V Švici pri Tomažu Tišlerju, predsedniku Slovenskega planinskega društva Triglav: "Luštno je, ker so v naši družbi tudi prijatelji drugih narodov in narodnosti."

Tomaž Tišler, predsednik Slovenskega planinskega društva Triglav v Švici, nam je za uvod razložil: "Tu gor sem prišel čisto slučajno, moj oče je bil lovec, v Švici pa je poznal nekega mizarja, tudi strastnega lovca. In ta švicarski mizar je iskal delavce za mizarsko obrt, zato je najprej k njemu v Švico šel moj brat, približno čez leto dni pa še jaz. Takrat nisem razmišljal, da bi zapustil svojo drago Gorenjsko, imel sem tudi dobro službo, a me je brat pogosto klical, naj pridem, da je zanimivo delo in tudi dobro plačano. Imel sem okoli 21 let in sem bil zadovoljen, da sem doma, nič mi ni manjkalo. Rad sem hodil v hribe, v mojih domačih Gorjah je bilo veliko izhodiščnih točk v naše planine. Vendar se brat ni dal, še večkrat me je klical, naj pridem, zato sem se na koncu res odločil, da grem v Švico, ampak samo začasno ... Tudi zaradi hribov sem šel v Švico, saj imajo Alpe."

Tomaža in njegovo družino sem obiskala v Švici skupaj z Anjo Dobrovc, učiteljico dopolnilnega pouka slovenščine in kulture v Švici. V prijetnem pogovoru je sodelovala tudi Tomaževa žena Karmen, prav tako Slovenka, rojena v Švici. Imata tri otroke, doma govorijo slovensko, ob našem obisku smo iz stanovanja slišali slovensko glasbo. Družina Tišler ima rada obe domovini, Švico, kjer živi, in Slovenijo, od koder prihaja in v kateri ima še veliko sorodnikov, predvsem Tomaž. Doma pijejo slovensko pivo in vino, radi imajo slovenske jedi, naš med in druge dobrote, ki si jih prenesejo po dopustu v Sloveniji.

V Švici ostal zaradi ljubezni in hribov

Ko je Tomaž prišel v Švico, okoli njega ni bilo visokih hribov, saj je prispel v tisti del Švice, ki ni ravno gorat. "V okolici Winterthurja sem vprašal, kje pa so hribi. Pa so mi povedali, da so Alpe na drugi strani Švice. Oh, to je bilo smeha. Rekel sem, da bom vseeno ostal, da bom malo mizaril, saj sem izučen mizar, malo hodil v hribe, potem pa bom šel nazaj domov. Vendar mi je teden dni po tistem, ko sem prišel v Švico, pot prekrižala Karmen in ljubezen je takoj vzklila med nama. Potem sem se odločil, da ostanem, najprej eno leto in potem še eno, brat pa se je medtem vrnil domov, ker ga je tam čakala punca. Ko sva se s Karmen odločila, da bova imela otroke, sem vedel, da bom ostal v Švici, da bo to moj drugi dom," je povedal Tomaž.

Njegova druga ljubezen so ostali hribi, zato se je kmalu po prihodu v Švico pridružil slovenskemu planinskemu društvu Planika, ki je imelo sedež v Winterthurju. "Radi so imeli mlade in zagnane planince, oba z bratom sva sodelovala v tem društvu. Zato smo potem skupaj z njim in Karmen prek Planike 1990 ustanovili mladinsko folklorno skupino in šli v Slovenijo po slovenske narodne noše. Pogosto smo nastopali. Jelka Pocajt nas je učila slovenskih plesov, brat je dobro igral harmoniko in kar nekaj let smo nastopali. Ko pa se je brat vrnil nazaj v Slovenijo, smo ostali brez harmonikarja, njegove zamenjave pa nismo našli, zato je skupina počasi razpadla. Ko smo se z družino preselili v Fetikon, pa sem se zaradi bližine Züricha, kjer je sedež Slovenskega planinskega društva Triglav, priključil temu društvu, saj smo že prej imeli dobre odnose z njihovimi člani. Slovensko planinsko društvo Triglav je najstarejše slovensko planinsko društvo v Švici, ustanovljeno je bilo leta 1971.
Kar hitro sem postal zadolžen za pohodništvo in kolesarjenje. Organiziral sem veliko izletov, kasneje pa sem postal predsednik društva. V preteklosti je imel Triglav odlične alpiniste, ki so osvajali tudi štiritisočake, v glavnem so bili Slovenci, pa tudi Švicarji. Danes ima društvo okoli dvesto članov, nekateri niso več zelo aktivni, v preteklosti jih je bilo še več. Na prireditve, ki jih organiziramo, kulturne ali športne, povabimo tudi druga slovenska društva. V preteklosti je bilo tega druženja veliko več," je dodal Tomaž.

Veseli so pogovora v maternem jeziku

V pogovor se je vključila žena Karmen: "Ko je prišla generacija mojih staršev v Švico, so bili Slovenci tukaj zelo aktivni, tako na področju kulturnega kot športnega udejstvovanja. Moji starši in drugi Slovenci so imeli zelo veliko interesa, da se ohranita slovenski jezik in kultura. Potem pa so, z mojo generacijo, te aktivnosti počasi začele upadati, saj so se začeli Slovenci ali Slovenke poročati tudi s Švicarji ali s partnerji drugih narodnosti. Moja starša sta doma iz Mengša oziroma iz kraja Moste pri Komendi. Pred mnogimi leti sta prišla v Švico, da bi tukaj dobila delo. Jaz sem se rodila v Švici, doma pa smo vedno govorili slovensko in tako je še danes, tudi v najini družini s Tomažem. Ko je Slovenija prišla v EU, so se stiki med Slovenijo in Švico znova bolj poglobili, kar se pozna na primer v naših službah, ki jih imamo v Švici. Sama sem delala v podjetju, ki je imelo zelo veliko stikov s slovenskimi podjetji, danes ima sin takšno službo; vsi so zelo veseli, če se lahko pogovarjajo v slovenskem jeziku, ne pa v nemškem ali angleškem. Naša družina tudi sicer zelo ohranja povezave s Slovenijo, saj je cela Tomaževa družina v Sloveniji in smo z njo v dobrih stikih."

Tomaž je dodal: "Dosti dopusta preživimo v Sloveniji, čeprav se je veliko spremenilo v teh letih, odkar sem v Švici. Spremembe opažam v Sloveniji, ki je zdaj že veliko let samostojna država, prej je bila v Jugoslaviji, in tudi v Švici. In moram reči, da tako dobro, kot je bilo v obeh državah prej, še v času, ko Slovenija še ni bila samostojna, ne bo nikoli več. Na primer če smo v Švici želeli delati med vikendi in smo si nabrali veliko nadur, ni bil noben problem in je bilo vse plačano. Podobno je bilo v Sloveniji. Danes pa imata obe državi precej strogo delovno zakonodajo, tudi glede nadurnega dela. Tudi glede kulturnega delovanja Slovencev v Švici se je marsikaj spremenilo; nekaterih, iz starejših generacij, ki so bili zelo aktivni, ni več ali pa so že tako stari, da niso več aktivni. Opažam pa, da se, odkar je Slovenija v EU, vsako leto več Slovencev, samih ali z družino, preseli v Švico. Nekateri se družijo s Slovenci v različnih slovenskih društvih, tudi pri nas v Triglavu."

Martin Krpan je še aktiven

"Včasih so naša slovenska društva vsak mesec organizirala veselice, kjer so se družili Slovenci z različnih koncev Švice. To so bile velike prireditve, kamor so povabili slovenske narodnozabavne ansamble, kjer se je družilo tudi po tristo do štiristo ljudi. Organizirala so se tudi smučarska tekmovanja, vse prireditve so bile zelo dobro obiskane," je povedala Karmen.

Na vprašanje, ali je bilo tedaj v Švici več Slovencev ali so se preprosto več družili, je Tomaž dejal, da jih je bilo manj kot danes, a so se več družili. "Takrat še ni bilo mobilnih telefonov in interneta oziroma družabnih omrežij niti slovenskega radia nisi mogel poslušati, to je bilo v šestdesetih, sedemdesetih letih ... Takrat je bila v Švici zelo iskana slovenska beseda, zato so se Slovenci radi družili med seboj. Danes se raje zadržujejo doma in komunicirajo prek moderne tehnologije, sicer pa poslušajo slovensko glasbo, gledajo slovensko televizijo. Danes neko društvo, tudi naš Triglav, enkrat letno organizira veselico. Imamo pa več drugih dejavnosti, kot so planinarjenje, kolesarjenje, kegljanje, organiziramo piknike in zaključno zabavo ob koncu leta s tombolo," je dodal Tomaž. V njihovem društvu Triglav so že pred leti uvedli organiziran pohod na Triglav, kamor gredo vsakih nekaj let, čeprav organizirano hodijo v slovenske planine že vrsto let.

"Z nami na Triglav ne gredo samo Slovenci - s seboj vzamemo tudi naše otroke -, ampak gredo tudi naši švicarski prijatelji, ki so navdušeni nad lepotami Slovenije. Veliko planincev iz Švice smo že spravili na Triglav in vsi so bili podviga zelo veseli. Tudi v Švici hodimo na hribe, bolj za en dan, zato v glavnem na tiste v bližini Züricha. Pred leti pa so hodili še na druge hribe, tudi v švicarske Alpe. V okviru Slovenskega planinskega društva Triglav si želimo urediti arhiv, morda izdati kakšno knjigo, saj se je v vseh letih delovanja društva nabralo veliko gradiva in fotografij, ki ne smejo v pozabo," je pojasnil Tomaž Tišler.

Tudi Karmen Tišler je veliko naredila za ohranjanje slovenskega jezika v Švici: "Ko so hodili naši otroci še v šolo, smo pred petnajstimi leti ustanovili društvo Martin Krpan, kjer se združujemo slovenski starši in učitelji dopolnilnega pouka slovenščine in kulture v Švici. Več let sem bila predsednica tega društva, veliko dogodkov smo organizirali, tudi prireditev Slovenski otroci vabijo, ki se je začela pod okriljem Slovenskega planinskega društva Triglav v sedemdesetih letih. Znotraj Martina Krpana smo skupaj z učitelji dopolnilnega pouka organizirali veliko prireditev, na katerih so nastopali naši otroci v slovenskem jeziku, seveda. Društvo je še danes zelo aktivno."

Slovenci v Švici se radi družijo

Kakšne so razlike med Slovenijo in Švico? Tomaž je povedal, da je standard v Švici res višji kot v Sloveniji, da so višje plače, a so dražja stanovanja, hrana ... In dodal: "S švicarsko plačo bi morali živeti v Sloveniji, kjer je po moje bolj prijazno življenje. Ljudje so bolj povezani in bolj družabni kot v Švici, saj se tu večinoma držijo vsak bolj zase."

Karmen pa je razložila: "Na Švico gledam nekoliko drugače kot Tomaž, sem Slovenka, vendar rojena v Švici, kjer živim že vse življenje. Imam dve domovini, dve srci. Čeprav imam Slovenijo zelo rada in se rada vračam vanjo, v njej ne bi živela, ker je pač Švica moj prvi dom."

Slovenski jezik se mora ohranjati

"Slovenci v Švici se radi družimo, si pomagamo, vendar bolj po družinskih in prijateljskih vezeh. Luštno pa je, ker so v naši družbi tudi prijatelji drugih narodov in narodnosti: nemške, italijanske, francoske ... Smo takšna multikulturna družba, kar je zelo fajn. Kljub temu da ne znamo vseh jezikov, se sporazumevamo brez težav, radi spoznavamo tudi druge kulture in navade. Bi me pa zelo bolelo, če moji otroci - sin ima sicer partnerko, ki je iz Švice - ne bi govorili slovensko. Slovenski jezik se mora ohranjati," je sklenil Tomaž Tišler.

Damijana Žišt