Silvo Baznik: Ne gre vedno zgodaj, tudi kasneje je še
mogoče.
Sredi dopoldneva naredimo prve kilometre po avtocesti, ki jo zapustimo na izvozu Lesce in pripeljemo na Bled. Tokrat so se včeraj zvečer vremenoslovci krepko ušteli in šele zjutraj popravili napoved, ki drži kot pribito. V mrzlem dnevu je nad nami modro nebo in sije sonce.
Pripeljemo do planine Mrzli studenec na Pokljuki, zavijemo na makadam in po cesti, ki kliče po nasutju peska zaradi številnih lukenj pripeljemo do parkirišča pri spomeniku padlim borcem. Nekaj pohodnikov se odpravlja na pot in kakor hitro je mogoče, smo na poti tudi mi. Podamo se po poti skozi gozd in prečkamo gozdno cesto. Do sem smo skoraj tekli in dobro ogreti nadaljujemo sedaj v zmernem tempu hojo po slabem kolovozu. Višje se pot združi s potjo s planine Zajavornik in po široki poti srečajoč številne pohodnike nadaljujemo navkreber do stičišča s potjo z Medvedove konte. Le še en ovinek na levo in dohitimo in prehitimo kolono pohodnikov ter stopimo v pašno območje Lipance in s tem na mrzel veter, ki močno hladi. Nemudoma oblečemo topla oblačila. Pot si skrajšamo z vzponom po pobočju.
Na planini nismo sami, a se ne damo motiti in stopimo desno od planinske in pastirske koče na vzpetino, kjer stopimo na manj vidno toda označeno stezico, ki preči južno pobočje in nas v nekaj minutah privede na planino, kjer propada nekdanja lovska koča. Jesen je poskrbela, da listi dreves dobivajo nove odtenke barv, ki s svojo slikovitostjo lepo popestre hojo po planini, medtem ko se vzpenjamo. Stezico smo zapustili in gremo malce po svoje, kar ima za posledico, da naredimo nekaj korakov nazaj, ko pridemo do strjenega ruševja. Poiščemo travnati prehod in med vedno bolj redkimi drevesi se počasi vzpenjamo do Spodnjih Brd, kjer se priključimo markirani poti, ponovno srečajoč pohodnike.
Vzpenjamo se po stezici in dosežemo majhno ravnico med Brdi in Okrogležem, od koder je lep pogled na gore od Malega Draškega vrha do Kanjavca, sledi piramida Brd in nekaj korakov naprej so lepo vidne gore od Rjavine do Macesnovca. Noge se kar same usmerijo na pobočje Okrogleža, na kateri vrh z višino 1965 m stopimo po stezici, ki se vije med ruševjem. Na vrhu je žig in skrinjica na majhni travnati zaplati, okoli katere se šopiri ruševje. Kako drugačno je pozimi, ko sneg pokrije ruševje in omogoča v dobrih razmerah smučanje po pobočjih v smeri Debele peči.
Z vrha stopimo po stezici ob manjši grapi na spodnjo pot in se usmerimo proti severovzhodu ob vedno lepših razgledih na našega najvišjega očaka gora. Hodimo nad vrtačama in stopimo na pobočje Debele peči. Veter nikakor noče pojenjati, a nas pretirano ne moti, le prve oblake je pripeljal na nebo. Še malce truda vložimo in smo na vrhu 2014 m visoke Debele peči z lepim razgledom na nižje ležeči greben s Klečico in Stresenico, ki mejita na globoko spodaj ležečo dolino Krmo na levi in gozdnato pobočje Pokljuke s Klekom in istoimensko planino na desni strani. Danes srečujemo kopico tujih pohodnikov in tako je tudi na vrhu. Malce pokramljamo, naredimo hitro odmor za okrepčilo in nato zapustimo vetrovni vrh.
Stopimo po suhem pobočju navzdol in po poti se vrnemo pod Okrogleža, kjer zavijemo na zahod, se rahlo spustimo in že smo na pobočju Brd, kjer gremo malce navzgor, se obrnemo na jug in navkreber in po skalnatem delu med ruševjem dosežemo vršnje bolj travnato pobočje. Spotoma naredim nekaj fotografij gorskega cvetja. Le še nekaj korakov naredimo in smo na 2009 m visoki gori, katere severna prepadna stena pada dobrih tisoč metrov v dolino Krme. Južnobohinjske gore so v oblakih in nekaj jih je nad nami, tako da ni prijetno na vetrovnem vrhu in zato ne ostanemo dolgo. Le toliko, da naredimo nekaj fotografij, se z očmi sprehodimo po vrhovih nad dolino Krme in že zakorakamo po pobočju navzdol.
Z zahodnega pobočja sestopimo na sedelce med grebenom in vršnjim pobočjem, se obrnemo na jug, se spustimo in nato desno pod grebenom do Lipanskih vrat, se med ruševjem povzpnemo na neimenovan vrh v grebenu z lepim razgledom in tu naredimo nekoliko daljši odmor za okrepčilo s pogledom na Triglav, za katerim hočejo oblaki zastreti pogled. Jim bo uspelo ali pa jih bo veter ponesel drugam, bomo videli v naslednjih minutah. V daljavi proti vzhodu le nekaj vrhov Kamniško-Savinjskih Alp gleda iz oblakov. Z vrha strmo sestopimo s pomočjo varoval s pogledom na koče na Lipanci in pod grebenom krenemo proti Lipanskemu vrhu, na katerega se povzpnemo med ruševjem in grapami. Tudi tu ni kaj očitati razgledom. Čeprav gledamo iste gore, so vendarle drugačne od razgledov s prejšnjih vrhov in to je nagrada za hojo po vrhovih na krožni poti okoli Lipance. Medtem ko so Rjavina, Luknja peč, Dimniki in Macesnovec prava paša za oči, so Mali in Veliki Draški vrh z Vernarjem in ostalim gorami za njimi odeti v kopreno vlage in slabo vidljivi.
Z vrha sestopimo ob pletenicah in se z njihovo pomočjo povzpnemo še na zadnji vrh današnje ture. Prispeli smo na Mrežce, ki ima enako višino kot prvi vrh, na katerega smo danes stopili. Smo na višini 1965 m in na enem od najbolj obljudenih vrhov tako v letni kot zimski sezoni. Še tretjič danes si privoščimo dobrote iz nahrbtnika, posedimo na vetru in se kot že ničkolikokrat danes ozremo okoli sebe. Očitno smo porabili večino lepega vremena, si rečemo, ko opazujemo prihod oblačne fronte. Nič ne de, čas je za odhod v dolino in gremo.
Hodimo po južnem pobočju. Občudujemo macesne, katerih iglice se zableščijo v sončnih žarkih in njihova zelena prehaja v rumeno. Nekaj macesnov je že odvrglo iglice, ki se nabirajo pod drevesi in blažijo naše korake, ko stopamo mimo na vzhodno pobočje. Pot nas ponese do ravnice z majhnima kotanjama, polnima vode in od tod gremo po poti po severnem pobočju nad dolinico, ki ima iztek pri kočah, kamor se spustimo tudi mi. Malce zastanemo, si oddahnemo in že stopimo ponovno navzdol na široko pot, po kateri smo prišli in po kateri se vrnemo na izhodišče s pogledi na gozdna tla, da bi videli kakšnega gobana. Vidimo kopico drugih gob, le jesenskega gobana ni od nikoder.
Pri avtu odložimo pohodno opremo in se odpeljemo po drugi gozdni cesti na obnovljeno asfaltno cesto in na Zatrniku potešimo slo s skutinimi zavitki in pijačo. Še enkrat v avto in peljemo ob prvih deževnih kapljah proti domu.