Novi tednik – Simona Šolinič: Eno najtežjih reševanj, v katerega so bili vključeni celjski gorski reševalci, je bilo lani v steni Križevnika
Na našem območju vsako leto povprečno 12 posredovanj gorskih reševalcev – V poletnih mesecih največ nesreč.
Eno najtežjih reševanj, v katerega so bili vključeni celjski gorski reševalci, je bilo lani v steni Križevnika, kjer so reševali dva plezalca, od katerih si je eden zlomil roko. Reševanje s helikopterjem zaradi težkih razmer in dostopa ni bilo mogoče. Ker plezalca nista mogla v dolino, sta morala v steni prenočiti z bivakom. Dolga noč se je končala naslednjega dne, ko je helikopter reševalce pripeljal do stene, kjer so najprej izvedli klasičen način reševanja, nato pa je sledil helikopterski prevoz plezalcev in reševalcev v dolino.
To je le ena izmed številnih akcij gorskih reševalcev, v katerih so nemalokrat izpostavljena tudi njihova življenja. V tem času je obiskovalcev v gorah še posebej veliko, nanje pa prežijo številne pasti, ki so lahko izjemno nevarne, če ljudje, ki se odpravljajo v gore, nanje niso dobro pripravljeni. Letos je v slovenskih gorah življenje izgubilo že štirinajst ljudi, smrtno se je ponesrečilo kar osem gornikov.
V primeru nesreče v gorah je na voljo številka regijskega centra za obveščanje, 112. Če možnosti za telefonski klic ni, mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do obveščevalne točke. To so planinske postojanke, visokogorske kmetije in druge postojanke v gorskem svetu ter policijske postaje v dolini. Obveščevalne točke so vidno označene z znakom GRS. Ob nesreči je treba povedati, kdaj in kje se je zgodila, za kakšno nesrečo gre, koliko je poškodovanih, kakšne so poškodbe in kakšne so razmere na kraju nesreče.
Pred časom so morali zaradi tragične delovne nesreče in težke dostopnosti do ponesrečenca posredovati tudi v Glinu Nazarje. Načelnik gorske reševalne postaje Celje Matej Zaluberšek pa se spominja tudi obsežne iskalne akcije Jožeta Musarja na območju Logarske doline. Njegovo truplo so našli po treh tednih.
Na našem območju je bila zelo nevarna Mrzla gora nad Okrešljem, tam so namreč velikokrat posredovali, še dodaja Zaluberšek, ki omenja, da imajo celjski reševalci letno povprečno 12 posredovanj v gorah.
Redno pa skrbijo tudi za izobraževanje: »Vsako leto moramo izvesti dve reševalni vaji. Prvo v zimskih, drugo v poletnih razmerah. Vsak reševalec ima za seboj ustrezne tečaje zimske in poletne reševalne tehnike in za to potrebne opravljene izpite,« razlaga Zaluberšek.
Gorski vodniki so izkušeni alpinisti, prekaljeni v številnih in težavnih poletnih in zimskih vzponih v domačih in tujih gorah, ki so opravili posebne tečaje in izpite po posebnih programih. So člani Združenja gorskih vodnikov Slovenije, ki imajo izkaznico gorskega vodnika in oštevilčen vodniški znak, ki je razen napisov enak znaku Združenja, na znaku pa sta vgravirana njegovo ime in priimek.
Izjemno pomembna je tudi dežurna reševalna ekipa na Brniku, ki dežura od petka do nedelje, saj se ravno v tem času zgodi največ nesreč. Gorski reševalci v svojih postajah po Sloveniji so usposobljeni tako za klasično reševanje kot tudi za helikoptersko reševanje. Pri vključevanju posadke helikopterja reševalcem pomaga policija in slovenska vojska. Naš sogovornik omenja še prizadevanja Komisije GRS Slovenije, da bi si uredili status pravne osebe. Na tak način bi bili manj odvisni in bolj enakopravni Planinski zvezi Slovenije.
Nevarno poletje
Ljudje pogosto precenjujejo svoje sposobnosti in se v gore napotijo brez ustrezne opreme ustreznih izkušenj in primerne psihofizične pripravljenosti. »Ob izbiri poti v gore morajo ljudje upoštevati svojo fizično in psihično pripravljenost, vremensko napoved in stanje v gorah,« opozarjajo gorski reševalci. Med najpogostejšimi vzroki za nesreče v gorah so padci in zdrsi, sledijo pa še telesna in duševna nepripravljenost na turo, nepoznavanje terena in pomanjkljiva oprema, pa tudi odlomi oprimkov, stopov in skalnih blokov. Ta posebnost naših gora je posledica zim z malo snega. V skalah so zamrznile velike količine vode in jih naredile nevarno krušljive. Prav nesreče alpinistov oziroma plezalcev zahtevajo najbolj naporne in zahtevne reševalne akcije – tako za reševalce kot ponesrečence, pravijo v Gorski reševalni službi Slovenije.
Letos se je sicer v slovenskih gorah zgodilo malo manj nesreč kot lani, a so bile le-te hujše in tragične. Kot ocenjuje načelnik Gorske reševalne službe Slovenije Tone Smolej, pa morajo večkrat posredovati zaradi nesreč pri adrenalinskih športih, vse več ljudi pa pozablja, da zima v visokogorju traja nekoliko dlje, zato so tudi razmere tam drugačne. Največ nesreč se zgodi ravno julija in avgusta, julija letos je bilo v slovenskih gorah okrog petdeset nesreč, avgusta jih reševalci pričakujejo še več.
Nasveti …
»Planinski vzpon ali pohod morajo ljudje začeti dovolj zgodaj, da se izognejo mraku in zato neprevidnemu vračanju v dolino. Pomembni so podatki o vremenu in s tem tudi o nevarnosti poletnih neviht. Tudi soparno vreme in visoke temperature so lahko usodni za posameznike, zato pohodov v gore ne svetujemo osebam, ki imajo zdravstvene težave,« razlagajo gorski reševalci, ki so usposobljeni tudi za posredovanje ob delovnih nezgodah in prometnih nesrečah na težko dostopnih krajih.
V Gorski reševalni službi Slovenije opozarjajo tudi na nedavni potres. Ta je, kot pravijo nekateri »razrahljal marsikatero skalo«.
»Sestavni del osebne opreme so planinski čevlji, saj je mehka obutev nevarna. V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov tudi rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno folijo, piščalka, bivak – spalna vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka ter mobilni telefon. Seveda je treba temu, glede na izbrano pot, pristaviti tudi dodatne pripomočke, kot so plezalna vrv, cepin, včasih tudi dereze in čelada.« Hoja v gorah mora biti enakomerna, pohodnik pa naj bo pozoren na glas narave. Bobnenje na primer napoveduje padanje kamenja. Če pride do zdrsa, reševalci svetujejo, naj se oseba prevali na trebuh in s pogledom v pobočje navzgor. Z rokami ter konicami čevljev naj poskuša ustaviti drsenje, pri čemer mora imeti noge razmaknjene. »Na vsako uro hoje bi si morali pohodniki privoščiti petminutni počitek, daljše počitke pa na varnih in udobnih krajih. Redne malice in pogosto pitje namreč preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. V planinskih kočah pa bi se morali planinci vpisovati v vpisno knjigo. Zaradi varnosti, če osebo pogrešajo, reševalcem podpis da vedeti, kje se je pogrešani nahajal. Med turo je nujno stalno spremljanje vremena. Če se razvijejo nevihtni oblaki, mora slediti umik z grebenov in drugih izpostavljenih mest, kjer so železni klini, saj vanje pogosto udarijo strele.«
Za zahtevnejši vzpon ali pohod si je dobro izbrati primernega spremljevalca, denimo vodnika Planinske zveze Slovenije ali gorskega vodnika Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Ti namreč svetujejo pri gorski opremi, poznajo slovenske in tudi tuje gore, so hkrati gorski reševalci in se tako znajdejo v gorah v vseh razmerah.
V Planinski zvezi Slovenije poudarjajo, da bi morali tudi na področju planinstva uveljaviti ustrezne evropske standarde. Zato že razmišljajo o uvedbi obveznega zavarovanja pred obiskom gora. Slovenske gore naj bi letno obiskali približno trije milijoni obiskovalcev.
V gore se ljudje odpravijo pogosto tudi neustrezno oblečeni, na kar je še posebej pomembno opozoriti gornike. »Če je človek kljub vročini pomanjkljivo oblečen, lahko izgubi preveč tekočine, obstaja tudi nevarnost dodatnih poškodb, kajti obleka zavaruje kožo pred odrgninami in praskami,« še dodajajo pri Gorski reševalni službi Slovenije. V Sloveniji morajo gorski reševalci največkrat posredovati na območju Kranjske Gore, Tolmina in Bovca. Tam je nedavni potres povzročil obilo škode, zato je na tamkajšnjih gorskih poteh potrebna povečana previdnost.
SIMONA ŠOLINIČ