AO Tržič v Debeli peči: ... Sekločeva in Jesih-Potočnik
T. Mihelič in R. Zaman v knjigi Slovenske stene Debelo peč ne kujeta ravno med pomembne plezalske veljake, a omenjata, da je idealen cilj v času, preden se začne poletna sezona in "se z zasneženih triglavskih višav spuščajo še zadnji smučarji."
In ker je zdaj ravno tak čas, ko se stene še niso popolnoma otresle zimskega plašča, ob tem pa je AO Radovljica izdal novi vodniček, sta Benjamen Vidmar in Ana Serec dobila idejo. Sprva sta kolebala katero smer v Debeli Peči izbrati - ali SV raz ali Jesih-Potočnik ali Sekločevo. Trnk smo zraven vrgli še navezi Matic Mohorč - Robert Amboržič ter Primož Eržen in jaz.
Ob petih zjutraj smo tri naveze drvele proti Krmi.
Matic in Robi sta se odločila za klasiko Jesih-Potočnik, Ana in Beno za Sekločevo. Midva s Primožem sva z odločitvijo čakala do zadnjega, čeprav priznam, da sem ves čas potiho navijala za "Sekločo", kot ji tudi pravijo, a nisem želela pritiskati na Primoža. Pritegnil me je opis iz Slovenskih sten, ki pravi, da je smer priporočljiva tura, ki povezuje strmo, napeto plezanje v Sekloči z najlepšim delom smeri Jesih-Potočnik (Sekločeva se namreč v zgornji tretjini stene priključi smeri Jesih-Potočnik). Poleg tega še nisem plezala konkretne petice v hribih in me je močno zanimalo, kaj to pomeni, kako zgleda.
Želja se mi je uresničila. Ko smo prišli na razpotje, kjer sta Mohorč in Ambrožič zavila v Jesih-Potočnik, je Eržen (po domače Orel) odločil: greva v Sekločevo. No, ne vem zakaj, srce mi je zaigralo in hitro sem jo ucvrla za Benotom in Ano.
Vstop smo s pomočjo vodnička relativno hitro našli, predvsem sta se v iskanje poglobila Ana in Beno. Jaz za enkrat še ne sodim med najbolj izurjene stezosledce, kaj šele iskalce sten, zato je njuna angažiranost še kako prišla prav (Janči bi me zdaj kregal).
Preden sta Beno in Ana prva zarinila v skalovje, je Beno zabil klina in postavil sidrišče, da je bilo vse po PS. Ker sem plezala zadnja, sem kasneje čez ta suvereni PS in seveda Benota močno preklinjala. En klin mi je uspelo izbiti, po drugem pa sem tolkla kot da gre za življenje, a hudič ni popustil. Moder klin je torej ostal na začetku smeri.
Prvi raztežaj po zložnih platah smo vsi splezali brez težav. Le Ani so nove plezalke parale živce, zato smo slišali nekaj melodičnih kletvic. Na srečo je imela s seboj še stare in se je v drugem cugu preobula. Od tu se začne strmina stopnjevati in kmalu nastopi svet petic. Orel je na enkrat utihnil, le tu in tam sem slišala kakšno besedo na p. Vprašala sem ga: Primož, a je težko? Odgovoril je zvenel precej suhoparno: Boš že videla. No, pa sem res videla, da so tudi iz mojih ust letele besede na p.
A kakorkoli, petice so lepe in sva jih preplezala brez večjih težav - tudi zadnjo, kjer je v previsni zajedi prusik. Nisva se švercnila, ampak stisnila zobe, spustila iz sebe andvertalski krik in formula je delovala - preplezala sva tudi ta detajl.
Čeprav je skala solidna, je potrebno ves čas paziti, saj ti hitro kaj ostane v roki. Pravzaprav je bilo kamenje, ki je frčalo okrog glav, še največji problem. Ko sem se ravno borila v eni izmed petic, me je kamen močno zadel v roko in nogo, tako da sem morala kar nekaj čas viseti v steni, da sem prišla k sebi. Na srečo je bolečina popustila in Orlu ni bilo treba delati škripca.
Ko se Sekločeva zaključi in začene Jesih-Potočni, se znajdeš v lažjem svetu. Se mi zdi, da sva s Primožem kar stekla čez - mogoče sva pa tako dobro uplezana hahaha. Ja, priznam, na vrhu sem bila vesela. Prve petice v hribih se bom rada spomnila!
Beno in Ana naju na vrhu nista čakala, saj sva se zamudila v cugu, kjer me je zadel kamen. Sestopila sva po lovski, a o tem nimam volje razlagati. Razen tega, da se je pot, če se temu sploh lahko reče pot, vlekla kot ponedeljek in da je teren milo rečeno grd.
V Kovinarski koči smo se dobile vse tri naveze, a daljših analiz tokrat ni bilo. Končna ocena: super smo se imeli, lepa plezarija in še čim več takšnih zgodb!
Napisala: Maja Korošec
Benotovi utrinki s poti:
Z Ano sva se že med tedna govorila, da bi šla plezat v hribe, saj je bilo vreme v maju podobno mešanici zime in jeseni, junij pa je nato postregel z zelo visokimi temperaturami kot bi bil vrhunec poletne sezone.
Debata kam in kdaj je hitro nanesla na Debelo peč, ker je bil nedavno predstavljen novi vodniček AO Radovljica (hvala vsem ki ste vanj vložili svoj čas in trud).
Hitro je stekla debata o Sekločevi smeri, hkrati se nama pridruži še ena naveza.
V nedeljo zgodnji štart ob nečloveških urah, kjer se nas nabere šest komadov in kmalu po ugodnem dostopu prispemo pod steno Debele peči. Ena naveza se odloči za klasiko v Jesih-Potočnik, ostali dve navezi pa zarinemo proti Sekločevi smeri.
Zarežem prvi cug v smer. Skala super, vse drži, lahek svet in že prvo sidrišče. Nato naslednji raztežaj, malce težje ocene kot pravi skica, ampak kaj hitro sem spet na drugem sidrišču, prav tako tudi Ana kmalu za menoj. Nato naju čaka raztežaj med dvema manjšina previsoma, ki pa nama nista povzročila večjih problemov. Zadnji raztežaj v težjem svetu naju opozori s črnim prusikom oziroma bolj podobno vrvi, da je to tisti tehnični del v celotni smeri. Skratka z vrvjo si nisva pomagala, tako da sva bila hitro v lažjem svetu kljub manjšim tehničnim težavam z vodo (smeh).
V parih raztežajih sva hitro na vrhu, kjer je sledil še sestop po grapi, ki pa je kar dobro označena z množici. Naveza iz smeri Jesih-Potočnik je že nestrpno čakala v Kovinarski koči, da čimprej odrinemo proti domu in zaključimo s turo.