Primož Blaha: ... 11. in Visoki Mavrinc 12. januarja 2020
Ta vikend smo imeli občni zbor društva, že tradicionalno v Koči na Gozdu. Po eni strani že vsi pogrešamo spremembo lokacije, da nismo vedno v istih hribih, po drugi strani pa se Vršič pogosto izkaže kot najboljša možnost, sploh v tako nezanesljivih zimah: do tja se pripelješ z avtom, sneg je (kolikor ga pač je), hkrati pa je tam okoli vendarle dovolj raznolikih možnosti za takšne in drugačne ture. No, smuči smo tokrat pustili doma, saj je preveč trdo in ledeno, da bi bilo res smiselno na silo riniti v to.
V soboto smo se razdelili v dve večji skupini. Prva je šla na prečenje Mojstrovk – klasika, ki v tako čudovitem vremenu pač ne more razočarati. Druga skupina pa je imela cilj na manj obiskani Mali Martuljški Ponci. Tura je bila od avta do avta po snegu, kar je gotovo prednost. Vendar je bil najbolj nevaren del poti po dolini do koče v Krnici, saj je povsod led (vračali smo se skozi gozd v upanju na izogib ledeni cesti, vendar ni prav nič bolje). Nad kočo je kratek čas bolje, nato pa spet obupno naporno v okviru markirane poti (ki je že v kopnem zoprna) po grabnu, kjer je suh sneg pokrival skale in balvane, da je bilo treba paziti na vsakem koraku.
Nekje na polovici strmega prehoda v Veliko Dnino je podlaga postala trda in smo nadaljevali z derezami, kar je bilo končno lažje. V zgornjem nadstropju je snega bistveno več, razmere pa so kar mešane: trdo, pomrznjeno, skorja … V enkratno divjem okolju smo se vzpenjali po grapi med Poncama in tam nas je končno pozdravilo sonce. Prav neverjetno kako je lahko sredi januarja tako vroče! Če smo do takrat komaj čakali, da pridemo iz mrzle sence, smo se do vrha grape komaj privlekli od vročinskega šoka. S škrbine sledi še strm in izpostavljen vzpon do zelo ozkega vrha, ki pa je bil lepo zalit, da ni bilo praskanja po skalah. K sreči se je naša skupina malo razvlekla, da smo se lahko vsi postopoma zvrstili na vrhu.
Ne glede na suho zimo in mešane razmere je bilo tokrat bistveno več snega in posledično manj strmo in lažje kot prejšnjič, ko sva morala z Džanijem skoraj celoten spust plezati ritensko. Tokrat pa se je sneg v grapi že lepo omehčal, da je bil sestop hiter in udoben. Seveda pa to ne velja za spodnji del poti, kjer smo morali držati koncentracijo ves čas med zahrbtnimi balvani in po ledenem gozdu. Dolga in naporna tura, ki poplača trud z doživetjem samotne divjine naših prekrasnih Julijcev.
Po zasluženi večerji smo se prepustili potopisnemu predavanju našega Tadeja in nato še Luke Stražarja. V nedeljo dopoldne pa smo imeli za Erjavčevo kočo plazovne delavnice, da smo spet malo obnovili znanje. Ker smo bili ves čas v mrzli senci, smo šli pozno popoldne na krajšo turo za ogrevanje. Do Visokega Mavrinca ni daleč, pot skozi gozd je večino časa ledena, a vrh nagradi z neopisljivim razgledom. Lep vikend v dobri družbi je tako kar prehitro minil.