Primorski dnevnik: ... nekoč in danes - Gorica: dvojezična publikacija
Živiet na planinah - Vi vere sui pascoli je naslov dvojezične raziskave, ki so jo na pobudo Slovenskega planinskega društva Gorica predstavili prejšnji teden v goriškem Trgovskem domu. Knjigo o mataj urskih planinskih pašnikih in pripadajočih stavbah je napisala in uredila Luisa Battistig, predsednica Beneške planinske družine, s sodelavkami in sodelavci. Avtorico je na dobro obiskanem srečanju predstavil Vlado Klemše, ki ji je tudi postavljal iztočnice za živopisna opisovanja o nastajanju, opremljanju in izdaji 120 strani debele knjige, obogatene s 55 barvnimi posnetki; zanje je poskrbel Riccardo TofFoletti, nekateri med njimi so objavljeni čez dve strani. Založbo je podpisala Zadruga Most, za prevode je poskrbela Jelka Daneu Cvelbar. Publikacijo so tiskali v Pasian di Prato, objavo je s prispevkom omogočila Dežela Furlanija - Julijska krajina.
Pred pogovorom med povezovalcem in urednico je Špela Ledinek Lozej, sodelavka na ZCR SAZU, prisotne seznanila z nastanki pašništva v Alpah in Predalpah, z razvrstitvijo planšarij po sestavi živine, proizvodnji, lastninskih značilnostih in arhitekturi. Obrazložila je spremembe od skupnega lastništva na parceliranje, od prazgodovine do nedavnih desetletij, od posameznih planin do nastanka majhnih naselij in do opuščanja ter izginotja te gospodarske dejavnosti. Ves čas srečanja so se na platnu vrstili posnetki, ki so spremljali razlage in vabili gledalce, da obiščejo naravne pejsaže pod in na Matajurju oziroma Veliki babi ter na bližnji Miji. V besedilih so obdelani Marsinski kazoni, Dolenja in Gorenja planina, Matajurski kazoni, Mašerske paše, Breg mojega srca in Rožnica. Deset strani je posvečenih kratkim spominskim pripovedim.
Starši sedanjih odraslih Benečanov, ki so se rodili pred drugo svetovno vojno, so bili zadnji, ki so dobro poznali domače okolje. Veliko so prehodili in obdelovali zemljo, sedanja zrela generacija pa je zadnja, ki se še spomni, kako je bilo, ko so vasi v Benečiji bile polne otrok in življenja. O tem je pisal leta 1991 tudi g. Božo Zuanello. Na Miji je na primer bilo kar 150 kazonov, v katerih je od junija do septembra živelo nekaj sto ljudi in skrbelo za okrog 1.500 glav drobnice in do 250 govedi. Zarezo je opravil tudi potres leta 1975. Sedaj je celotno obravnavano območje zanimivo le za turistične obiske v naravi z razgledi in malicami na prostem. Mi dodajamo, da je območje vabljivo za planinarjenje na srednje-dolge razdalje in ohranjanje vsaj te oblike izročila. Verjetno sta predstavitev knjige in živa razlaga pripomogli k odločitvi, da stopi z nahrbtnikom na pot tudi še več članov SPDG. Pri tem je tako rekoč obvezno pomisliti na obisk koče na Matajurju - Veliki babi.
Nematerialna, a še kako boleča je škoda, ki nastaja zaradi opuščanja svojstvenega besedišča, znanja o preživetju v skromnosti, ročnih spretnosti, izkustveno vremenskih napovedi, poznavanja cvetic in ostalega rastlinja, upravljanja z živino. Izginjajo pa tudi strahovi, ki so (bili) povezani z mejo in ustrahovanjem pred »tistimi na drugi strani«, zavrtostjo povezano z uporabo narečja zunaj hišnih sten, kaj šele s pogovorno slovenščino, ki je bila tabuizirana. Sedaj otroci ne vedo ničesar o sirnih hlebcih, maslu in kravjekih za pognojevanje, uporabljajo pa tablične telefone in se v šoli učijo uporabljati slovenščino z manjšim občutkom zadrege na javnem prostoru.
Luisa Battistig je opisovanje razširila na raznolike napore, ki jih ozaveščene osebe izvajajo v stiku s širšo skupnostjo v obliki izletov, praznikov, tiska, prireditev, ohranjanja izročila in vzporedno z drugimi društvi ter združenji za občutek narodne pripadnosti poleg jezikovnega znanja. Izrecno je poudarila potrebo po združenju, ki bi se ukvarjalo z nekaterimi športnimi dejavnostmi za mladostnike. (ar)