NeDelo - Grega Kališnik: Franjo Potočnik iz Mojstrane je bil vrh Triglava večkrat kot tisoč pravih Slovencev skupaj.

Šteje 84 let in ve, da s številom 1053 zgodba ni končana.

Kot bi bilo včeraj, predvčerajšnjim, pa je v resnici debelih deset let, kar sva s Franjem Potočnikom moževala pred njegovo hišo na Ulici Jakoba Aljaža v Mojstrani, od malega pa je živel na oni strani magistralke, na Dovjem. Bilo je poleti, po njegovem vzponu na Triglav št. 888.

Sem ga vprašal, kaveljca, ki se je na vrh Slovenije velikokrat odpravil tako zgodaj, da je moral ob vrnitvi na južino še počakati, kaj bi bilo, če ne bi mogel več v hribe, v breg, na gore, na Triglav hoditi. Popolnoma mirno, kako drugače, tak pač je, mi je odgovoril: »Bi pa kaj drugega počel!«

Zdaj počne druge stvari. Pa ne, kar bi najprej pomislili, ker ima 84 let. Svojega srca in pljuč še zdaj ne bi z nikomer zamenjal. Predlani jeseni je bil zadnjič na očaku, 1053. osvojitev vrha, ko se je oglasil išias v levi nogi. In se stopnjeval, da lani marca ni več mogel hoditi.

»Po ravnem sem se moral po 200 metrih ustaviti!« Ga je ista nadloga že 27 let poprej za nekaj mesecev zagrabila, pa so ga z akupunkturo porihtali in je bil mir.

Lani je (do)čakal magnetno resonanco, dobil navodila za vaje, tablete proti bolečinam. »Z vajami se je stanje v pol leta zboljšalo za pet odstotkov,« potem se je oprl na ezoteriko, ki jo proučuje kakih deset let. In ve, da se da veliko postoriti že s hrano. Pred kratkim je imel teden posta, pil le vodo, zdaj ne je ne mesa, ne mleka, sira, pravi, da bo odslej užival le surovo. Po postu gre lahko že lepo v breg. Tudi akupresure se je polotil.

Eno leto na čakanju, glede Triglava, kako zdrži? »Nisem nič kaj prikrajšan, malo več slikarim, kiparim, pesnikujem, nikoli mi ni dolgčas, kakšno pesem tudi v melodijo spravim.« So pesmi zdaj bolj žalostne, tudi zaradi izolacije? »O ne, bolj ali manj so politično obarvane, ne takšne, ko ne veš, kaj hoče pesnik sploh povedati.«

Na vasi, pravi, je glede koronavirusa lažje kot v mestih, a so tudi tu spremembe, »ko eden pride iz trgovine, gre drugi noter«. Nasploh pa Franjo pravi, kako je še tako slaba stvar za nekaj dobra. »Tokratna bo majčkeno spremenila razmišljanje ljudi. Žalostno je, da smo k spremembam vedno prisiljeni.«

Pogled iz postelje

Triglava ne pogreša, ker ga že iz postelje vidi, je pa res, zdaj ima pred seboj cele dneve v dolini, bili so časi, ko je bil dopoldne v višavah. Ko so jo prvi planinci iz Doma na Kredarici proti vrhu odrinili, se je on iz stene že vračal. V Mojstrano, od koder je štartal.

In s svojo hojo na Triglav osupljal. Bilo je leto, ko se je odločil, da si ga bo zase vzel, ves čas je delal pri hiši, jo obnavljal ... Za 65-letnico, leta 2000, si je zadal okroglo število osvojitev Trigava. Najprej si je napisal število 200 v enem letu, začel je 1. januarja ponoči.

Hitro, prehitro si je nabral dvestotico, nato je hojo zastavil dobrodelno, na poti zbiral prispevke, donirala so podjetja, prihojena sredstva so šla jeseniški bolnišnici, za invalidske vozičke in še kaj. Potem so ga izzivali, ali bo morda zmogel 300-krat, on si je pri sebi postavil, a ne razglašal, normo 366-krat na Triglav v enem letu. Tisto ni bilo le zanj prelomno, tudi prestopno. In je zmogel, v 278 dneh.

Razumljivo, tudi večkrat na dan. Mu je bil marsikdo, predvsem alpinisti, precej nevoščljiv. Za 68-letnico je šel trikrat v enem dnevu, v 20 urah in 20 minutah. Če je bilo vreme preslabo, »doživel sem veter, ki je pihal 216 na uro, če bi me zavaljalo, zasukalo, ne bi bilo rešitve, prebijal sem se v skokih«.

Je šel včasih le do Kredarice, ob naslednjem prihodu do te koče pa večkrat le na vrh in nazaj. In tako sestavljal celotno pot. Ko mu je nekdo očital, da štukanje ne velja, mu je primerjalno odgovoril: »Toliko in toliko ceglov moram nekam prinesti, tudi če katerega na sredi poti odložim ...« Pa pezo opravi prihodnji dan. Tisočič je bil na vrhu, ko si je brez težav na rame naložil osmi križ.

Nikdar ni razmišljal o rekordih, ampak njegov tempo iz doline Krma ali iz Vrat, »kjer je malo krajše, a bolj strmo«, do Aljaževega stolpa je bil tri ure petnajst, tri ure in pol. Mu niso verjeli, sploh ne, tudi iz zasede nanj prežali, potem se je počutil izzvanega »in sem enkrat šel v gojzarjih, z nahrbtnikom, dve uri 40 minut«. Kdor se približno spozna, težko verjame. Opozarjam pa, nikar Franja ne izzivajte. Še to, nikdar ni staknil niti najneznatnejše poškodbe.

»Sem vse grabne obredel«

Prvič je bil na vrhu Triglava pri štirinajstih, ga je birmanski boter peljal, ta vzpon je uradno zabeležen kot premierni, »potem pa nisem hotel v tisti dren rinit«, na Triglav je šel včasih le za trening, ko je bil še smučarski tekač, do prelomnega leta 2000 je bil gori 21-krat. Po hribih je bil pa veliko, ko je fotografiral, »sem vse grabne obredel«.

Lani je (do)čakal magnetno resonanco, dobil navodila za vaje, tablete proti bolečinam. »Z vajami se je stanje v pol leta zboljšalo za pet odstotkov,« potem se je oprl na ezoteriko, ki jo proučuje kakih deset let. In ve, da se da veliko postoriti že s hrano. Pred kratkim je imel teden posta, pil le vodo, zdaj ne je ne mesa, ne mleka, sira, pravi, da bo odslej užival le surovo. Po postu gre lahko že lepo v breg. Tudi akupresure se je polotil.

Eno leto na čakanju, glede Triglava, kako zdrži? »Nisem nič kaj prikrajšan, malo več slikarim, kiparim, pesnikujem, nikoli mi ni dolgčas, kakšno pesem tudi v melodijo spravim.« So pesmi zdaj bolj žalostne, tudi zaradi izolacije? »O ne, bolj ali manj so politično obarvane, ne takšne, ko ne veš, kaj hoče pesnik sploh povedati.«

Na vasi, pravi, je glede koronavirusa lažje kot v mestih, a so tudi tu spremembe, »ko eden pride iz trgovine, gre drugi noter«. Nasploh pa Franjo pravi, kako je še tako slaba stvar za nekaj dobra. »Tokratna bo majčkeno spremenila razmišljanje ljudi. Žalostno je, da smo k spremembam vedno prisiljeni.«

Pogled iz postelje

Triglava ne pogreša, ker ga že iz postelje vidi, je pa res, zdaj ima pred seboj cele dneve v dolini, bili so časi, ko je bil dopoldne v višavah. Ko so jo prvi planinci iz Doma na Kredarici proti vrhu odrinili, se je on iz stene že vračal. V Mojstrano, od koder je štartal.

In s svojo hojo na Triglav osupljal. Bilo je leto, ko se je odločil, da si ga bo zase vzel, ves čas je delal pri hiši, jo obnavljal ... Za 65-letnico, leta 2000, si je zadal okroglo število osvojitev Trigava. Najprej si je napisal število 200 v enem letu, začel je 1. januarja ponoči.

Hitro, prehitro si je nabral dvestotico, nato je hojo zastavil dobrodelno, na poti zbiral prispevke, donirala so podjetja, prihojena sredstva so šla jeseniški bolnišnici, za invalidske vozičke in še kaj. Potem so ga izzivali, ali bo morda zmogel 300-krat, on si je pri sebi postavil, a ne razglašal, normo 366-krat na Triglav v enem letu. Tisto ni bilo le zanj prelomno, tudi prestopno. In je zmogel, v 278 dneh.

Razumljivo, tudi večkrat na dan. Mu je bil marsikdo, predvsem alpinisti, precej nevoščljiv. Za 68-letnico je šel trikrat v enem dnevu, v 20 urah in 20 minutah. Če je bilo vreme preslabo, »doživel sem veter, ki je pihal 216 na uro, če bi me zavaljalo, zasukalo, ne bi bilo rešitve, prebijal sem se v skokih«.

Je šel včasih le do Kredarice, ob naslednjem prihodu do te koče pa večkrat le na vrh in nazaj. In tako sestavljal celotno pot. Ko mu je nekdo očital, da štukanje ne velja, mu je primerjalno odgovoril: »Toliko in toliko ceglov moram nekam prinesti, tudi če katerega na sredi poti odložim ...« Pa pezo opravi prihodnji dan. Tisočič je bil na vrhu, ko si je brez težav na rame naložil osmi križ.

Nikdar ni razmišljal o rekordih, ampak njegov tempo iz doline Krma ali iz Vrat, »kjer je malo krajše, a bolj strmo«, do Aljaževega stolpa je bil tri ure petnajst, tri ure in pol. Mu niso verjeli, sploh ne, tudi iz zasede nanj prežali, potem se je počutil izzvanega »in sem enkrat šel v gojzarjih, z nahrbtnikom, dve uri 40 minut«. Kdor se približno spozna, težko verjame. Opozarjam pa, nikar Franja ne izzivajte. Še to, nikdar ni staknil niti najneznatnejše poškodbe.

»Sem vse grabne obredel«

Prvič je bil na vrhu Triglava pri štirinajstih, ga je birmanski boter peljal, ta vzpon je uradno zabeležen kot premierni, »potem pa nisem hotel v tisti dren rinit«, na Triglav je šel včasih le za trening, ko je bil še smučarski tekač, do prelomnega leta 2000 je bil gori 21-krat. Po hribih je bil pa veliko, ko je fotografiral, »sem vse grabne obredel«.

So rekli, tisti, ki so s Franjem sopihali, da sploh ne gleda v tla, kam stopi, hodi racionalno, amortizira pritiske, rojen za hojo, navkreber celo vedno brez palic, z leti jih je začel navzdol uporabljati, zaradi hrbtenice. In zakaj ne palic? »Brez njih žival vidiš, če z njimi ropotaš, se umakne.«

Rasel je na kmetiji, osem let delal v železarni, nato na železnici. Treniral je smučarski tek, nato 18 let učil mlajše, bil je odličen tudi v suhem teku, zmagal na tekmovanju Ob žici, kot trenerja so ga naštimali, da je tekmoval v hitri hoji, in mimogrede osvojil odličje na državnem prvenstvu.

Pogovarjava se po telefonu, tistega dne je okoli njega raj, sonce, toplo je, »zdaj je na novo zalito s snegom, vidim Staničevo kočo, se streha sveti«, pa gore okoli. Njegov glas je glas mladeniča. Tako in drugače. Pozoren je, da gre hodit vsak drugi dan. In čuti, da se mu stanje izboljšuje. Žena je bolehna, večinoma je notri ...

Ga le vprašam, ali bo še kdaj zmogel na Triglav. »Oh joj, to je pa sigurno,« mi živahno odvrne. Morda mu bo vzelo malo več časa, a gotovo bo imel kdo, bistveno mlajši, še vedno večje težave pri osvajanju 2864 metrov kot on, Franjo Potočnik. Rad ima naravo in ta mu je namenila sposobnosti, ki jih dodeli le izbrancem.

Izbranec pa 84-letnik ni zaradi triglavskih rekordov, izbranec se zdi zato, ker zadeve, ki bi marsikoga spravile ob pamet, sprejema z največjim mirom, hkrati pa, ne, ni prepričan, preprosto ve, da bo gotovo še stal tam, kjer se izbrano počuti. Imam občutek, skoraj prepričan sem, da ne le enkrat.