Janez Pikon: Kovaški žebljiček ali čežinar, tudi podkev, še dandanašnji zaznamujejo staro trgovsko pot mimo plavža Svete Eme. 
Bister potoček, ki z močno strugo ne dovoli prečkati po običajni kolovozni poti in vodi vzhodno iz vasi Lome do plavža Svete Eme. Nad strugo potoka Plavžarica je zasilna stezica, ki dovoli varen prehod do izvira. Opuščen kolovoz iz davne preteklosti, stare trgovske poti preko Baškega sedla, obenem spominja tudi na aktivnosti takratnih domačinov iz Nomenja, ki so ga uporabljali za potrebe rovta Nomenjska brda pod Prečnikom. Služil jim je za prevoz sena in drugih potrebščin preko Save Bohinjke.
Zahodno nad plavžem Svete Eme so se še pred desetletji na severnem robu Jelovice, vzhodno ob potoku Grmečice in vrhu Mala Rečevnica razprostirali travniki, ki jih zaradi zaraščenosti z Nomenja in travnikov ob vasi ni več mogoče niti opaziti. Vrh Klancev zahodno pred Nemškim Rovtom nadaljujemo za vasjo mimo travnikov Mlake pod Škantovcem in Prečnikom po Lisjakovi dolini nad vasico Lome vzhodno pod Rečevnico (832 m). Zemeljski plaz na gozdni cesti pred Žago in Malo Rečevnico (695 m) nas še dodatno prepriča, da vstopamo na zapuščena travniška pobočja nad Savo Bohinjko.
Redki kovaški žebljički »čežinarji«, tudi kakšna podkev, še dandanašnji zaznamujejo opuščeni in samotni kolovoz nad plavžem Svete Eme, najstarejše livarne železove rude na Slovenskem. V preteklosti je lesen most preko Save Bohinjke že povezoval nabrežji, pred leti v zgodnjih pomladanskih dneh pa ga je zamenjal povsem nov most. Pri gradnji niso posegali v strugo reke Save in so tako skupaj s konstrukcijo mostu poskrbeli za naravi prijazen objekt, ki dopušča prehod pešcem in kolesarjem.
Arheološko najdišče železarskih objektov plavža najdemo nedaleč stran od stare trgovske poti, ki je vodila iz Nomenja in preko Nemškega Rovta, ter Baške grape proti Mostu na Soči. Sveta Ema (nemško Hema), kneginja iz 11. stoletja je bila lastnica več posestev z gozdovi in prostranimi travniki v naši deželi. Ljudsko izročilo pravi, da je imela posestva in topilnice železove rude tudi v Bohinju. Delavci so jo imeli radi, ker jim je plačevala z zlatimi novci. Bila je ustanoviteljica ženskega samostana v Krki. Leta 1938 je bila razglašena za svetnico. Želja, da bi se našli ostanki njenih plavžev je prisotna že več desetletij. Arheolog Walter Schmid, ki je na tem področju izkopaval leta 1938 je menil, da je razvozlal uganko. Vendar so izkopavanja v 70-letih pokazala, da je odkril le livarno iz 17. stoletja, ki jo omenja že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske.
Slap Grmečice, ostanki plavža Svete Eme in Gozdarske žičnice v Podkoritu so preko novega mostu še lažje dostopni. Vse naštete znamenitosti na nasprotnem bregu Save Bohinjke si je možno ob vasi Nomenj ogledati na popoldanskem sprehodu.
Janez Pikon