Nedeljski dnevnik - Nataša Bucik Ozebek: ... v hribih gori!
Na najvišji travnati zaplati pod Rombonom se je trideseterica gasilcev trudila spraviti vodo še 300 metrov višje po strmem pobočju in pogasiti navidezen požar, ki je zajel grmičevje. Ob klicu na pomoč, da je zagorelo nad ovčjo stajo oziroma le malo nad vikendom Janeza Janše in da se ogenj hitro širi po pobočju, je bilo hitro jasno, da bodo temu lahko kos le gamsi – gasilci posebne enote za gašenje požarov v visokogorju, ki deluje v Bovcu.
»Največja umetnost je spraviti vodo v hrib,« so prikimali štirje mladi gamsi, ki so pripravljali cevi. Na pomoč jim je priletel helikopter Slovenske vojske, ki je na gorski pašnik dvakrat pripeljal gasilce in kup opreme ter jim s tem občutno skrajšal pot do požarišča. Na obsežni sobotni vaji, ki so jo pripravili ob desetletnici delovanja enote, so preverjali, ali je sploh mogoče v tako strmo pobočje spraviti vodo zgolj po ceveh, brez pomoči helikopterja. Dopoldne je šlo le za vajo, popoldne bi skoraj šlo zares.
Posebneži med gasilci
Bovški gamsi, ki delujejo v okviru bovške gasilske zveze, so edina enota v Sloveniji, ki je posebej usposobljena za gašenje v visokogorju. Ob ustanovitvi pred desetimi leti jih je bilo v moštvu 32, danes jih rdečo baretko, prepoznavni znak gamsov, nosi 45. V povprečju na leto gasijo dva ali tri visokogorske požare, svoje znanje in pomoč pa nesebično razdajajo tudi širše. Bili so nepogrešljiv člen ekip ob požarih na Cerju, Sveti Gori, Trstelju… In ne kličejo se zaman gamsi. Skalnat teren, nevarnosti kotalečega se kamenja in težke vzpone so na sobotni vaji premagovali enako urno kot njihov živalski soimenjak. Ko so izbirali ime, ni bilo dileme niti druge izbire. Gams je kralj visokogorja in bovški zaščitni znak.
»Gamsi so ljudje, ki imajo radi naravo in ki delajo s srcem,« svoje moštvo predstavi poveljnik enote Gamsi Miro Bozja. V njej je že od vsega začetka Bovčan Jernej Kravanja. Spominja se požara na Trstelju, na katerega so zaradi težavnosti gašenja vpoklicali tudi gamse. »Na terenu sem bil več kot 18 ur, kar je bilo psihično in fizično izjemno naporno,« s spomini seže v leto 2013. Odgovoren je bil za dostavo opreme in se zato v enem dnevu na Trstelj povzpel 22-krat. »Gasiti v visokogorju je veliko težje, kakor je gasiti kateri koli drug požar v naravi. Premagati moramo velike višinske razlike, zato moramo biti veliko bolje kondicijsko pripravljeni,« razloži, v čem se gams loči od »navadnega« gasilca. Zato ne čudi, da so med gamsi gorski reševalci, planinci, lovci, gorniki, gozdarji… Sam je to zadnje in je skupaj s še dvema kolegoma posebej usposobljen za delo z motorno žago. Včasih je treba očistiti kakšno vrzel za vlečenje cevi ali pa plato za pristanek helikopterja.
Kravanja prikima, da mora biti gams dober poznavalec hribov in visokogorja, da se mora znati dobro gibati v naravi in se z vrvjo spustiti čez kakšno skalo. »Pa s helikopterjem te ne sme biti strah leteti,« se posmeje, a hitro pristavi, da jim je letenje vsem v veselje. Vsi gamsi morajo namreč opraviti posebno usposabljanje za letenje s helikopterjem. Ko pripoveduje, da se več vozi s helikopterjem kakor z avtobusom, se zdi, da se šali. A v Bovcu, od koder avtobus do Ljubljane potrebuje več ur, bi znalo biti v tej šali veliko resnice.
Z vztrajnostjo med gamsi tudi ženske
Nekoliko pozneje se je ekipi pridružila Valentina Šavli. Prizna, da je bilo na začetku nekaj dvomov, kako bo lahko ženska kos takšnim naporom, a je z vztrajnostjo, trudom in včasih tudi stisnjenimi zobmi premikala meje. Ko je predlanskim ob požaru nad Črnim Kalom dokazala, da lahko sledi moškim kolegom, je vrata h gamsom odprla še drugim ženskam. Danes so v ekipi štiri. »Intervencija na Črnem Kalu se mi je doslej najbolj vtisnila v spomin. Takrat sem videla, kako pomembno je, da ti nekdo prinese kapljo vode,« pripoveduje in poudari, da je najtežje prenašati opremo po težko dostopnem terenu. »Danes smo se sicer peljali s helikopterjem, a ni vedno tako. Včasih ne more poleteti zaradi vremena, včasih ni na voljo. Takrat na kraj požara prideš povsem uničen, pravo delo pa te šele čaka,« je hitela pripovedovati po končani vaji. Na intervencijo nikoli ne gre s strahom, saj zaupa ekipi, da bodo drug drugemu pred zublji varovali hrbet.
Zakaj bi gasili kamenje?
Eden pomembnejših mejnikov pri ustanavljanju posebne gasilske enote za gašenje v visokogorju je bil požar na Rombonu leta 1995. »Takrat smo prvič gasili s helikopterjem. Ta je na požarišče odpeljal pet gasilcev in opremo,« se spominja poveljnik enote. A helikopterska pomoč takrat še ni bila samoumevna, številni so se nad njo celo zgražali. »Goreli sta podrast in trava. Bilo je veliko pomislekov, češ, tistega kamenja in grmovja res ni treba gasiti, pa da bodo tako ali tako ovce naslednje leto imele boljšo pašo. Sploh pa so bili pomisleki glede tega, da nam bi pri gašenju pomagal helikopter, očitali so nam, da je to predrago,« se še danes spominja poveljnik občinskega štaba civilne zaščite Edi Melinc. Kljub temu se takrat ni našel junak, ki bi ukazal ustavitev gašenja. Bilo je poletje, Bovec pa v dimu sredi turistične sezone. Danes je jasno, da se vsako gašenje splača. »Požgano pobočje je veliko bolj izpostavljeno eroziji, sprožajo se kamenje in plazovi. Če pride helikopter hitro na pomoč, je požar lahko zelo hitro ukročen in tudi velikih stroškov ni,« razmišlja Melinc.
Marsikdo od gamsov se še spomni požara leta 1992 na Stolu. Okrog 700 gasilcev ga je gasilo pet dni in s 1800 hektarji pogorišča še danes velja za enega največjih na ozemlju Slovenije. Ogenj je celotno pobočje zajel v treh urah, torej preden so gasilci peš prisopihali do prvih zubljev. »Tudi sam sem takrat gasil. Bil sem študent. Prvi dan sem bil na terenu, naslednji dan sem moral na izpit,« se spominja gams Emil Trebše, čigar duša je že več kot tri desetletja zapisana gasilstvu. In nadaljuje: »Dve uri smo potrebovali, da smo prišli na kraj požara, gasili smo z vejami, metlami, z vsem, kar je bilo pri roki. Med gasilci je bilo veliko poškodb. Danes bi ta akcija tekla povsem drugače,« se vrne v preteklost. »Res je,« prikima poveljnik Bozja. Tudi sam je takrat gasil, obut v čisto navadne škornje za dež. »Danes bi si lahko s helikopterjem ogledali teren, določili varno točko, kamor bi nam potem helikopter pripeljal 44 gasilcev in opremo. Lažje jo je nositi dol kakor gor. Intervencija bi bliskovito stekla. Bili bi tudi boljše opremljeni, s posebnimi čeladami, planinskimi čevlji, plezalnimi pasovi, maskami, vrvmi, bazeni za vodo, prenosnimi črpalkami, lahkimi negorljivimi kombinezoni,« našteva poveljnik Bozja.
Še vedno gasijo brez statusa
Ob tokratni desetletnici je vesel in žalosten hkrati. Več dela kot z gašenjem ima namreč z birokracijo. »Še vedno nimamo urjenega statusa,« skomigne Bozja, ki se od Poncija do Pilata zanj bori celo dlje časa, kot enota deluje. Radi bi dobili status državne enote, ki bi pod okriljem uprave za zaščito in reševanje pomagala pri helikopterskem gašenju. Tako kot denimo delujejo pirotehniki, ki odstranjujejo neeksplodirane ostaline vojne. A Bozja z večine sestankov prihaja zgolj z obljubami, ki se nikoli zares ne uresničijo. »Problem je v zavarovanju. Sam lahko rečem, da gremo pomagat gasit v Kamniške Alpe, ampak če se bo komu kaj zgodilo, bom sam odgovarjal za te fante. Zato potrebujemo status,« razloži. Resda jim matična občina Bovec veliko pomaga pri nakupu opreme, a ta je draga. Šele po nešteto dopisih in prigovarjanjih so v Bovec iz postojnskega skladišča civilne zaščite dobili nekaj alpinistične opreme, prenosne črpalke, bazene z vodo. »Si predstavljate, imeli smo požar na Rombonu, tukaj pred vrati, jaz pa sem moral najprej v skladišče v Ajdovščino po opremo,« boj za enoto opiše Bozja.
Slovenija se čedalje bolj zarašča, vse več je neurij in strel, ki netijo večino visokogorskih požarov, zato bo potreb po tako usposobljenih gasilcih čedalje več, meni Bozja. In tako kot gasilci v dolini že davno ne gasijo več samo požarov, tudi gamsi počnejo marsikaj drugega. V visokogorju in na nedostopnem terenu pomagajo pri iskanju pogrešanih, na Kaninu so odgovorni za reševanje iz gondol, na domačem terenu, kjer je polno ostankov prve svetovne vojne, z varovanjem pogosto pomagajo državni enoti za odstranjevanje ubojnih sredstev. Pred tremi leti so s pobočja Krasjega vrha reševali razbitine letala, v katerem so življenje izgubili trije mladi fantje.
Mrzlo kosilo
Ko so gamsi v soboto po obsežni mednarodni gasilski vaji sedli za mizo h kosilu, je pozvonil alarm. Tokrat je šlo zares, izpod Razorja se je valil dim, iz regijskega centra za obveščanje so jih prosili za pomoč. Gorelo je v visokogorju. Kosilo se je shladilo, medtem ko je ekipa gamsov s helikopterjem poletela proti Tolminu. Samo dvajset minut je bilo potrebnih, da so preverili razmere in se vrnili k mizi, pomirjeni, da je nekdo zgolj zakuril odpadne veje in da ima ogenj pod nadzorom. Brez helikopterja bi do tega spoznanja eno uro grizli peš v hrib.