Črnuški AO - Gašper Ravnjak: ... v Loški steni. Zimski tabor Alpe.
Za mano je zanimiv vikend, poln lepih in pa tudi napornih trenutkov.
Novih poznanstev, novih izkušenj. Je pa tabor prehitro minil.
Do pod stene naju vodi lovska steza skozi spodnji del široke grape Dolgi plaz.
Potem pa skozi Krnico malo za nosom. (možnih več variant)
Spodnji del smeri je brez posebnosti, v sredini naju pričakajo krajši navpični skoki.
Prvi zadevo popestri, ker je zelo strm in proti njegovemu koncu s slabim snegom.
Pod tem skokom se naveževa in navezana nadaljujeva do samega vrha.
Smer je ponujala zmerne težavnosti, izbirala sva logične prehode, se sprehajala po prečnicah, ki ti kažejo veličino stene.
Dobro napredujeva, v dobri časovnici, in na koncu se nama obeta, da smer izplezava podnevi.
*Ampak, so bile najtežje "težave" prihranjene za na konec.
Tu pa sva porabila kar tri ure za dobrih sto metrov smeri.
Izbrala sva nekakšen dosti direkten izstop in ne prečnico v levo, ki glede na količino in ne najbolje predelan sneg ni vabila.
Ker imam še premalo izkušenj, ne bom popravljal podane ocene smeri, sem pa seveda prepričan, da sva jo za kakšno oceno presegla.
Dva raztežaja mešanice pikanja zmrznjenih trav, zatikanja za skale in poizkušanja s snegom; nekje je držalo, drugje pa ne.
Vertikala, ki ni niti za trenutek popustila, in sem kar ponosen nase in soplezalca, dva sva ohranila fokus in opravila z vsemi "preprekami" uspešno.
Še ena zanimiva izkušnja se mi je vmes pripetila, da malo pograjam čelne svetilke ali pa svojo nerodnost.
Dobra lekcija pri naslednjem nakupu: Ko s čelado med plezanjem "treščim" v sneg nad mano, očitno na srečo pod tapravim kotom.
Mi ohišje čelne svetilke odpre in baterija, ki je v njej, zleti v dolino. Super si rečem, bravo!
Seveda imam v prvi pomoči rezervne baterije, se pa v tistem čudnem/neprijetnem položaju, jezno pogovorim sam s sabo, in vstavim novo baterijo.
Nato boljše volje nadaljujem.
Zaključek smeri
Ko plezam proti soplezalcu mi ta sporoči, da nad njim žal najverjetneje ne bo šlo čez. Ker je priplezal pod opast, ki ji ni videti konca ne levo ne desno.
Sedaj jaz zaplezam v levo in se začudim ali se mi blede od dehidracije mogoče (lekcija št. 2, 3 ali 4 ... ne štejem več: v dolgo smer se ne nosi samo liter čaja) ali pa sem rojen pod srečno zvezdo.
Najdem predor skozi opast, tako majhen/ozek, da ko se vanj zagozdim me preveč stisne in mi takoj vzame sapo.
Z muko se počasi pomikam nazaj, snamem naramnico nahrbtnika in se nato prvo sam spravim čez, nato še njega potegnem skozenj.
Znajdem se v opasti, zato se na zunanjo steno le previdno opiram in počasi izplezam iz opasti. In stojim na vrhu. Kakšno veselje.
Sledil je še dolg sestop v Balo, Bavščico, tako da koncentracija ni smela popustiti do avtomobila, katerega so nama pustili in v njem osvežilno pivo, katerega sva si zasluženo razdelila na pol.
Malo pred začetkom novega dneva; polnoči, se pripeljeva v Bovec, nazaj v apartma.
Zelo zadovoljna, ostali naju pričakajo z zakuhano večerjo in širokega nasmeha..
Posebna tura, ki se jo bom dolgo spominjal.
*Škoda da nimam kamere na čeladi, najboljšega dela žal ne boste videli med slikami. Niti jih ni veliko, ker sva morala gledati na časovnico, sploh na koncu.
Hvala Komisiji za alpinizem, da sem bil izbran.
Hvala obema Mihatoma, za vse kar sta storila za nas, nas naučila, navdušila.
Hvala vsem udeleženim, zame je bil to zelo uspešen tabor/vikend.
Hvala načelniku in članom, da so me prepričali, da sem pravočasno oddal prijavo.