Planinski vestnik - Mire Steinbuch: Mitja Kilar - prva generacija alpinistov, ki je načrtno trenirala

Mitja Kilar (1931), luciden gospod z izbornim spominom, je prijeten sogovornik. Njegovo aktivno plezalsko obdobje je trajalo od 1947. do 1957. leta. S smermi v območju pete in šeste stopnje je prispeval svoj delež k napredku povojnega slovenskega alpinizma na višjo raven.

Med njegovimi smermi, poleg priljubljene DKV, izstopajo: prvenstvena vzpona Zajeda v Travniku in Kilar-Levstek v Velikem Draškem vrhu, druga ponovitev Aschenbrennerja in naslednje leto še ponovitev Debeljakove variante, prvi ponovitvi Centralne v Rjavini in Wisiakove v Triglavu ter ponovitev Centralne v Dedcu. Udeležil se je odprav v Centralne Alpe in Karwendel, v steno Laliderer. Svoje vzpone je opisoval v Planinskih vestnikih. Zlasti zanimiv je njegov kritično razmišljujoči referat, ki ga je prebral na zboru slovenskih alpinistov decembra 1954 v Logarski dolini.
Kot soavtor je sodeloval pri dveh plezalnih vodnikih, V naših stenah: izbrani plezalni vzponi v slovenskih Alpah leta 1954 in Plezalni vzponi Vzhodne Julijske Alpe leta 1970.

Kdaj in zakaj ste začeli plezati?
Začel sem leta 1947. Zakaj? Direkten vzrok je bil moj sošolec Dane Škerl, ki je bil leto prej na tistem znanem tečaju na Kamniškem sedlu. Po tem tečaju in predhodnem na Kokrskem sedlu se je začel po vojni pri nas razvijati alpinizem. S Škerlom smo šli dvakrat, trikrat na Turnc in videli, da nas to veseli. S tremi sošolci, Jožetom Govekarjem, Igorjem Levstkom in Vidom Vavknom, smo začeli plezati. Moj soplezalec je bil Igor Levstek. Sam nisem bil nikoli na kakšnem tečaju, toda na Turncu sem se počasi navadil. Spomnim se, da smo si sami kupili vrv pri Predaliču na Kongresnem trgu.

Pravo plezalno vrv ali kar en štrik?
V trgovini s športnimi rekviziti. Ampak ta plezalna konopljina vrv je bila tako zanič, da se je strgala, ko je Levstek padel na Turncu. Treščil je na tla in po čudežu ostal živ.

Kako je nastajal prvi plezalni vodnik od dveh, pri katerih ste sodelovali kot soavtor?
To je bilo V naših stenah leta 1954. Njegov spiritus agens je bil Levstek. Ta knjiga je takrat pomenila tudi tiskarski uspeh. Spominjam se, da so v tiskarni imeli velik problem s fotografijami, ker so morale imeli vrisane smeri. Za tiskarje to ni bilo enostavno. Z njimi smo sodelovali tudi pisci vodnika, da smo nazadnje dobili take fotografije, kot smo želeli.

Lepo so jih natisnili.
Kolosalno, ampak smo jih tudi gnjavili, celo prepirali smo se. Levstek je bil glavni, ni popuščal.

Ste vse opisane smeri sami preplezali ali ste dobivali podatke tudi od drugih?
Tudi od drugih. V njem smo zbrali smeri, ki smo jih poznali in so bile takrat najbolj znane. Vodnik je uspel in pošel. Prevedli so ga celo v nemščino.

V alpinizmu se prepleta več komponent: športna, estetska, etična, tekmovalna, vendar ne pri vseh plezalcih niti niso pri vseh prisotne v enaki meri. Katera (ali katere) od njih vam je bila najpomembnejša?
Na začetku samo športna, alpinizem smo vzeli kot šport. Kasneje se je to spreminjalo, v hribe sem začel hoditi tako, da sem jih doživljal, kot se reče. Levstek, s katerim sva veliko plezala, pa je bil bolj športno naravnan. Alpinizem kot šport je bil v tistem času nepopularen, kajti leta 1947 so na planinstvo in alpinizem gledali kot na družbeno koristno dejavnost. V hribe se je hodilo nabirat moči za petletko, mi pa smo prvi začeli jemati plezanje kot šport. Jeseničani so bili bolj družbeno naravnani kot mi, študentje.

Torej ste vi načrtno trenirali?
Ja, seveda. Brez tega ne bi zmogel Aschenbrennerja. Naša generacija je prva začela s treningom, ne ona pred nami, ki je začela na tistih dveh proslulih tečajih na Kokrskem in Kamniškem sedlu. Leto 1946 smo imenovali herojska doba, ker so alpinizem jemali kot junaštvo, Keršič - Belač, Milan Hodalič in ostali, s klobuki, slikovito; vse je bilo težko, ker nihče ni treniral, mi pa smo. Kasneje smo videli, da nam manjka fizična moč, morali bi več hoditi v telovadnico, tako kot danes hodijo v fitnes.

So vas drugi imenovali ekstremisti ali ste se sami?
Ne, ne, sami sebe nikoli. Nismo premišljevali o ekstremizmu, pač pa so nas drugi začeli gledati postrani, ker smo napredovali. Očitali so nam, da hribov ne doživljamo pravilno, da hočemo biti boljši. To zadnje je bilo res. Če sem vložil toliko časa, sem hotel nekaj imeti od tega. Kdor ni treniral, ni mogel plezati tako kot jaz. Temu sem se precej posvečal, zato sem kakšni dve leti dlje študiral. Nato sem videl, da bo treba nekoliko izpreči, sicer bo slabo s študijem.

Plezali ste z vodilnimi plezalci 50. let. Opravili ste nekatere prve ponovitve, ki so omogočile prestop na višji nivo težavnosti, kajne?
Točno tako. Ko smo začeli, oziranje za nepreplezanimi stenami, prvenstvenimi smermi ni bilo splošen pojav. Mi smo hoteli priti na raven, kakršna je bila pri nas leta 1940. Informacije iz tujine so bile zelo skope. Zvedeli smo za dogajanje v Kaiserju in Treh Cinah, vendar so nas hitro utišali, češ tam plezajo gorski vodniki, to ni za vas. Seveda tega nismo sprejeli. Pri našem razvoju so nekateri bistveno izstopali. Pomembna za razvoj slovenskega alpinizma sta bila predvsem dva. Prvi je bil Rado Kočevar, ki je izhajal iz prve generacije povojnih alpinistov. Čisto preprost človek, kot krjavelj, v resnici pa je bil - to moram priznati, čeprav nerad - intelektualno in zrelostno pred nami. Našel je literaturo, naletel je na Aschenbrennerja. O njem se pri nas leta 1946 in 1947 sploh ni govorilo, o njem nihče ni hotel nič vedeti. Ne vem, kje je dobil tiste Alpenvereinove revije, jih študiral in začel delati ponovitve. Dobro se spomnim, ko sem šel kot deček po Tominškovi, je Rado z Ljubanom Zupančičem delal zanj prvo ponovitev Jugovega stebra. Nekaterim to ni bilo všeč, češ kaj se pa vtika. Nastala je vrzel med Jeseničani in nami. Jeseničani so imeli precej kontinuirano alpinistično življenje tudi med vojno, naredili so nekaj lepih ponovitev. Kočevarjeve ponovitve so povzročile kar nekaj jeze, npr. kaj pa zdaj ta Kočevar pleza Ladjo. Rado je bil odličen analitik, veliko je pripomogel k razvoju. Zanimivo, da on ni nikoli treniral, a je bil vseeno dober. Vedel je, da je treba splezati Aschenbrennerja, ker je to pomenilo korak naprej. Rado in Frelih sta zanj porabila tri dni, z Levstkom sva ga zmogla v desetih urah. Takrat smo bili prepričani, da je višek plezarije Comicijeva smer v Cini, pozneje so mi povedali, da je Aschenbrenner v Travniku težji.
Drugi je bil Sandi Blažina. Prišel je iz Trsta, najprej je slabo govoril slovensko. V našo, že nekoliko zatohlo srenjo je prinesel nove tehnike, nekaj modernega, zdravega dolomitskega Comicijevega plezalskega duha. Ko so ga videli tisti, ki so propagirali sindikalni duh, so rekli, če v Trstu tako plezajo, potem lahko tudi pri nas. Sandi nas ni kaj dosti učil, samo pokazal nam je določene stvari. Skoraj hkrati z njim so k nam prišle najlonske vrvi. Ne predstavljam si, da bi šel v Travnik s konopljino vrvjo. Ko je prišlo do napetosti med nami in Jeseničani, treba je povedati, da samo zaradi nekaj ljudi, je Blažina odgovoril tako, da je drugo ponovitev Čopovega stebra opravil z Jeseničani. Bil je pametnejši od nas.

Kako ste gledali na tveganje? Koliko ste tvegali?
To je bil problem, ki je prispeval k temu, da sem začel nehavati. Tveganja nismo priznali, nismo premišljevali v smislu, če se ne bom vrnil iz stene, ne joči se, draga. Posmehovali smo se Tržičanom, ki so zlagali take pesmice. Nismo mislili, da se nam lahko kaj zgodi. V mojem celotnem življenju ima pojem tveganje posebno vlogo. Tveganje imenujem varnost. V celoti nismo nikjer varni. Zanimal nas je odstotek varnosti pri plezanju, poleg drugega, seveda. Plezali smo tako, da nismo zašli v večje težave, v katerih bi tvegali. Pri alpinizmu ocena varnosti ni lastnost, ampak vsebina. Iz nevarnih stvari smo hoteli narediti varne. S klini, če si jih znal uporabiti in bil dovolj močan, si lahko varno splezal tudi težke stvari, ne da bi tvegal. O tem, ali bom padel, sem premišljeval ravno toliko kot Pegan na bradlji. Mi hudih nesreč nismo imeli. Enkrat me je pod Sukalnikom odnesel plaz, ampak to je bil sneg.
Z Levstkom sva v zimskih razmerah preplezala Bavarsko smer v Triglavu. Na obzorju se je pojavila Himalaja kot realna možnost, nehote si šel malo bolj v zimsko dejavnost. Z Igorjem sva šla v Bavarsko, da bi bila zraven. Nama se je zdelo neumno hoditi po tistem snegu. Nisem našel pravega stika. V Zimmer-Jahnu si moral prečiti sneg, to lahko naredi vsakdo, zdelo se mi je nesmiselno. Tveganja je bilo preveč, plezalne dejavnosti premalo. Ker sem odnehal, nisem šel v Himalajo.
Pozneje sem pojem varnosti jemal drugače, kot bi ga morda brez plezanja. Meni je alpinizem pomagal pri poklicu, sem gradbenik. Ukvarjal sem se s statiko in konstrukcijami. In če kaj narobe izračunaš, je to nevarno, lahko se podre.

Vaš referat na zboru slovenskih alpinistov leta 1954 v Logarski dolini je vzbudil kar nekaj nejevolje. V njem ste poudarili zamudništvo medvojnih plezalskih generacij, ki je prišlo do izraza po letu 1934, ko je evropski alpinizem ustvaril vrsto takih in še težjih smeri, kot je pri nas Aschenbrenner v Travniku. Kaj o vzponih predhodnikov iz obdobja 1920 do začetka II. svetovne vojne menite danes?
Moram malo premisliti ... Jeseničani se tehnično niso tako razvili, ko se je začela doba klinov. Pri nas je bila naveza Režek-Modec zelo dobra in je tudi nekaj pokazala. Dober par sta bila tudi Omerza in Ogrin. Ti štirje imajo odlične ture. Simpatični Mihelič je zapisal, da je imel Župančič z Ogrinom boljše ture kot tako imenovana Zlata naveza. Če me vprašate, zakaj zamudništvo, mislim, da zaradi družbenega ozadja. Veste, Aschenbrenner ni vedel za Travnik, Planico. Ko se je val nacizma dobesedno naselil v Avstriji, so začeli mlade fante spodbujati, naj gredo ven in pokažejo, kaj Nemci zmorejo. Mislim, da so ti mladi ljudje imeli dodaten pospešek, mi od kralja Petra II. nismo imeli nič, nas ni nihče priganjal.
Z drugo besedo, Modec, Režek in še nekateri so si naredili svojo pozicijo veličin, Jeseničani z Ladjo prav tako. Če bi tukaj bile drugačne razmere, represivnejši režim, bi jih mogoče naši v Travniku prehiteli. Po moje je bil razlog v tem, da jim ni bilo treba. Zato so ostali na nekem nivoju, s katerim so bili zadovoljni, in niso napredovali. Režek in Modec sta preplezala Rzenik in Štajersko Rinko, bila sta ta glavna, nato pa hladovina.
Šele pozneje, ko sem nekajkrat obiskal avstrijske Alpe in spoznal nekaj tamkajšnjih alpinistov (tudi Pavla Aschenbrennerja), sem ugotovil, da je bil nacionalistični motiv takrat povsod prisoten. Tujci so prišli, podatke dobili od jugoslovanske pete kolone, splezali in si prisvojili našo najlepšo steno.

Kaj mislite o Miri Marko Debelak in Pavli Jesih?
Mislim, da je bilo med njima tekmovanje. Pavla Jesih je bila nekoliko posebna. Spoznal sem jo šele, ko je bila že precej v letih. Gre za različen pristop. Debelakova je bila bolj intelektualna, Jesihova je pa kar rinila in bivakirala. Ko sem vlekel iz nje določene detajle njene smeri v Travniku (ki jo je preplezala z Lipovcem) o nekem raztežaju, ki se mi je zdel težak, se ni ničesar spomnila. Njeno dojemanje hribov je bilo drugačno, ona je samo plezala, od tega ji ni nič ostalo, je pa neverjetno veliko naredila. O njej so več pisali kot o Debelakovi. Sicer se je tudi v zasebnem življenju znala obrniti. S svojimi kinematografi je uspela. Po vojni so jo sicer preganjali, ker se z novo oblastjo ni hotela zmeniti, a so jo potem pustili pri miru. Veste, Jesihova je toliko naredila, da je osebnost v alpinistični zgodovini Slovencev. Všeč mi je, da so jo zadnja leta lepo prikazali. Debelakove nisem poznal. Kot plezalka je bila bolj umetnica. Pri plezanju je bilo zanjo doživetje na prvem mestu, in občutki tudi. Njene ture so cortkane. Bog nam je dal ti dve, obe sta bili pozitivni za naš alpinizem.

Kako ste financirali svoje vzpone? Sponzorjev v današnjem smislu takrat verjetno ni bilo?
Za inozemstvo smo denar skušali izprositi pri direktorjih. Glavno pa je prispeval moj oče, ki je bil v mladosti sam plezalec in je hodil z Ludvikom Tschado. Še danes ga občudujem, nikoli mi ni rekel, naj pustim plezanje in raje študiram. Kljub vsemu sem toliko redno opravljal izpite, da ni imel občutka, da veliko zamujam. Za odprave v tujino smo dobili od planinskega društva žige, ki smo jih kazali direktorjem in jih s tem omehčali.

Kdaj ste prenehali z alpinizmom in zakaj?
Prvi razlog je bil poklic, drugi pa, da mi ni šlo več tako dobro. Nikoli nisem bil fizično močan, moral sem trenirati. Prenehal sem potem, ko dve leti nisem plezal in sem šel dvakrat na Turnc, a mi ni šlo. Prvo ženo sem naučil plezati, dobro ji je šlo. Ko sva kupila fiča, so se odprle nove možnosti prevoza pod hribe. Prmejduš, meni pa ni šlo niti tam, kjer nikoli nisem imel težav. Enostavno se mi je ustavilo, vedel sem, da bom tvegal celo na Turncu. A tam nisem hotel pasti, in tako sem nehal. Pred štiridesetimi leti sem hotel z ženo ponoviti DKV, pa mi ni šlo. Po prvem raztežaju se mi je uprlo, zato sva po lažji smeri Dolar-Lasič izplezala na vrh. Pravzaprav mi je organizem povedal, kdaj moram zaključiti.

Spremljate današnji alpinizem in športno plezanje?
Športno plezanje gledam po televiziji. Mihi Kajzelju in Jamnikarju sem nekajkrat izračunal statiko in izrisal konstrukcijo, ko sta projektirala umetne stene. To je bil moj zadnji stik s plezanjem. Zdi se mi, da je prostor v naravnih stenah že precej izrabljen. Mene je vedno zanimala kopna skala, sneg sovražim že od rojstva. Športno plezanje se mi zdi grozno fajn in koristno, nikomur ne škoduje, krasno se da trenirati, vreme ni pomembno, ne rabiš veliko prostora.

So alpinisti veterani posebna druščina, elita, ki se enkrat letno sreča v koči na Gozdu pod Vršičem, med katero ne more priti kar vsakdo, ki je nekoč plezal?
Ne vem, da ne bi mogel priti vsak. Neke ženske so kar hodile, pa nihče ni vedel, od kod so. Ne boste verjeli, ena je prišla vsako leto, a je nihče ni poznal. Enkrat je Kopaču prekipelo: je sicer luštna, a ne spada med nas. Po mojem to ni zaprta druščina. Mene že dve leti ni bilo, a ne zaradi visoke starosti. To bi še šlo, toda skoraj nikogar več ne poznam, ker so že pomrli, razen Franceta Zupana, Rada Kočevarja, Blažinovih in Stazike Černič - potem je pa že konec. Meni je neprijetno, če me drugi poznajo, jaz pa njih ne. Sem pa hodil na ta srečanja, bilo je lepo.

Intervju je bil objavljen v Planinskem vestniku (november 2017).