Slovenske novice - Tina Horvat: ... Dejan po 200-metrskem padcu spet na Triglav
Dejan Grm je pred petimi leti zdrsnil z Malega Triglava in jo odnesel brez posledic. Nekdanji tekmovalec v gorskih tekih je pred dnevi proslavil svoje čudežno preživetje.
Kogar je pretekli konec tedna v svoj objem zvabil naš očak, je bil lahko na vrhu in pozneje na Kredarici priča izjemno ganljivemu dogodku. Na najvišji točki Slovenije se je namreč v soboto odvijalo nadaljevanje ene najbolj neverjetnih zgodb v zgodovini Triglava.
Svoj peti rojstni dan je z visoko dvignjenim cepinom praznoval 32-letni Dejan Grm. To je tisti mladenič, ki ga hribovci poznajo pod imenom Redbull in ki je natanko pred petimi leti čudežno preživel 200-metrski padec.
Poskušal je še vstati
Bila je sobota, 24. januarja 2015, ko je malo pred poldnevom pozornost gornika, ki je stal pred vhodom v Triglavski dom na Kredarici in občudoval lepote gora, pritegnila postava, ki se je nedaleč stran, v snežni konti ob zahtevni zavarovani poti s Kredarice na Triglav, čepe poskušala postaviti na noge, potem pa omahnila v sneg in obležala.
Eno od srečnih naključij je hotelo, da so prav tisti trenutek do planinskega doma prispeli člani Reševalne skupine Ajdovščina – Gorska reševalna služba (GRS) Tolmin in nemudoma odhiteli pogledat, kaj se je zgodilo. Kako so bili presenečeni, ko so najprej ugotovili, da je to v hribih zelo znan gorski ultratekač, rekorder na mnogo gorskih izzivih, ki so ga zaradi njegove dobre kondicije in energije poimenovali kar po energetskem napitku. Še bolj pa so bili šokirani nekoliko pozneje, ko se je izkazalo, da ni padel le nekaj metrov, ampak kar 200 metrov globoko, z grebena na območju Malega Triglava.
Pet let pozneje je mladenič že mož in oče in časa za njegove nekdanje podvige je nekoliko manj. Nikakor pa ga ni minilo veselje do gora, saj je to pri takšnem hribovcu, za katerega pravijo, da je rojen skalar, tako rekoč nemogoče. »Za gorske teke in traile ni več časa, imam majhnega otroka in to ne gre skupaj. Družina je zdaj na prvem mestu. V hribe pa prav tako rad hodim kot prej, le malo bolj se ahtam,« pove Štajerec iz okolice Celja, ki se v gorah počuti kot doma. Kot fant je živel precej drugače, bil je 20 kilogramov težji, in v družbi so se radi poveselili tako kot večina najstnikov. »Potem sem ugotovil, da me tako življenje ne zapolnjuje, in odkril hribe. Od takrat ne morem biti pri miru, težko zdržim, če ne grem vsaj vsak drugi dan po službi na mojo domačo Kislico,« pripoveduje.
Padca se ne spominja
Kot vsako leto doslej, razen lanskega, so njegovo drugo rojstvo obhajali skupaj s prijatelji iz skupine, ki sliši na ime Gorski svedri. Zanje je značilno, da ne ovinkarijo in lenarijo, ampak večinoma veliko hitreje kot navadni planinci osvajajo vrhove. Že navsezgodaj zjutraj, še v temi, so jo iz Krme mahnili kraju Dejanove (ne)sreče naproti. Tudi nekaj šampanjca so imeli s sabo, a v njihovih težkih nahrbtnikih je bila večinoma težka zimska oprema, ki je nujna za takšen vzpon, med njo pa tudi presenečenje za Dejana, umetelno izdelana lesena deska s spominskim napisom, ki so mu jo izročili na uradni proslavi pri vremenarjih v planinskem domu, po prihodu z vrha Triglava.
Družba okoli 30 gornikov je v še ne treh urah iz doline že kmalu občudovala vzhajajoče sonce na Kredarici, najbolj izkušeni pa so jo skupaj z Dejanom hitro mahnili na vrh. Med njimi sta bila tudi njegov oče Vili Grm in gorski reševalci iz Ajdovščine, ki so mu pred petimi leti rešili življenje. »Res je bil pravi čudež, da me pred petimi leti tisti zgoraj še ni pustil k sebi. Zato vsako leto povabim prijatelje, da se mi pridružijo. Letos je bilo izjemno, hvaležen sem vsem, da so prišli in ta moj dogodek doživljali z mano. Res je bil fantastičen dan,« je Dejan hvaležen svojim prijateljem za množično udeležbo.
Samo zlomljena rebra
Ne le da je preživel 200-metrski padec, Dejan jo je celo odnesel brez resnih poškodb. »Imel sem zlomljena rebra in težave z rokami zaradi omrzlin, a že po manj kot dveh tednih sem zapustil bolnišnico! Še sam nisem mogel verjeti,« obuja spomine na svojo srečo v nesreči mladenič, ki zase pravi, da ga hribi tako privlačijo, da se jim nikakor ne more upreti.
Kako pa se spominja svojega padca? »Prav ničesar se ne spominjam. Od padca pa vse do prihoda v bolnišnico na Jesenicah mi manjka film. Ko sem se zbudil, sem najprej pomislil, da sem ga moral nekje zelo polomiti, da sem v bolniški postelji. Moja druga misel je bila, da nekaj časa ne bo nič s hribi, kar je bilo zame najhuje. No, potem sem šele ugotovil, kakšno srečo sem imel. Ne srečo, to je bil pravi čudež,« je prepričan, hvaležen zdravnikom v jeseniški bolnišnici, ki so ga, kot sam pravi, vrhunsko pozdravili. Da je to res, priča podatek, da je že dobrega pol leta po poškodbi, avgusta 2015, postavil rekord izziva Grintovec–Stol–Triglav, in sicer je vse tri najvišje vrhove naših gorskih verig osvojil brez vmesnih prevozov v 16 urah in 22 minutah. Rekorda še danes ni nihče presegel.
Ogreli so ga z dihanjem
Tudi po petih letih ne pozabi izraziti hvaležnosti štirim gorskim reševalcem iz Ajdovščine, ki so takoj prihiteli do njega in mu s takojšnjo pomočjo rešili življenje. Dan je bil namreč zelo mrzel, bilo je okoli deset stopinj pod ničlo, poleg tega je pihal močan veter. Kot je takrat povedal eden od njih, so njegovo življenje do prihoda reševalcev ohranjali tako, da so do njega dovajali toploto iz svojih teles tudi tako, da so iz oblačil naredili nekakšen tunel in nato dihali vanj.
24. januarja praznuje svoj drugi rojstni dan.
Prav tako je hvaležen gorskim reševalcem letalcem, ki so ga v spektakularni akciji z vitlom med hrumenjem vetra komaj spravili v helikopter in ga nato odpeljali v bolnišnico na Jesenice. »Res sem imel velikansko srečo, najprej, da so me videli, kako sem obležal na snegu, in takoj prišli do mene ter me ohranjali pri življenju. In potem gorski reševalci v helikopterju, ti so tudi odlično opravili svoje delo. Hvala vsem in hvala tudi tistemu tam zgoraj, da sem še lahko na tem svetu,« se je za konec še zahvalil svojim rešiteljem.