Silvo Baznik: Nič novega, vse lepo po starem in v lepem 
vremenu je najlepše obiskati naše vršace.
Iz Ljubljane v Kranjsko Goro in po suhi cesti z nekaj snega ob njej na prelaz Vršič, kjer malo čez enajsto uro parkirava ob nekaj avtomobilih in se pripraviva za vzpon na Malo Mojstrovko.
Ko prečkava cesto, pritrdiva dereze na čevlje in s cepinom v roki stopiva na strmo pobočje delno zasneženega melišča. Izbereva eno od številnih gazi, se hitro pomikava navzgor po trdem snegu in kmalu hodiva v senci proti Grebencu. Pod njim je gaz s sipkim snegom, a kljub temu dereze dobro prijemljejo. Večkrat se ozreva na prelaz in gore za njimi, Hodiva v senci. Sonce sije na pobočje Nad Šitno glavo in naju pozdravi šele ob izstopu iz sence na grebenu. Odpre se pogled na dolino Soče in vrhove Trentskega Pelca, Srebrnjaka in Bavškega Grintovca. Po nekaj trenutkih nadaljujeva s hojo po grebenu, prestopiva kopne dele in višje na snegu narediva odmor ob pogledu na vrh Male in Velike Mojstrovke. Kar nekaj pohodnikov se vrača, medtem ko je pred nama še zajeten del poti. Drživa se sledi predhodnikov in lepo napredujeva naravnost navzgor nekoliko stran od grebena. Sneg je trd in sem ter tja nekoliko pomrzjen.
Postalo je pretoplo in zato vršnji oblačili romata v nahrbtnike. Komaj to storiva, že malce povleče veter, a ne prehudo in zato nadaljujeva korak za korakom do 2332 metrov visokega razglednega vrha, kjer pa se hitro oblečeva in tako kljubujeva hladnemu vetru z ostalimi obiskovalci vrha.
Narediva kopico posnetkov vrhov od bližnje Velike Mojstrovke, Kotovega sedla, Vevnice in Struga z vrhom Mangarta in verige Ponc na zahodu. Na severu je lepo viden Dobrač in vrhovi Karavank do Kepe in Dovške Babe. Na vzhodu kraljuje Špik s sosedi in se ozira na mogočno Škrlatico, proti jugu pa je najbližje Prisojnik, za katerim ugledava vrh Razorja, Planjo s Triglavom v ozadju in številne druge vrhove, ki se nizajo eden za drugim nad prekrasno dolino Trento, po kateri teče smaragdna reka Soča. Zaprosiva planinko, da naju slika s pogledom na sosednje vršace in nato greva z vrha nižje v zavetrje skal k pohodnikoma, s katerima malce poklepetamo ob uživanju dobrot iz nahrbtnikov in se nato razidemo. Planinca gresta na Veliko Mojstrovko, midva pa počasi sestopava po pobočju. Nekajkrat pogledava kako napredujeta in narediva nekaj fotografij, potem pa tik pod vrhom prestopita na drugo stran in nama nista več vidna. Nižje sta izplezala z vhodnega pobočja na greben planinca in za trenutek zastaneva pri njima, rečemo nekaj besed o stanju snega in nato narediva še nekaj spusta do roba grebena, kjer prestopiva v senčno grapo in previdno stopava po sipkem snegu do bolj kompaktnega, po katerem gre varno naprej. Pred odcepom letne poti za Nad Šitom glavo zapustiva gaz in stopiva na zasnežena vzhodna melišča, ki se strmo spuščajo proti Vršiču. Leva, desna in korak za korakom navzdol dokler se strmina ne unese in prideva na položni svet, od koder sva v nekaj korakih pri cesti, kjer pospraviva dereze in gamaše in stopiva do avtomobila.
Nekaj ljudi se je pripeljalo na prelaz, se povzpelo do zaprte koče in nato odpeljalo. Še nekaj planincev pride, medtem ko midva pospraviva opremo. Prijetna in varna tura je za nama. Ura odbije tretjo popoldne in že naslednji trenutek se s senčnega prelaza odpeljeva v dolino in domu naproti.