Črnuški AO - Jan Jasnič: ... Vikend na Okrešlju se nam je zaradi nenadnega turbo jesenskega dežja skoraj izmuznil, ...
Zatopljen v opojne spomine preteklih dni cigareto skoraj otresem v čaj. Za trenutek se zberem, da vendarle najdem pepelnik, nato pa misli zopet odtavajo nazaj.
Vikend na Okrešlju se nam je zaradi nenadnega turbo jesenskega dežja skoraj izmuznil, vendar se je poletje vseeno še enkrat postavilo na zadnje noge in nam podarilo dva čudovita dneva.
Po zaključenih obveznostih delovnega tedna sledijo še zadnje priprave in že drvimo proti Logarski dolini. Na parkirišču z nasmeškom na obrazu opazujem Jošta, ki si poleg nahrbtnika z robo nadane še nahrbtnik s sendviči, vendar se (junaško otovorjen) pri blagem vzponu proti Frischaufovemu domu prav nič ne obotavlja. Kočo dosežemo že v temi, večina ferajna pa je že udobno nameščena po klopcah, oborožena s hrano in pivom. Sproščeno druženje spremljajo navdušeni pogovori o jutrišnjih ciljih, zaradi katerih se kmalu poberemo v postelje.
Ob šestih zjutraj je spodaj že vrsta za zajrtk, saj vsi nestrpno planiramo odhod. Prehranjevanje ne traja dolgo in sončni vzhod že osvetljuje številne naveze, ki pod težo nahrbtnikov gomazijo proti stenam. S Čukom letiva proti severnem ostenju Štajerske Rinke, in se na poti posloviva od prijateljev, ki zavijejo proti Turski gori, medtem pa zaljubljeno občudujeva čudovito verigo z Rinkami, ki se kopa v nežnem jutranjem soncu. Ob zadnji liniji melišča, ki ga še dosegajo žarki, si navesiva vso kovačijo, nato pa prestopiva v senco severne stene in zarineva v prvi raztežaj. Kmalu za nama pridrvijo še Gašper R. s Sandijem in Majo G., ki so nama že prejšnji večer prijazno pustili, da v steno vstopiva prva.
Že na prvem sidrišču zapojejo klini, ki odklenejo vstop v začetni V+. Hitro napredujeva čez serijo spodnjih petic, prijatelji pa nama vztrajno sledijo in to, da so v navezi treh, jih pri hitrosti očitno prav nič ne ovira. Plate naju pripeljejo do strme zajede, ki vodi na polico pod detajl smeri. Mokra šestica se nama nasmiha in lotiva se je z velikim spoštovanjem. Čudovita prečka nama pobere precej energije in ko previdno izplezava na malo poličko, oba veselo vriskava. Kmalu doseževa gredino pod Glavo, ki ponuja vse bolj mikavni izstop iz stene, zato raje čim manj razmišljava in hitro splezava pod previse, v katerih se skriva štirica, ki omogoča nadaljevanje. Združiva dva raztežaja in se konkretno namučiva, saj je skala tu povsem neprimerljiva s spodnjim delom smeri. Navkljub izjemni skrbnosti po steni pogosto zleti kak projektil, ki se razsuje po platah gredine, k sreči daleč stran od prijateljev. Slednji se, domnevno zaradi najine glasne kanonade odločijo, da bodo steno raje zapustili po gredini, pa še midva se blazno vlečeva čez ta dva raztežaja, saj si hitenja nikakor ne moreva privoščiti. Za primerno vzdušje poskrbijo še gosti oblaki, ki pogosto povsem zastirajo pogled navzgor, zato se v nadaljevanju žal tudi malo izgubiva. K sreči težavnost po prvih dveh podrtih raztežajih znatno popusti in čez steno se vzpenjava hitreje. Pošteno sva že zdelana in potiho si vsak pri sebi želi steklenice piva in kramljanja s prijatelji v toplem zavetju koče, ki se zdaj zdi neskončno oddaljena. Za želje pa nimava kaj dosti časa, saj imava s steno še vedno polne roke dela. Čez lažji svet se vzpneva do kamina, se zbaševa čez in doseževa položno polico, kak raztežaj pod vrhom. Malce izgubljeno se razgledujeva proti levi in desni, vendar nama oblaki še vedno trmasto zastirajo pogled. Po posvetu se odločiva nadaljevati v levo in po položnh policah, ki nama postrežejo še z manjšim previsom, končno izplezava iz stene kakšnih 15 metrov pod vrhom. Zadovoljno se sesedeva na skale in si privoščiva malo vode ter božansko sadno tablico. Kje je že zajtrk ... Medtem, ko sredi sivine žvečiva dragocene grižljaje, po steni Turske gore odmevajo glasni ukazi plezalcev, katerih glasove nemudoma prepoznava. Začudena, saj sva bila prepričana, da bova zadnja dosegla kočo, se nasmehneva ob misli, da so blizu naju prijatelji, ki naju povezujejo s tistim občutkom topline, ki ga že pošteno pogrešava.
Seveda se sprehodiva še zadnjih 15 metrov do vrha, kjer se naju narava končno usmili in nagradi najin trud. Pokloni se nama s čudovitim sončnim zahodom in zapeljivo smetano oblakov, ki se zlivajo okrog okoliških vrhov. Hitro stisneva par fotk in zletiva nazdol proti Mali Rinki, medtem pa presenečeno spremljava zajca, ki se smuka med skalami. Na dva jurja tristo??? Čukov zmedeni pogled me pomiri, saj sem za trenutek že pomisli, da se mi blede. Zareživa se in kot bi mignil doseževa Turski žleb, saj Gašper to pot dobro pozna, jaz pa mu z največjim veseljem po celem dnevu prepustim navigacijo. Veselo odskačeva čez melišče in nekje na polovici srečava četico navez iz Turske gore. Hana P., Nika, Tanja in Jošt, nekje zadaj pa baje še Ana in Jurij. Veselo se pozdravimo in skupaj zdrvimo do koče, kjer nas čaka novo presenečenje.
Ob ognju skupaj z Blažem, ki se nam je pridružil po dnevu uspešnega opremljanja smeri v dolini, posedata le dve navezi. Čakajo nas že celo popoldne, vendar smo prvi, ki smo se vrnili iz stene. Med tem, ko se opremljamo s pivom in večerjo nam misli uhajajo k prijateljem, ki se očitno še vedno spopadajo z visokogorjem, vendar se postopoma vendarle vsi varno prebijejo nazaj do koče, njihovi obrazi pa utrujeno izžarevajo brezmejno srečo, ki jo lahko naslika le fantastičen dan v hribih. Večer se zaključi s salvami smeha in izmenjavo pripovedi o dogodivščinah dneva, ki se vztrajno poslavlja. Počasi se eden za drugim odpravljamo v postelje in kmalu na Okrešlju zavlada tišina.
Naslednjega dne se sedem navez zapodi nazaj proti stenam, pet pa nas ostane pred kočo, zatopljenih v pogovore na žgočem soncu. Heroj dneva za nas pet turistov je Čuk, ki je zjutraj že laufal v dolino in pred trgovino ob 7.50 čakal, da odprejo vrata. Okrog 9. ure se pred kočo zmagoslavno vrne z zelenim šestorčkom pollitrskih pločevink, ki jih veselo pograbimo med tem ko z daljnogledom iščemo prijatelje po steni Mrzle gore.
Skupni izkupiček ČAOkrešlja po podatkih ravnateljice predstavlja 11 preplezanih smeri v štirih različnih stenah:
Sobota:
Turska Gora
Direktna zajeda, VI-/V-, 300 m: Aljoša Hribar–Tilen Mubi–Saša Omerovič
Szalay-Gerinov greben, IV/III, 300 m: navezi Jurij Rous–Ana Žagar–Jošt Hren in Tanja Metličar–Hana Pirnat–Nika Krivec
Štajerska Rinka:
Direktna smer, VI/V-IV, 600 m: Jan Jasnič–Gašper Čuk in Gašper Ravnjak–Maja Grgič–Sandi Zupet
Mala Rinka:
Vzhodna smer, IV/III, 350 m: Jaša Hrovat–Gašper Stopar–Anže Žgank in Tadej Dobravc Verbič–Tina Babnik
Igličeva smer, V/IV+, 350 m: Tanja Kocjančič–Maja Lavrič
Nedelja:
Mrzla Gora:
Avrikelj, IV+/III-IV, 150 m: Jaša Hrovat–Ana Žagar–Anže Žgank in Tadej Dobravc Verbič–Tina Babnik
Orhideja, IV/III, 150 m: Jurij Rous–Hana Pirnat–Gašper Stopar
Jesenska smer, VI-/V, 200 m: Gašper Ravnjak–Nika Krivec
Direktna smer, VI-/IV, 150 m: Aljoša Hribar–Maja Grgič–Saša Omerovič
Mala Rinka:
Vzhodna smer, IV/III, 350 m: Tanja Metličar–Jošt Hren
Varianta Direktne z Vzhodno smerjo, ok. V+, 350 m: Blaž Germek–Janez Elija Kos
Fotke sva prispevala s Čukom.