomagal pri reševanju ponesrečenih v gorah nad Bistrico in v spominu mnogo prvi pohodnikov v gore je še vedno živ kot prvi gorski reševalec. Ob nesrečah so najprej poklicali prav njega.
Dolino Trente krasi spomenik Juliusa Kugyja, ki gleda na Jalovec, v Vratih stoji mogočen plezalni klin, spomenik alpinistom gornikom in žrtvam gora. V Bohinju, v Ribčevem Lazu, stojijo kipi štirih mož, prvih pristopnikov našega očaka Triglava, v Logarski dolini zreta proti vrhovom Savinjskih Alp Fran Kocbek in Johannes Frischauf. Včasih je pri Jurju v Kamniški Bistrici stal kip sv. Evstahija, zaščitnika lovcev, a ga že dolgo ni več ...
Spet bo zrl v vršace
Zdaj, ko je Valentin Slatnar Bos že legenda doline Kamniške Bistrice, bi bilo lepo, če bi nekje v Koncu stal ulit v bron njegov kip. Kot vse kaže, bo Bôsov Tine za kamniški občinski praznik 29. marca 2005 spet zri proti vrhovom Štruce, Skute, Brane in Planjave. Pobudnik postavitve spomenika Valentinu Slatnarju Bôsu, ki ga bo izdelal kipar
Miha Kač iz Bistričice, je Planinsko društvo Kamnik.
»Stara Kamniška Bistrica je bila nekdaj povsem drugačna,« pravi kamniški publicist Aleksander Sarnavsky »Že pri Konjski so te pogoltnili taki gozdovi, da ponoči skozi krošnje nisi uzrl ene same zvezde vse tja do Kopišč in naprej - do samih sten, tedaj še samotnih gora. Gozdovi so varovali divjad, dajali kruh domačinom, gorohodcem pa odpirali pot na vrhove Kamniških Alp, Velike planine in Mokrice. In od tod naprej mimo Suhadolnika v dolino Kokre ali čez Jermanova vrata v Logarsko dolino.«
Gamse je ob varoval pred streljači
Pravijo, da si v teh širnih gozdovih ponoči slišal le zategnjen klic uharice, podnevi pa težke udarce drvarskih sekir in od časa do časa odmev strela pritajenega divjega lovca. »Drvarji so med tednom živeli kar v gozdu, v kolibah, kritih s smrekovim lubjem. Ob dolgih večerih so modrovali ob ognjih ... Velikokrat tudi o starem Bôsu, ki je imel oči kot ris in je dosti vedel o pritajenih streljačih v gozdu. Prav Bôsu se lahko zahvalijo gamsi, da so si opomogli in se namnožili, ko se je končalo pretirano nezakonito pobijanje te plemenite divjadi. Vsak po svoje so streljali - veseli gozdar
Auf Tirol, kakor so mu pravili, pa stari tihi
Špin pa
Uršičev Tine. Vsi že dolgo počivajo nad šumečo Bistrico,« pove Aleksander Sarnavsky. Bos je že kot pastir oblezel vse strmine v Mokrici, ko je tam pasel koze. Pozneje je kot lovec preplezal zahodno steno Brane, iz Kotliške grape naravnost na vrh. Z ledniki okovane cokle je obesil na zapetnike za pas, puško predjal na hrbet in se v samih golenicah lotil mokrih odlomov pri Luknji, kjer imajo gamsi samotarji prehod v Ruševe doline in za Blek. Pravijo, da se za njim do danes ni nihče več povzpel tam čez.
S čredo čez Ruševe
Veliko zgodb se je napletlo v dolgem življenju Valentina Slatnarja. »Zgodilo se je, da je Bôs gnal pred sabo čez Ruševe doline kar sedemnajst gamsov in jih ugnal v Makovo, kjer so obtičali,« pravi Sarnavsky. »Naprej lahko zleze le pajek. Gams mrkač je začutil nevarnost, zeleno pogledal lovca in se zakadil proti njemu. Bôsu ni ostalo drugega, prižel se je ob polico, glavo stisnil med ramena in čakal, kdaj ga bodo gamsi zbili v prepad. Vseh sedemnajst, s kozleti vred, jih je za starim vodnikom preskočilo lovca, ki jo je takrat srečno odnesel. Tudi prehod od Bab na Kamniško sedlo po laštah čez severno steno Planjave na Male Vilice je prvi opravil Bos. Sestopil je čez Svetle plati v Planjavi v Logarsko dolino, z gamsom na ramah.« Po pripovedovanju domačinov iz Konca je okoli leta 1909 preplezal zahodno steno Planjave skozi kamin in iz logarskega konca do Bab na Jermanova vrata. Ko je iskal orlovo gnezdo, je preplezal tudi Veliki Knof pod Kompotelo, pri lovu na gamse pa še ostenje pod Jermeniškim turnom, po dolgem in počez, ter južno ostenje za Turnom v Turski gori. Zdajšnji lovci se po znanju in drznosti ne morejo meriti s tem že napol pravljičnim lovcem, ki je pri osemdesetih ubiral stopinje v breg hitreje kot mladi pastirji.
Lovec kamniškega župana
Aleksander Sarnavsky pripoveduje, da je v osemdesetih letih 19. stoletja Bôsa za lovca v svojem lovišču imenoval tedanji kamniški župan
Janez Kezel (Kecel). ki je zgradil lovsko kočo v Kamniški Bistrici. »Pozneje so jo preimenovali v Turistovsko kočo (1906), leta 1929 pa v Dom v Kamniški Bistrici, ki ga se vedno upravlja Planinsko društvo Ljubljana - Matica. Bistriški gozdovi so bili v lasti meščanov Kamnika; podaril jim jih je cesar
Karol IV. V posebni listini je leta 1496
Viljem Auersperg določil, da je dolina last mesta Kamnika, vendar pa meščani v gozdovih niso imeli pravice do lova. Cesar si jo je pridržal zase in gospoda je tod lovila jelene ter drugo plemenito divjad. Iz listine je moč razbrati, da je bila lovska pravica v bistriških gozdovih dodeljena deželnemu knezu. Nanjo je budno pazil lovski mojster.«
Avstrijski vladarji so lov v bistriških gozdovih sčasoma opustili. Jelenov je bilo vedno manj. Lovsko pravico si je pridobila Meščanska korporacija Kamnik. Pod Malimi podi in Gamsovim skretom pa je bilo vedno več gamsov. Tam so bili tudi ruševci in divji petelini, nad ostenjem Skute in Štruce pa so se spreletavali planinski orli.
Bos, dvorni lovec
Po prvi svetovni vojni je Meščanska korporacija oddala v najem celotno lovišče pod kamniškimi vršaci Ministrstvu za gozdove in rudarstvo kraljevine Jugoslavije. Valentin Slatnar Bôs je tedaj postal dvorni lovec. Kralj
Aleksander je bil v bistriških gozdovih pogost lovski gost. Na desnem bregu Bistrice je naročit zgraditi lovski dom. Sam
Jože Plečnik je zasnoval načrt zanj. In sem so začeli zahajati tudi drugi gostje z modro krvjo v žilah, med njimi Aleksandrova žena
Marija in njen oče, romunski kralj
Konstantin. Kralj Aleksander pa je že leta 1920 pod Krvavcem uplenil zelo močnega gamsa.
Leta 1932 so v Kamniško Bistrico začeli graditi novo cesto, a kralj Aleksander se po njej ni nikoli pripeljal v bistriška lovišča. Leta 1934 je padel pod atentatorjevimi streli. »Valentin Slatnar Bôs se ni udeležil pogreba za svojim gospodarjem in vladarjem, saj je umrl že leto prej, ko je dočakal starost 81 let,« pove naš sobesednik. »Proti koncu življenja je posedal na soncu in veter se je igral z njegovo belo brado. Zrl je v vrhove gora, ki se niso prav nič postarale. In nekega jasnega dne, ko je bilo vse okrog njega, na zemlji in nebu, polno luči, se mu je zazdelo, da tam spodaj vidi žareče žito, bele vasi med gozdovi; sredi skalnate samote gor pod vrhovi je molel v nebo macesnov štor, ki ni dajal sence. Grintovec je gledal dol na Bosa in dolge bele vile po vrhovih so bile odete v dolge plašče; griva na Konju se je lesketala v soncu. Proti njemu pa se je med skalami pomikala procesija - mati z očetom, za njima fantje z macesnovimi vejicami ... Zadnji so šli v sprevodu gamsi. Potem je sonce obviselo pri miru, zemlja je obstala. Dih, ki je v smrti in rojstvu, vse in povsod, je združil Boga z živimi in mrtvimi. Razodelo se mu je življenje od vekomaj do vekomaj. Lovišče je ostalo brez svojega lovskega čuvaja.«
Nad Evropo so se začeli zbirati oblaki bližajoče se vojne vihre. To je bil čas lova na človeka. Divjadi ni nihče več gojil. Plenili so jo za preživetje. Bos pa je mirno spal na pokopališču v Stranjah. Za njim je ostala legenda o gorniku in lovcu, ki s coklami, nakovanimi z ledniki, obešenimi za pasom, s puško prek pleč pleza za gamsi v Grintovcih.
Primož Hieng