Delo - Grega Kališnik: ... a po svoji izbiri ali Kako je Janez Dovžan s pete najvišje gore na svetu rešil sebe in Zorana Bešlina.

Vasica Dovje je prislonjena v breg kot fotelj, s katerega zleknjen zreš proti Triglavu in podlož­nim vrhovom. Ne bomo jih našteli. Z Dovjega je 74-letni Janez Dovžan, sredi vasi so živeli, na kmetiji.

Sam pa si je hišo postavil na vzhodnem krajcu Dovjega, »jaz, bučko, sem šel na močvirnat teren gradit, že s temeljenjem so bile velike težave«. Ampak ko sediva na balkonu in zreva v grmadenje oblakov okoli Stenarja, Rjavine, Cmira ..., je vsaj meni jasno – splačalo se (mu) je.

Temeljiti na mehkem, kajti pogled zre v mehkobo, prostrano odprta Vrata proti Julijcem, drugačna kulisa je, se strinjava, kot v Martuljku, kjer Špik s kolegi grozi, da te poteg­ne podse ali se nate zvali.

Janez Dovžan, gradbenik po poklicu, je bil alpinist, pa kajpak gorski reševalec. »Med gorske reševalce sem šel leta 1968, bili so časi, daleč pred helikopterskimi, a že tedaj je bilo veliko nesreč, leta 1971 smo imeli na Triglavu in okoli njega devet stenskih reševanj.«

Takrat so bili fantje po službah, za gore so imeli vikende. Večkrat so z reševanja preskočili v plezarijo zase ali obratno, »reševanje je bilo prioriteta, plezanje pa cukrček«.

Mojstranške veverice. Tako so se imenovali alpinisti Janko Ažman, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž in Janez Brojan, pozneje sta se jim pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej. »Mednje sva smela šele, ko sva imela za seboj preplezano smer v El Capitanu v ameriških Yosemitih, leta 1973.«

Mati, oče, teta

Po smučariji v otroštvu in mladeništvu je Janez začel resno plezati med študijem v Ljubljani, pri Akademiku, v šmarnogorskem Turncu, pa tudi v domači Mojstrani. »Obenem sem študiral, reševal in delal. In bil s hribi takoj zastrupljen.« Tudi njegova mati Johanca je plezala, jo je par smeri celo Joža Čop peljal, oče Ivan je bil lovec, kmet.

Janez je šel z njim velikokrat na lov, ki je trajal od jutranjega opravila v štali do večernega, ki je čakalo. Takrat je vzljubil naravo. Pa teta Minca je bila učiteljica na Dovjem, »začetnica športnih ur v naravi, začela je vzgajati rod mojstranskih smučarskih skakalcev, Janez Polda, Karel Klančnik, pozneje pride Marjan Pečar«. Ja, Janez bi težko šel po drugi poti, kakor jo je slednjič prehodil, navzgor. Ko ga povprašam, kaj največjega je v življenju osvojil, me takoj opozori, da besedo osvojiti v zvezi z gorami prečrtava. Parkrat mi še uide, potem steče.

Pripomnim, Janez Dovžan je za hribe živel in za hribe, čeravno zdaj pod njimi, živi. Vedno z dušo, dolgo s telesom. Med pogovorom prasne v smeh, pa mi reče, »zdajle ste me pa zrajcali«, pogovor tako zaide, da za sekunde pomolči, pa tudi iz oči kaj kane, pa vzklik z omembo vsevišnjih bitij, ki so bila v gorah vedno kje blizu, pa tudi bolj zabeljene, a nikdar umazane besede o bitjih s tega planeta, ne najprijetnejših last­nosti, »ampak tega ne napisati«.

Leta 1973 sta z Mihom Smolejem šest dni plezala smer v El Capitanu, sredi stena se je vreča, luštkano poimenovana prasica, razletela in »tri dni sva bila brez vode in hrane«. Raztežajev je bilo 32 (po 40 metrov), za zadnja dva so jima prijatelji z vrha spustili vodo in pivo.

El Cap tedaj, danes, šest dni proti nekaj uram, tehnična pomagala proti nenavezanim solo podvigom? Kaj je s tem? »Fizično smo bili nekoč enako pripravljeni, kot so zdaj, razlike so v tehniki, plezalni, varovalni, opremi, najpomembnejši premiki pa so se zgodili v glavah.«

Človek ves čas presega, zvišuje meje dosegljivega, »tudi motivacijo smo imeli večjo, saj nas ni vlekel denar«. Zabijali so kline v steno, ker si niso predstavljali, da je zadevo mogoče splezati prosto. Še to, v Yosemitih v sedemdesetih je imela druščina opreme le za eno navezo, drugi so morali čakati, da pridejo na vrsto.

Povzemajoč ameriškega alpinista Marka Jenkinsa, je bil alpinizem nekoč dogodivščina, zdaj je šport, višinska gimnastika, gibi se ponav­ljajo do onemoglosti, popolnosti. Od tod solo, prost vzpon Alexa Honnolda prek stene El Capitana. Preštudirano do milimetra.

Leta 1974 Dovžan ni osvojil, pač pa je stal na vrhu Kangbačena, ki mu do druščine 14 najvišjih gora manjka slabih sto metrov, leta 1977 mu je dovolil na vrh perujski šesttisočak Yerupaja Grande, leta 1986 ga je zavrnila najvišja v Južni Ameriki Aconcagua, 6962 metrov, leta 2005, »ko sem imel 60 let, pa sem stal na vrhu Ama Dablama«, šlo je za spominsko odpravo na himalajsko lepotico (6912 metrov), organiziral jo je Viki Grošelj tri desetletja po uspehu na Makaluju.

Možgan(čk)i

Himalaja, »vedno sem z lahkoto prenašal višino«, medtem ko je prijatelje glava bolela, se je on dobro počutil, potem pa mu je Aleš Kunaver nekoč razložil, da ob pomanjkanju kisika možgani otečejo, »in če imaš majhne, manj boli«. Zato se z Janezom tako dobro razumeva, mi kane.

Med soplezalci omeni dva, poleg veveric, s katerima si je bil najbliže, prijatelja. Eden je Miha Smolej, drugi Marjan Manfreda - Marjon. In glavna postavka soplezalstva, zaupanje, »pa solidarnost je pri reševanju še pomembnejša kot pri plezanju, ko prideš do ponesrečenca, ko se z njim pogovarjaš, pa nošnja navzdol«, če ne gre s helikopterjem, včasih so reševanja trajala dan, dva, vsa ekipa mora vsak trenutek zaupati enemu, »tistemu, ki ureja sidrišče«.

Večkrat so z reševanja preskočili v plezarijo ali obratno, reševanje je bilo prioriteta, plezanje pa cukrček. Še to poudari Dovžan, prebivalec Dovjega s tem priimkom, da zaradi dela ni bil v toliko akcijah kot veliko njegovih kolegov, a reševalec je še zdaj. V helikopterskih reševanjih je sodeloval, a ni postal reševalec letalec. »Fantastičen je občutek, ko nekomu stoodstotno zaupaš, pa ko drugemu pomagaš, ga spraviš dol.« Veliko je bilo akcij, precej smrti, »štel jih nisem, a vsaka je šok in jo potisnemo v podzavest«.

Janez Brojan, nekdanji alpinist in gorski reševalec, je Himalajo vzporejal z olimpijskimi igrami, osvojene (ups!) vrhove pa s kolajno. Zlato. Povprašam, si je Himalaje želel? »Ja, Marija, vse bi dal ...« Kaj je tedaj pomenilo vse, nadaljujeva s poročenim možakom, očetom dveh otrok, dedkom. Za himalajski vrh »bi sigurno dal tri prste, če bi lahko izbiral, katere«.

Ko sta s Smolejem prišla na vrh El Capitana, se izmučena zakolneta, da česa takega pa nikdar več, pa mine par deset minut, ko ugledata veličastni Half Dome in muke so pozabljene. Po Yerupaji »sem noseči ženi Ivi obljubil, da ne grem več v visoke stene, pa da se za Everest ne bom prijavil, pa sem se. Hvala bogu nisem bil sprejet. Boli me, da sem egoist.«

Če se vrneva h Kangbačenu, Dovžan pove, da je bilo vse super, deveterica na vrhu, zadnjo navezo je ujelo slabo vreme, vodja odprave Tone Škarja »naju z Marjonom pošlje v pomoč na 6500 metrov«. Nato si srčno zaželita še na vrh gore White wave, Beli val. Pa ni šlo. Zakaj, je več različic, za vrh niso imeli dovoljenja, gora je veljala za sveto ... skratka prepoved, »od nemoči sva jokala, res nama je bilo hudo, bila sva odlično pripravljena«.

In zdaj Makalu 1975, sedmerica na vrhu, Marjon prvi v zgodovini brez dodatnega kisika na osemtisočaku. Prvi Slovenec na vrhu enega iz štirinajsterice najvišjih pa Stane Belak - Šrauf, potem Marjan Manfreda - Marjon, potem Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, pa Viki Grošelj in Ivč Kotnik ... Eden manjka, počakajmo (ga).

Šlo je za napredovanje gor-dol, »bil sem šestkrat v ciklusu, 24 dni v steni, nad bazo«. Dovžan je bil v navezi s Šrau­fom in Marjonom, v zadnjem, petem višinskem taboru en ventil na jeklenki s kisikom odpove, vrhu se odpove Dovžan, saj sta »onadva leta 1972 ob prvem naskoku na Makalu vse pripravila«.

Fiksne vrvi z ostalimi, pa steno sta »poznala do metra natančno, neverjetno«. Dovžan se spusti v poden, nato njega in Zorana Bešlina vodja Kunaver pošlje v zaščitnico v tabor ena. Kjer ga prosita, ali lahko še sama poskusita proti vrhu. Dovoljeno jima je.

Stiska(nje)

Nista šla skupaj proti vrhu, »šel sem naprej, bil sem zelo hiter, po fiksnih vrveh do petke«. Med četrtim in petim taborom sta šerpi pustila štiri kisikove jeklenke, Janez vzame eno. Slednjič pride še Bešlin, brez bombe, ker je mislil, da so v petki.

»V strahovitem viharju se vrnem še po kisik zanj, ko pridem nazaj do šotora, sta v njem poleg Bešlina še Grošelj in Kotnik.« Trije so se stiskali leže, Dovžan je vso noč sedel, šotor je zasipal sneg, »nisem mogel dihati«.

Zjutraj Dovžan krene proti vrhu, »11. oktobra 1975 opoldne sem na vrhu«. Ves čas vzpona, pravi, je čakal soplezalca Bešlina, pa ga ni dočakal. Med spustom ga ugleda, na stičišču dveh razov. Poskuša mu dopovedati, da je prepozen za vrh, izmučen, da naj obrne, tudi iz baze ukažejo, naj Bešlina dol pošlje, ta ne uboga, gre naprej, Dovžan, že brez dodat­nega kisika, v petico.

Naslednji dan gre po prijatelja, dokler zmore, do raza, bilo je lepo vreme, a orkanski veter, kolega ni nikjer. Dovžan se vrne v šotor, počiva, kar popoldne zasliši klice na pomoč. Še enkrat gor, v kamin, kjer ugleda popolnoma izmučenega Bešlina. »Bil je kot senca, najprej v kaminu name prileti njegov rukzak, nato še on.«

Sledi mučen spust proti najvišjemu taboru, »nositi ga nisem mogel, ker je bil precej večji od mene, pa na tej višini. Vso noč ga masiram, skrbim zanj, gorilnik je odpovedal,« dokler ga ni Janez s cepinom kresnil, da sta le dobila nekaj tople tekočine. Bešlin, tako Dovžan, ni vedel, kako je preživel noč pod vrhom Makaluja, ki ga ni dosegel, po prečuti noči v petici zjutraj ni hotel niže.

No, kalvarija še traja, 13. oktobra, z 8000 do 6600 metrov (Bešlin pride do kisika, Dovžan ga ne uporabi), do tretjega tabora, kjer prespita, naslednji dan pa gresta proti dvojki, kjer ugledata odrešitev. V likih Janka Ažmana in zdravnika Damijana Meška. Odrešitev, deliverance, angleško besedo Janez Dovžan večkrat uporabi, pa ne aludira na oni film z nekaj bljak prizori.

Čudež, kako sta zdržala, tako dolgo, brez dodatnega kisika. Zoran Bešlin je zaradi omrzlin izgubil nekaj prstov na nogah. »Kako brezupno zgubljena sva bila,« povzame krutost komaj predstav­ljivega iskrivi sogovornik.

Največje zadoščenje za to, kar je storil za soplezalca, je dobil, »ko se mi je Zoranova mama zahvalila, da sem ji rešil sina«. Fantje med sabo pa, saj veste, hvala pa trikrat lop po rami, kar mi Janez Dovžan nazorno pokaže. Mu ne zamerim, nežno pa ni bilo.

Kje živi človek, ki ima za seboj tak­šno zgodbo, danes ali nekoč? »Uživam danes, včeraj ne obstaja, jutri ne vemo, ali bo.«
V rokah ima fotomonografijo Spomini na moje sanje, podobe svojih gorniških doživetij. In čeravno živi v hiši s sanjskim razgledom, pa na vrtu ima svojo klopco, ki mu jo je vnuk izdelal, prizna, da živi v spominih na svoje sanje. Ki jih je dosanjal, alpinist, alpinizem pa je bil zanj odrešitev od vsakdana.

Fantastičen je občutek, ko nekomu stoodstotno zaupaš, pa ko drugemu pomagaš, ga spraviš dol.

Zdaj, ko mu zdravje ne dopušča več naporov, je odrešen malone vseh bistvenih skrbi. Žena ga ima rada, kot bi bil v raju. Pa vseeno pove, kako je vedno pobožal Steno, triglavsko kajpak, »ki mi je zlasti avgusta vračala toploto in lepo delala z mano. In vedno je.« Ko ga povprašam, ali je bil morda v mojstranski ferati, imenovani po njem in kolegih, veveričnikih, mi pravi, da ne, saj bi ga žena in zdravnik ubila. Zatorej ni bil!

Človek bi kar sedel na zidanem fotelju, na močvirnatem tepihu, in čakal, da se nad Julijci gmote zgostijo in spustijo na zemljo odvečno breme.

Zato za konec, ko preskusiva trd­nost klopce, Janez Dovžan namigne še, kako je bila uspešnost odprave na Makalu slavljena po dolgem in počez, kar je tudi prav, njegova zgodba pa ... »Očitno ni bila dovolj pomembna.«

A takega reševanja, na tej višini, ni bilo nikoli več, slutim, da želi povedati. Vnemarnost do tega, kar se je dogajalo s sedmim članom slovenske odprave, ki je stopil na peti najvišji vrh sveta, ga skeli, a le »zase, nočem s tem drugih obremenjevati«.