Delo: Nekaj (po)misli ob medaljah: Miha Kočevar - Tomo Česen - Maja Štremfelj - Martina Čufar + Večer
20.08.2019 18.29: Ko je le popolno dovolj
Janja Garnbret je Usain Bolt športnega plezanja, premika meje mogočega in na novo piše zakonitosti svojega športa.
Ob plezalni rapsodiji Janje Garnbret, ki je na svetovnem prvenstvu na Japonskem od štirih možnih osvojila kar tri zlate kolajne, smo se Slovenci lahko marsičesa naučili. O športnem plezanju, mladem olimpijskem športu, v katerem so naši tekmovalci že več kot desetletje del svetovnega vrha, vendar je za laične spremljevalce še vedno (preveč) zapletena neznanka. Predvsem pa o zmogljivostih človeškega telesa, saj se zdi gibanje dvajsetletne Korošice v steni kot z drugega sveta. Dokler Janje nismo videli med oprimki, nismo vedeli, da je to mogoče.
Na poti do zgodovinskega trojčka naslovov svetovne prvakinje – kaj takšnega v članski konkurenci na enem prvenstvu ni uspelo še nobenemu slovenskemu športniku ali športnici – jo je večina spremljala z navdušenjem in odprtih ust, iz katerih je bilo nato slišati nešteto vzdevkov, ki Garnbretovo z nekaj več domišljije uvrščajo v znanstveno fantastiko, povsem realistično pa med velikane slovenskega in svetovnega športa.
Janja Garnbret je Usain Bolt športnega plezanja, premika meje mogočega in na novo piše zakonitosti svojega športa. Na športni strani Alp se gotovo najde tudi kakšen nevoščljivec, ki bo zavihal nos nad globalno vrednostjo panoge, s katero se ukvarja. Plezanje gotovo ni nogomet ali tenis, vendar sta popolnost in prevlada Garnbretove gotovo nekaj izjemnega. Šampioni njenega kova, ki jim je mati narava dala nekaj več kot navadnim smrtnikom, so srčika športa, tisto, kar navdušuje množice in k prelivanju znoja, krvi in solz vabi tudi naslednje rodove.
Slovenci imamo srečo, da imamo kar nekaj takšnih »čudežnih otrok«, pri katerih se zdijo najzahtevnejše in najbolj zapletene stvari zelo preproste. Zanje je le popolno dovolj dobro. Takšna je bila Tina Maze in je zdaj Ilka Štuhec, takšna sta Luka Dončić in Tim Gajser, ki si je v nedeljo pridirkal tretji naslov svetovnega prvaka v motokrosu. V to kategorijo sodi tudi Primož Roglič, ki bo v soboto na španski Vuelti začel lov na prvo svojo in slovensko zmago na tritedenski kolesarski dirki. Da ne bo pomote, vsem šampionom je mati narava dala tudi glavo in delovne navade za največje dosežke. »Nikomur ni v zibelko položeno, da bo zmagovalec, vse si je treba prigarati,« je pred časom v intervjuju za Sobotno prilogo dejal Roglič.
20.08.2019 20.39: Zlata kolajna ni samoumevna
Naslov svetovne prvakinje Janje Garnbret v olimpijski kombinaciji je pokomentiral plezalec in alpinist Tomo Česen.
Janjin naslov svetovne prvakinje v kombinaciji ni samoumeven. To moramo vedeti. Pošteno se je morala potruditi za to kolajno.
Formula kombinacije, ki bo na olimpijski premieri v Tokiu 2020, je takšna: če je tvoja tekmica v kvalifikacijah 14., ti pa si prva, ima toliko višji zmnožek kot ti, ampak v finalu je spet vse odprto in stvari se zelo hitro spreminjajo. Predvsem na balvanih, v disciplini, ki jo je zelo težko napovedati – pa čeprav je Janja zmagala na vseh letošnjih tekmah svetovnega pokala. Če je en mali stopek za noge v razmerju s tvojo višino 10 cm previsok, imaš lahko zaradi težišča velike težave, stvari se lahko začnejo zapletati. Če ne rešiš prvega, postaneš malo živčen in to se potem stopnjuje, zato so napovedi nehvaležne.
Ko smo se začeli pogovarjati o premieri plezanja na olimpijskih igrah, so nekateri Janjo videli že kot zmagovalko. Ni tako, moramo biti objektivni. Danes smo bili na SP priča zanimivi, napeti tekmi, ves čas se je razvrstitev spreminjala. Če bi Akijo Noguči dosegla vrh, bi osvojila naslov. Stara je 30 let, verjetno bo plezala še do olimpijskih iger, ima 66 stopničk v svetovnem pokalu, na SP bronaste in srebrne kolajne, nima pa naslova svetovne prvakinje. Bil sem skorajda 100-odstotno prepričan, da bo šla do vrha, imela je dovolj energije, za trenutek bi se morala še malo zbrati in bolje izvesti skok, naredila pa ga je zanič – na našo srečo. Če bi ji uspelo, bi se vse obrnilo in zdaj se ne bi pogovarjali o zlati kolajni. Malo je manjkalo in bi bil razplet drugačen, zato ponavljam: Janjin naslov ni samoumeven. Tokio 2020 bo zanimiv.
Janja je imela nekaj smole pri hitrosti, dvakrat je zdrsnila. Hitrost je kot šprint na 100 m. Če se ti zatakne, tega ne moreš popraviti, en zdrs pomeni – adijo. Za težavnost pa sem bil prepričan, da jo bo odplezala dobro. Na poti do vrha se ni prav preveč pretegnila, je pa seveda to bil psihični moment, pri katerem ne veš, kaj te čaka. Sicer pa Janja recept pozna, tekem ima toliko za sabo, da ve, kako tekmovati. Kaj pri njej občudujem? Njeno gibanje je zelo primerno za trenutno prevladujoč slog plezanja. Odločna je, ne boji se pognati. Če si preveč statičen, te to stane, ona pa si upa tvegati, kar je dandanes potrebno, saj vsi trdo trenirajo, telesna priprava je pri vseh zelo podobna, odločata tehnika in sproščenost. Janja ima to dobro lastnost. Je zelo dinamična plezalka. In vse to ji prinaša vrhunske rezultate.
15.08.2019 18.10: Vrh je bil dosegljiv le za Janjo
Pot do dvojnega slovenskega zmagoslavja na SP je pokomentirala nekdanja plezalka Maja Vidmar, poročena Štremfelj.
Čudovit dan za slovensko plezanje. Janja Garnbret je razred zase. Pleza neverjetno, vsako leto še nadgrajuje svojo moč in nastope. Res bi jo bilo zabavno videti v moških smer. Resda za nikogar ne moremo reči, da je vedno nepremagljiv, tudi zanjo ne, saj ji letos v svetovnem pokalu dvakrat ni uspelo, a v celoti gledano si zasluži vse naslove.
Preklapljati med disciplinami v kratkem času ni težko, saj tekmovalci trenirajo vse, je pa fizično naporno, ker na svetovnem prvenstvu plezajo vsak dan, premora nimajo, urnik je zgoščen, smeri so težke, tak ritem pa je zahteven tudi psihično, saj sta ves čas prisotna stres in priprava. V tem smislu je naporno vsem. A Janja vse odlično obvladuje.
»Pred odhodom na SP sem dejala, da je tudi Mia nared za stopničke. V to sem bila prepričana.« Maja Vidmar, poročena Štremfelj, nekdanja športna plezalka, lastnica dveh bronastih kolajn v težavnosti na SP (2007 in 2009)
Finale težavnosti je odplezala v svojem slogu, ni me skrbelo, da ji ne bi uspelo, nastop je izgledal sproščen, borila se je do konca. Škoda, ker nismo videli vrha, a postavljalci so postavili takšno smer, da je bilo res težko – vrh je bil morda dosegljiv le za Janjo, za druge težko.
Kje so njene meje? Menim, da mej ni nikjer in da je za vsako tekmovalko mogoče vse. Janja je neverjetna! Pred njo so še olimpijske igre in super je, da ima še en velik cilj pred sabo. Na tem SP ima tudi vse možnosti za naslov v kombinaciji: če zmaga na balvanih in v težavnosti, bo to zagotovo dovolj za zmago.
Zelo sem vesela, da je uspelo tudi Mii Krampl. Trenira jo moj mož Anže, pomagam mu s svojimi izkušnjami. Vanjo sem verjela že skozi vse leto. Pred odhodom na Japonsko sem dejala, da je Mia nared za stopničke, v to sem bila prepričana. Pokazala je, kaj zmore takrat, ko je to najpomembnejše. Ne zdi se mi, da bi v steni imela kakšen zadržek, tudi tam, kjer je bilo težko, se je umirila in šla s pozitivno držo naprej. Imela je naporno leto zaradi mature, tedaj sem rekla, da bo, ko bodo šolske obveznosti za njo, letela po steni in dosegla marsikaj – kar se je zdaj tudi zgodilo.
Imeti tri tekmovalke v finalu SP je le uspeh, upala sem, da bo uspelo še Lučki Rakovec, dobro je pripravljena, tudi Tjaši Kalan ni veliko zmanjkalo. Pri moških pa – naši fantje so pripravljeni za finale in stopničke. Ampak pripravljeni so tudi drugi v konkurenci. Ta je zelo močna, našim pa se tokrat ni izšlo.
13.08.2019 20.41: Takih gibov, kot jih kaže Janja, v mojih časih nismo poznali
Pot do naslova svetovne prvakinje Janje Garnbret je pokomentirala nekdanja plezalka Martina Čufar.
Janja Garnbret je bila v finalu samozavestna, kot je ona vedno. Super je bilo, da je pri prvih dveh balvanih dosegla vrh in si ustvarila prednost. Da je bilo malo bolj dramatično, pa ji pri tretjem ni uspelo. Koordinacijsko je bil zelo zahteven problem. Ampak tudi Janja je samo človek in to, da ti kdaj ne uspe, je normalno.
Zelo všeč mi je bilo, da je pri zadnjem brezkompromisno splezala do vrha. Delovala je zelo sproščeno in zdi se mi, da je pokazala, kaj se je naučila na tekmi za svetovni pokal v težavnosti v Chamonixu, kjer je ostala brez finala.
Finale je bil zahteven, a ne prezahteven, saj je bil še zanimiv za gledalce. Morda je bilo še bolje, da je bilo nekoliko težje kot pa v primerih, ko vse tekmovalke dosežejo vrh in potem odloča število poskusov. Janja je lahko tako pokazala, da je res najboljša. Imajo pa postavljalci zelo zahtevno delo, da najdejo ravno pravo mero težavnosti.
»Če bi Janja plezala v mojih časih, bi preplezala do vrha tudi vse moške smeri.« Martina Čufar, nekdanja svetovna prvakinja v težavnosti (2001)
Janjo občudujem, ker je vseskozi na vrhu v vseh disciplinah z izjemo hitrosti, v kateri bo še napredovala. Navdušuje me njena koordinacijska sposobnost, verjetno ji telo že samo pove, kako se idealno postaviti, sploh v takih problemih, kot so bili na tej tekmi, ko se je bilo treba hitro odzivati. Pred leti takih gibov sploh nismo poznali, to, da skoraj tečeš po balvanih, da bi jih lahko splezal.
Zdaj so oprimki toliko slabi, da moraš preleteti čez njih, da prideš do dobrega in ga zadržiš. Drugi je bil takšen in do izraza je prišel Janjin slog – koordinacija, hitri odzivi, moč ... Pri dinamičnih gibih, ko je treba skočiti, je odločna. Brez odločnosti takih gibov ne moreš delati.
Pri težavnosti bo pomembno, kako bodo postavljene smeri. Če bo poudarek na vzdržljivosti, ima več možnosti Korejka, ki pa po mojem okusu nima lepega sloga. Če bo na moči in koordinaciji, ima več možnosti Janja.
Če bi Janja plezala v mojih časih, bi preplezala do vrha tudi vse moške smeri. Veliko se je spremenilo, slog in vse je šlo naprej. Želim ji, da gre v tem ritmu do konca – po tri zlate kolajne. Upam, da bo takšno formo obdržala tudi prihodnje leto. V olimpijski kombinaciji ima namreč največ možnosti za zmago.