Nedeljske novice - Tina Horvat: Dela pod Everestom, živi pod Špikom
Upokojena zdravnica Milena Kristan - Špela
Upokojena zdravnica Milena Kristan je v osrčju Himalaje zgradila ambulanto za domačine, s katero se je zahvalila nepalskim menihom, ki so ji pomagali ob hudi bolezni
V Gozdu - Martuljku, eni najlepših vasic v Sloveniji, živi 74-letna Milena Kristan, še bolj kot v rodni Sloveniji znana v Nepalu kot doktorica Špela. Čeprav se lahko pohvali s kraljevskim pogledom skozi okno, se zdravnica vsako leto za tri mesece odpravi v svojo drugo domovino – v osrčje Himalaje. A ne v gore, nekoč je bila namreč alpinistka, niti ne na treking, ampak na delo. 
V odročni vasici Chialsa, do katere je iz glavnega mesta ves dan vožnje po luknjasti cesti, je pred šestimi leti postavila ambulanto, kamor prihajajo domačini tudi iz več ur oddaljenih zaselkov. Tako kot so oni vzljubili svojo »staro doktorico«, je tudi ona njih.
Segla globoko v žep
Kako je naneslo, da je v Nepalu zgradila ambulanto? »Za to je bila kriva moja bolezen. Že od leta 1975 sem rada hodila v Nepal. Takrat sem pomagala zdravniku Damijanu Mešku pri oskrbi ozeblih članov uspešne odprave na Makalu, potem sem šla večkrat na trekinge in vedno tudi pomagala kot zdravnica. Kmalu so se mi priljubili domačini in njihova filozofija. Postali smo prijatelji. Nato sem leta 2010 naredila krasen načrt za treking, a sem že v Katmanduju hudo zbolela. Kljub vročini in slabemu počutju sem odšla na pot, a so mi ravno v bližini samostana na višini 4000 metrov odpovedali noge in telo. Pomagale so mi tamkajšnje nune, po nekaj dneh pa sem vendarle lahko sestopila in potem so zame kar dva meseca in pol skrbeli budistični menihi iz samostana v Kopanu.«
Po tej izkušnji je Špela začela razmišljati, kako bi se Nepalcem zahvalila. Po naključju je izvedela za humanitarno društvo Bejž če uejdeš iz Pivke in skupaj so dobili idejo, da bi zgradili ambulanto. »Oni so prispevali za streho, jaz sem kar globoko segla v žep, malo pa smo zbrali pri sponzorjih. Samostan je odstopil zemljo in tako je že leta 2012 nastala ambulanta, leto pozneje sem šla prvič tja delat,« pripoveduje.
K tesarju po opremo
Od takrat gre vsako leto za tri mesece na delo, v času njene odsotnosti pa tam delata priučen Tibetanec in nuna, zdravnica tibetanske tradicionalne medicine. »Ta je sicer bolj preventivna, a sem jo naučila tudi, kako ravnati ob akutnih težavah. V ambulanto hodijo od blizu in daleč, tudi iz sosednje doline, od koder se morajo povzpeti čez visok prelaz. Največ dela je z otroki, poškodbami in infekcijami, velik problem so tudi garje. Eno leto jih je bilo neverjetno veliko. Z nuno sva najprej morali vse otroke skopati, z nekaterih sva morali odluščiti hraste. Potem sva jih namazali, ker če bi se sami, verjetno ne bi ozdraveli. Nekoč je moj pomočnik priletel že zgodaj zjutraj, češ da je ženska padla z lestve. Ko je nogo potegnil in jo obrnil, je slišal, kako je močno počilo. Res se je hudo poškodovala, imela je odprt zlom golenice, pod njo je bila luža krvi. Takoj smo jo oskrbeli, medtem sem pohitela še k tesarju, da je naredil deščice za imobilizacijo,« opisuje svoje delo v Nepalu.
Dela na črno
Že od leta 2016, ko sta častni patronat nad ambulanto prevzela Planinska zveza Slovenije oziroma sekcija Alpinistov veteranov in ljubljanska medicinska fakulteta, se dogovarjajo, da bi delovanje ambulante postalo uradno in se tudi povezali z nepalsko medicinsko fakulteto v Katmanduju ter drugimi institucijami, kar pomaga tudi pri financiranju. V ambulanti ni aparatur, oskrba in zdravila so brezplačni, saj jih zdravnica zdaj nabira le po zvezah in poznanstvih ter jih tudi obilno financira. Uradno celo dela na črno. »Ja, če bi se kdo ravno vtaknil v zakonske predpise, je moje delo še vedno na črno, čeprav zaradi tega nikoli ni bilo nobenih težav. Radi pa bi dosegli, da bi v ambulanti lahko delali na primer študentje prek Erasmusa.«
Upokojenke nič ne zadrži dlje doma. »Sem hribovka in moram biti v naravi, ne zdržim dolgo notri. Samo pogledam skozi okno, pa me zagrabi. Po navadi si sposodim sosedovega psa in greva naokoli,« pripoveduje nekdanja alpinistka in tudi gorska reševalka, medtem ko skupaj občudujemo njen razkošni razgled. »Nekega dne sem ugotovila, da ne morem več živeti v Ljubljani, in sem na vrat na nos iskala kaj na Gorenjskem. Našla sem tole, le štiri dni pred odhodom v Nepal sem ga zaarala,« razloži, kako se je iz Ljubljane preselila na Gorenjsko. Ko so jo pred leti obiskali njeni prijatelji iz Nepala, kar niso mogli verjeti, da njen pogled skozi okno niso le kulise.