Gorenjski glas - Aleš Senožetnik: Ob vse večji obiskanosti slovenskih planin in gora je pomembno, da se tudi planinci zavedajo ...
... pomena kulturne dediščine, ki jih obdaja v gorskem svetu.Tudi o tem je v domžalski knjižnici spregovorila konservatorka Saša Roškar.
Domžale – Gostja 79. gorniškega večera, ki je prejšnji teden potekal v Knjižnici Domžale, je bila Saša Roškar, konservatorka na kranjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, sicer pa planinka in dolgoletna članica Planinskega društva Domžale, od koder tudi prihaja, čeprav že več let živi v Ljubljani. Z njo se je pogovarjal Borut Peršolja, večer pa je potekal pod naslovom Gore in dediščina, kar je še posebej v današnjem času, ko po podatkih Planinske zveze Slovenije naše gore letno obišče okoli 1,7 milijona pohodnikov, morda po krivem spregledana tema.
»Pokrivam najlepši teren, ki ga kot konservatorka lahko,« pravi Roškarjeva, ki se službeno ukvarja z območjem Triglavskega narodnega parka in gorskega sveta na območju Zgornje Gorenjske. Pri tem pa ji pridejo prav izkušnje iz planinstva: »Mislim, da je moja prednost v primerjavi s kolegi, ki niso ''hribovci'', da ta prostor zelo dobro poznam in se v njem dobro znajdem.«
Kot konservatorka in planinka se zaveda pomena kulturne dediščine, ki jo najdemo v hribih, kamor lahko sodijo tudi planinske poti, kakršna je denimo na območju Bohinja Pot skoz' Štenge, in druge grajene poti v gorskem svetu. »Čeprav imamo danes občutek, da gre za nekakšne naravne poti, pa lahko vidimo, da so večinoma speljane v enakomernih naklonih, kjer je treba, so narejene premostitve in so grajene v suhozidni tehniki,« je dejala Roškarjeva, ki se pri svojem delu sooča tudi z uničevanjem tovrstne dediščine. Mnogokrat poti širijo kar kmetje, da na planine omogočijo dostop traktorjem. Čeprav je do tovrstnega početja kritična, pa niso za vse krivi kmetje. »Vem, da je z vidika kmeta to edina sprejemljiva rešitev, a tako je tudi zaradi odnosa družbe, države in vseh nas, ki nismo pripravljeni subvencionirati nošnje s konji, ampak ta strošek prepuščamo kmetom,« pravi Roškarjeva, ki meni, da je tako kot pri ravnanju z odpadki edini način za spremembo mentalitete vzgoja in spodbujanje zavedanja, da je kulturna dediščina tudi v planinah pomembna. »Kazen v teh primerih ne reši nič. Če hočemo, da se ohranja tradicija pašnje in predelave mleka v planinah, ne pa le, da so polne vikendov in turistov, se moramo zavedati tudi, kaj kmetje za to potrebujejo,« pravi.
Kritična pa je tudi do razraščajočega se fenomena postavitev tematskih in pravljičnih poti v hribih: »Če ima kdo občutek, da mora o določenem prostoru nekaj izvedeti, naj se za to potrudi, ni treba, da mu prinesemo vse na pladnju.« Kot pravi, je narava pravljična sama po sebi. »Ko postavimo v prostor neke skulpture in s tem povemo otrokom, kako naj vidijo te pravljične junake, jih oropamo možnosti, da si jih predstavljajo sami in tudi kako doživijo prostor,« pravi Roškarjeva, ki je prepričana, da bi bili lahko preudarnejši tudi, ko se lotevamo tematskih poti: »Treba se je zavedati, da je po petih letih tabla v naravi uničena in se infrastruktura spremeni v smetišče, če občine ne predvidijo denarja za obnavljanje.«