SiolNET/Sportal - Alenka Teran Košir: ... na vrhu Evrope raje na tekmo kot na maturantski izlet = Dvojni intervju: Lučka Rakovec in Urška Repušič

Osemnajstletna Lučka Rakovec iz Ljubljane in leto dni starejša Urška Repušič iz Rač pri Mariboru ne živita v senci trikratne svetovne prvakinje Janje Garnbret, ampak uspešno iščeta svoj prostor pod plezalnim soncem. Letos sta obe osvojili naslov evropske prvakinje. Rakovčeva je bila v Edinburgu najboljša v težavnosti, Repušičeva pa je v Zakopanah izstopala v balvanskem plezanju.

Urška Repušič in Lučka Rakovec.
Devetnajstletnica iz Rač pri Mariboru in 18-letnica iz Ljubljane. Najstnici, ki ju loči eno koledarsko leto (in ena matura), druži pa poleg prijateljstva in skupnih interesov tudi to, da obe nosita evropsko krono. Prva je evropska prvakinja v balvanskem, druga evropska prvakinja v težavnostnem plezanju. Prva trenira pri selektorju slovenske članske reprezentance Gorazdu Hrenu, druga se kali pri selektorju mladinske vrste Anžetu Štremflju.

Z evropskima prvakinjama smo se pogovarjali tik pred odhodom Repušičeve na svetovne igre na plaži (World Beach Games) v Doho, kjer bo poleg Gregorja Vezonika in Jerneja Kruderja slovenske barve zastopala na balvanski preizkušnji (13.10.). Rakovčevo pred koncem uspešne sezone, njene prve v članski konkurenci, čakata še dve tekmi svetovnega pokala v težavnosti (v skupnem seštevku težavnosti je trenutno na visokem 4. mestu, v olimpijski kombinaciji pa je peta) in kvalifikacijska tekma za olimpijske igre v Tokiu (Toulouse, 28. 11. do 1. 12. 2019), kjer bo nastopilo 20 najboljših v moški in v ženski konkurenci. Repušičeva se za razliko od Rakovčeve bolj spogleduje z olimpijskimi igrami v Parizu leta 2024, kjer bo hitrostno plezanje ločeno od kombinacije balvanskega in težavnostnega.

Se spomnita, kdaj sta se spoznali, kako dolgo v preteklost že seže vajino prijateljstvo?
Lučka Rakovec: Uf, dolgo … Že v čase cicibanske kategorije. Sto let se že poznava (smeh, op. p.) … No, deset let pa zagotovo.

Je tudi sicer vajin prijateljski krog v glavnem skoncentriran na plezalne vode?
Urška Repušič: V mojem primeru ne, smo pa v reprezentanci res zelo dobri prijatelji in tudi s tujimi tekmovalci se res dobro razumemo, imamo pa vsi še svoj krog prijateljev.

Zdi se mi pomembno, da tudi z njimi ohranjam stike. Mislim, da ni najbolje, da bi plezanje predstavljalo vse moje življenje in da bi se vse vrtelo okrog tega. Občasno je treba tudi malo pozabiti na to, se družiti z ljudmi, ki niso povezani s plezanjem. Je pa res, da je med nami plezalci neka edinstvena vez, in smo na nek način kot druga družina. Večino časa preživljamo skupaj, tako na reprezentančnih treningih, pripravah in na tekmah.

Lučka: Tudi jaz imam svoj krog prijateljev, a glede na to, koliko časa preživim skupaj s plezalci, so oni moja prva družba. Mislim, da si dekleta v reprezentanci povemo bistveno več, kot povemo preostalim prijateljem, in da tudi druga o drugi vemo bistveno več kot o preostalih. Glede na to, da zadnje čase skupaj preživljamo več časa kot z družino, so prav plezalci kot moja druga družina.

Urška, vi ste v začetku septembra osvojili naslov evropske prvakinje v balvanih, Lučka pred natanko tednom dni v težavnosti. Ob doseženem sta se zdeli presenečeni ... sta bili res?
Urška: Mislim, da tega nobena od naju ni pričakovala. V finale EP sem se uvrstila kot šesta in res nisem gojila nobenih posebnih pričakovanj. Zdaj ko razmišljam … Morda je bil ravno to dodatni pozitivni dejavnik pri mojem nastopu, saj sem plezala povsem neobremenjeno. Ničesar nisem imela izgubiti, saj v resnici še ničesar nisem imela.

Običajno je tako, da ti dobra uvrstitev v kvalifikacijah ali polfinalu nehote naloži dodaten pritisk, v tem primeru pa ga nisem čutila …

Lučka, vaši spomini so še bolj sveži …
Res je. Vedela sem, da sem sposobna dobro odplezati, a tako dobro, kot se je na evropskem prvenstvu izšlo, vsekakor ne, še posebej zato, ker so bile z mano v finalu tudi konstantne finalistke svetovnega pokala, ki so že zmagovale na največjih tekmovanjih.

Zavedala sem se, da bi bil že skok na zmagovalne stopničke nekaj posebnega, medtem ko razmišljanje o zmagi sploh ni bilo v dosegu mojih misli.

Na zmagovalnem odru sta vam družbo delali 18-letna Laura Rogora, trikratna zmagovalka zadnjega svetovnega mladinskega prvenstva, in komaj 15-letna Luce Douady. Kako gledata na konstantno zniževanje starostne meje v športnem plezanju? Janja Garnbret je z 20 leti že skoraj veteranka v svetovnem pokalu, kjer na primer v skupnem seštevku svetovnega pokala vodi 16-letna Korejka Chaehyun Seo. So tekmovalke celo premlade?
Urška: Trend in količina treningov gresta z leti v nebo. Že mlajše tekmovalke zelo veliko trenirajo in si zastavljajo res visoke cilje. Ko si star 15 let, imaš postavo otroka, in to je v plezanju lahko tudi prednost. So pa mlajše tekmovalke res zelo motivirane in vedno pogosteje stopajo na zmagovalni oder.

Andrej Hauptman, selektor slovenske kolesarske reprezentance, je v enem od intervjujev dejal, da obžaluje, da se med kariero ni dovolj veselil svojih uspehov, ker časa za to preprosto ni bilo. Kako jih doživljata vidve?
Lučka: Med sezono časa za proslavljanje uspehov res ne najdemo, ga pa zagotovo v obdobju premora. Takrat je čas za miselno analizo sezone in čas za veselje.

Urška: Se strinjam z Lučko. V času tekmovalne sezone si tekme sledijo kot po tekočem traku, tako da moraš vseskozi ohranjati fokus, in takrat časa za proslavljanje res ni. Proslavljali bomo po koncu sezone.

Se mi pa zdi, da uspehe večkrat jemljemo kot preveč samoumevne, še posebej zato, ker naša reprezentanca dosega res izjemne rezultate in smo jih kar nekako vajeni. Se pa strinjam … Veliko športnikov mi je reklo, da so se šele v poznejših letih začeli zavedati, kaj so dosegli, in zdi se mi, da bo z nami podobno.

Imata kdaj občutek samozadostnosti, da sta s svojim znanjem že tam, kjer želita biti, ali je pot še dolga?
Urška: Sama nikoli nimam občutka, da sem dobra, da sem na vrhu in da je to to. Vedno je prostor za napredek, za še več treningov, za izboljšave. Nikoli ne smeš dopustiti, da ti uspeh pride do živega, ne sme te prevzeti, saj je to lahko samo kontraproduktivno za naslednje tekme. Lepo je, če se veseliš, da pa bi bil vzvišen zaradi uspehov, pa ne, kje pa.

Lučka, kako dejstvo, da imate v reprezentanci Janjo Garnbret, ki zadnja leta prevladuje v plezalni tekmovalni areni, vpliva na vas?
Lučka: Zame je to velika motivacija in vsak izmed nas si želi dosegati takšne rezultate, kot jih dosega Janja. Ne samo po rezultatski plati, ampak biti tako sposoben, kot je ona … Mislim, da nihče nikoli ne bi smel biti tako samozavesten, da bi rekel, da je najboljši na svetu. Prepričana sem, da si tudi Janja česa takega ne misli, pa čeprav je v danem trenutku to res.

Vedno se je treba zavedati, da če ti enkrat uspe nekaj velikega, je za teboj še množica ljudi, ki si želi doseči podobno. In če se ti bodo rezultati zdeli samoumevni, te bodo tekmeci prej ali slej tudi prehiteli.

Poznate svoje šibkosti?
Urška: Mislim, da se svojih pomanjkljivosti dobro zavedamo. Zato tudi analiziramo svoje nastope na tekmah, tudi osebni in reprezentančni trenerji nas opozarjajo na napake … Mislim, da imam še precej manevrskega prostora pri koordinaciji, moči prstov (finger power), pri plezanju slabov oziroma plat, sten, ki so nagnjene navznoter.

Lučka: Moj največji minus je v moči.

Kaj pa mentalna moč? Kako trdni sta na tem področju?
Lučka: V zadnjem letu in pol sem se na tem področju kar precej izboljšala. Včasih nisem verjela, ko mi je kdo rekel, da dobro plezam, in če se s tako miselnostjo lotiš tekme, seveda ne boš dosegel ničesar.

Je to posledica dela s psihologom ali izkušnje?
Lučka: Izkušnje, s psihologom ne sodelujem. Morda sem tudi sama nekoliko spremenila svoj pogled … Včasih, če mi na treningu ni šlo, sem bila prepričana, da sem slaba, danes vem, da gre za druge stvari, da je na primer smer prezahtevna ali pa imam enostavno slab dan.

Urška: S psihično pripravljenostjo k sreči nikoli nisem imela težav. Že kot mlada tekmovalka sem veliko časa trenirala sama in tako sem se sama tudi soočala z določenimi težavami, s katerimi se druge tekmovalke niso.

Na primer, sama sem morala poiskati motivacijo, sama sem se moral pregristi skozi morebitne neuspehe ali slabe treninge.

Vse to me je tako utrdilo, da lahko rečem, da na tekmi res lahko pokažem svojih 100 odstotkov. Nimam pa ne psihologa ne posebnih ritualov. Na tekmi se poskušam kar najbolj zbrati in se v minutah med tekmo posvetiti pravilnemu dihanju.

Na kateri letošnji tekmi sta čutili največ pritiska?
Urška: Težko rečem, vsaka tekma je po svoje velik pritisk. Morda je največji prav doma v Kranju, kjer letos sicer nisem tekmovala, a se spomnim iz prejšnjih let, da je pritisk precejšen. Res je, da je tam domača publika, ki te spodbuja še bolj kot v tujini in je motivacija večja, a je zato tudi pritisk toliko večji.

Lučka, kako ste se vi pripravili na tekmo v Kranju in teden dni pozneje na evropsko prvenstvo v težavnosti v Edinburgu?
Nikjer nisem bila pretirano živčna, mislim, da je bilo letos zame najtežje na svetovnem prvenstvu na Japonskem, ki je zaradi olimpijskega predznaka imelo dodano vrednost. Sicer pa je vsaka tekma po svoje pritisk in od vsakega posameznika je odvisno, kako se bo z njim spopadel.

Je bilo plezanje za vaju prva športna izbira ali sta se prej posvečali drugim dejavnostim?
Urška: Pred plezanjem sem več let trenirala rokomet, krajše obdobje tudi plavanje, a je plezanje vseskozi pri meni imelo posebno mesto, zato sem se tudi odločila, da se posvetim izključno plezanju, s katerim se ukvarjam že od sedmega, osmega leta starosti.

Sicer pa mislim, da je v otroštvu pomembno, da se srečaš s čim več športi in tako pridobiš različna znanja, tudi koordinacijo in podobno.

Lučka: Najprej sem trenirala gimnastiko, nato pa sem se vzporedno začela ukvarjati še s plezanjem, ki me je povsem prevzelo.

Kdo je imel največ prstov pri tem, da sta pri plezanju vztrajali? Rezultati, dober občutek, dobra družba?
Urška: S plezanjem sem se začela ukvarjati izključno rekreativno, ker mi je bilo to všeč in ker mi je pomenilo odlično obšolsko dejavnost.

Potem pa so se začeli dobri rezultati, in sem vztrajala. Pri tem je bila odločilna podpora družine, ki me je spodbujala tudi, ko sem kdaj obupovala, pomembno vlogo pa ima tudi moj trener Gorazd Hren, ki me je vedno podpiral, in seveda trenerji, s katerimi sem sodelovala pred njim.

Lučka: V plezanju se enostavno dobro počutim. Ne spomnim se, da bi kdaj izpustila trening, tudi v 4. ali 5. razredu osnovne šole nikoli nisem govorila, da se mi na trening ne ljubi. Že to je velik pokazatelj, da počnem nekaj, kar imam rada in za kar se mi splača truditi.

Treningi so zahtevni, veliko je odrekanja in ko zaradi športa veliko stvari v življenju izpustiš, to enostavno pomeni, da počneš nekaj, kar imaš rad.

O kakšnem odrekanju govorimo? Druženju s kolegi, stvarem, ki jih vajini vrstniki počnejo …
Lučka: Tudi to, da. Primer, sošolci gredo po šoli na kosilo in kavico, potem pa domov počivat in se učit, mi pa gremo po šoli na trening, kjer smo do večera, in potem je dneva tako ali tako konec.

A se ne pritožujem. Tudi glede počitnic … Naša sezona traja tudi čez poletje, ko nimamo časa, da bi šli na morje … Po drugi strani pa je ogromna prednost plezanja ta, da veliko potujemo, spoznamo ogromno sveta ... Popoln fokus v šport ni samo negativen.

Kaj pa maturantski izlet, sta se ga udeležili?
Urška: Ne, nobena od naju se ga ni udeležila. Maturantski izlet bo zame neka neizživeta izkušnja, ki naj bi jo imel vsak dijak, a tako sem se sama odločila.

Več mi pomeni uresničevanje lastnih ciljev kot uživanje. S prijatelji smo se raje družili v drugih dneh … Maturantski izlet ni nekaj, brez česar ne bi mogla živeti.

Lučka: V času, ko so bili moji sošolci na maturantskem izletu, sem bila na svetovnem prvenstvu na Japonskem, tako da sem se tudi jaz imela super.

Vaju razen plezanja zanima še kaj? Spremljata druge športe?
Urška: Spremljam večino športov, in to že od otroških let, ko smo tekme spremljali z družino. Navijam za vse slovenske športnike, vem namreč, koliko odrekanja je v ozadju. Športniki so mi na splošno pozitiven vzor, zame so navdih.

Lučka: Najraje spremljam zimske športe, od skokov do smučanja, tudi hokej smo doma zelo pogosto spremljali, predvsem zaradi očeta in sestre, ki sta se ukvarjala z njim. Smo zelo aktivna družina.

Kaj pa v svetu plezanja, soliranja, alpinizma, kdo vam je najbolj navdihujoč lik? Vedno več je tako imenovanih outdoor filmov, ki izpostavljajo nove športne junake.
Urška: Vsak po svoje, od vsakega se lahko nekaj naučim. Veliko plezalcev mi je v navdih, zagotovo je to tudi Janja Garnbret, od katere se lahko vsi veliko naučimo, tudi po psihični plati, saj je psihično izjemno trdna oseba, in pa vse kolegice iz reprezentance. Od več ljudi skušam črpati njihove pozitivne plati in se čim več naučit.

Lučka: Vsak, ki se predano ukvarja s športom, je po mojem mnenju vreden pozornosti. Kar zadeva alpiniste, ima vsak o njih lahko svoje mnenje, tudi to, da je njihovo početje včasih preveč tvegano, a vsak od njih daje določeno veljavo tudi našemu športu. Vemo, da ta še do pred kratkim ni bil preveč prepoznaven.

Vaju mika plezanje v naravnih stenah? Domen Škofic je letos predčasno sklenil svoje nastope v svetovnem pokalu in se je povsem osredotočil na plezanje v naravnijh stenah.
Lučka: Alpinizem in soliranje me ne mikata, grem pa rada plezat v skalo. Med sezono za kaj takega ni časa, je pa to segment plezanja, ki ga po mojem mnenju vsak od nas potrebuje … Da pleza samo zase.

Urška: Zadnja leta je športno plezanje prišlo do take skrajnosti, da moraš za dobre nastope na tekmah 90 odstotkov časa posvetiti treningom na umetnih stenah. Plezanje v naravi je oddih, način, da si povrneš motivacijo, po premoru pa služi kot vplezavanje, ... a za kak kakovostni trening je po mojem mnenju bolj primerna umetna stena.

Lučko letos čaka matura, morda tudi olimpijske igre … Z maturitetnimi obveznostmi ste vi, Urška, opravili že lani. Kaj bi ji svetovali? Vam je to lani zamajalo sezono?
Urška: Matura je zagotovo velik psihični pritisk, veš, da ne smeš zafrkniti, zaradi časovne potratnosti marsikomu hodi v zelje.

Svetujem ti (Lučki, op. a.), da se učiš sproti, čeprav vem, da nihče od nas tega ni počel (smeh, op. p.), ko bo na vrsti matura, se pripravi na dan brez spanja ali z minimalno spanja, poskusi se učiti, dokler se boš lahko, saj boš sicer obžalovala.

Zaupaj vase, ni tako strašno. Ko namreč enkrat z maturo opraviš, se vprašaš, zakaj sem se tako sekiral (smeh, op. p.).

Urška, vi ste brucka na ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Kdaj boste začeli uživati študentsko življenje?
Urška: Oh, saj ga že uživam. Po tekmovanju World beach games bom končala sezono in potem bo morda več časa tudi za pravo študentsko življenje. Morda bo čas tudi za kakšno zabavo … Veselim se vsega, kar prihaja.