Alenka Teran Košir: ... SPORTALovih 15 in svetla zvezda Janje Garnbret
Ko je SiOL Sportal leta 2004 zaživel kot poseben športni zavihek na spletni strani Siol.net, je Janja Garnbret imela dobrih pet let. Takrat še ni plezala, je pa plesala. In po besedah njene mame Darje Garnbret, dokaj dobro.
Zakaj so jo starši sploh vpisali v plesni krožek? "Ker nikoli ni rada spala, ne podnevi ne ponoči, in smo mislili, da bi tako vsaj nekje porabila goro energije, od katere je že od nekdaj prekipevala," je razložila mama najbolj raznovrstne in uspešne športne plezalke zadnjih let, ki je nedvomno zaznamovala tudi našo spletno stran.
Čeprav fotografija, ki jo objavljamo na začetku prispevka v sklopu 15. obletnice našega športnega zavihka, spada v leto 2003, torej v leto pred rojstvom Sportala, smo prepričani, da bi tudi fotografija, posneta leto pozneje, prikazovala dokaj podobno situacijo. Malo deklico, ki (kot da je to nekaj najbolj naravnega) pleza po podbojih vrat.
Z močnimi rokami, ki se kot v primežu oklepajo navpičnega oprimka, in nožnimi prsti, ki se pod neobičajnim kotom prisesajo nanj.
Janja Garnbret je že od nekdaj plezala po vsem, kar je bilo višje od nje. Po podbojih vrat, po ograjah in omarah, po orehu za domačo hišo v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer je odraščala.
Mama Darja Garnbret se spominja, da je njena mlajša hči, ki že od 16 leta starosti navdušuje svetovno plezalno javnost, najraje plezala bosonoga, saj ji je to dajalo dober oprijem.
Poseben DNK
Bila je živahno dekletce. Danes bi lahko rekli, da celo hiperaktivno. Gospa Darja je prepričana, da je podedovala najboljše lastnosti obeh staršev.
Po mami živahnost in zgovornost, po očetu pa premišljenost, študioznost. Od nekdaj je rada brala. V prvem razredu je na primer za bralno značko prebrala in predstavila 45 knjig, že v 3. razredu pa domov tovorila knjige o vesolju, češ da bo vse to preučila. "Vedno smo mislili, da bo knjižničarka," razkriva mama, ki pa si je svojo zgovorno hčer težko predstavljala v umirjenem in sorazmerno tihem okolju, kot sta knjižnica ali čitalnica.
Najraje brez spanca
Darja se spominja, da Janja nikoli ni rada spala. Ne podnevi ne ponoči. "Z možem sva si mislila, da jo morava z nečim zaposliti, da bo vsaj zvečer lahko zaspala, zato sva jo pri petih letih, ko je začela obiskovati malo šolo, vpisala v plesno šolo," je mama potegnila vzporednico z letom 2004, rojstvom SiOL Sportala.
Pravi, da je Janja v plesu neznansko uživala. Na nastopih je običajno plesala v prvi vrsti, ki je rezervirana za tiste plesalce, ki jih učitelji radi postavijo na ogled, saj izstopajo po znanju ali talentu.
Preberite, kaj je Garnbretova povedala v svojem prvem intervjuju za Sportal (september 2015)
Usodna nedelja v Slovenj Gradcu
Vprašanje, kaj bi bilo, če se ne bi Janja in njen oče Vili neke usodne nedelje leta 2006 na pobudo žene, ki je želela imeti prazno hišo, da bi jo lahko spravila v red, zapeljala do bližnjega Slovenj Gradca, kjer je lokalno plezalno društvo za potrebe promocije postavilo balvansko steno. Takrat šestletna Janja jo je želela poizkusiti in z lahkoto je splezala do vrha.
Trener Rok Šisernik, izkušen plezalec in alpinist, ki je takrat bdel nad dogajanjem na in ob steni, je takoj opazil, da je deklica nekaj posebnega. Pohvalil je njen oprijem in očetu predlagal, naj jo pripelje v lokalni plezalni klub.
"Takoj sva se strinjala, da poskusimo. Janji sva za začetek kupila rabljene plezalke. Saj veste, človek nikoli ne ve, kdaj otroka mine navdušenje," je odločitev za rabljeno obutev osvetlila mama in priznala, da z možem takrat o športnem plezanju nista imela najmanjšega pojma.
"Spomnim se, ko so se nama sodniki nekoč opravičevali, češ da je Janja splezala 28+, in ne samo 28, pa sem rekla, da je že v redu, saj to pa res ni tako pomembno. No, danes seveda vem, da "plus" (gre za ti. "koristen" gib v smeri naslednjega oprimka), lahko na tekmi odloči med 1. ali 2. mestom," se iz takratne nevednosti pošali mama.
Ples ali plezanje?
Janja je tako približno leto dni krmarila med plesom in plezanjem. Dvakrat tedensko je obiskovala plesne vaje in dvakrat tedensko plezanje, na sredini tedna pa so bile na njenem urniku še cicibanove urice.
Vsi so se zavedali, da ima obveznosti enostavno preveč, pogosto so se tudi prekrivale, zato so starši Janjo postavili pred dilemo: plezanje ali ples?
Janja je brez oklevanja izbrala plezanje.
Prvi dve leti je trenirala pri danes žal pokojnem Šiserniku, ki je, tako kot vsi njeni trenerji, od nekdaj hvalil njeno dinamiko gibanja, ter pri Roku Maleku in Maji Apat.
Ni samo zmagovala
Tekmovati je začela v cicibanski kategoriji. In ni samo zmagovala, se spominja mama, a je vztrajala in uživala, staršem pa je bilo fino, da se vsak konec tedna zaradi hčerkine tekme odpravijo v drug slovenski kraj.
"Čez teden sva večino časa v službi in ob koncu tedna se je bilo fino zapeljati v kak drug kraj. Na prvi tekmi je bila Janja predzadnja, potem pa se je postopoma vzpenjala. Mislim, da je trajalo dve leti, da je prvič stopila na zmagovalni oder," se spominja mama, ki je s starši Janjinih plezalnih prijateljev spletla prijateljske vezi.
Športna "selitev" v Velenje in srečanje z Gorazdom Hrenom
Ko je Janjin trener Šisernik leta 2008 v Kliničnem centru v Ljubljani dobil službo športnega fizioterapevta, je Janja ostala brez trenerja. Približno pet mesecev ni plezala, in starši so začutili, da morajo poiskati rešitev, ki bo njihovi drugorojenki omogočila uresničevanje plezalne ljubezni.
Ker sta bila oba zaposlena v Velenju, se jima je zdelo najbolj pametno, da bi Janja svojo plezalno kariero, če jo v tistih letih sploh že lahko tako imenujemo, nadaljevala v Velenju, ki je približno 25 kilometrov oddaljeno od domačega Šmartnega pri Slovenj Gradcu.
"Ker je bila še majhna, mislim, da je bila v 3. razredu, smo se odločili, da jo do avtobusne postaje, ki je le nekaj metrov oddaljena od naše hiše, pospremi stara mama, midva pa sva jo potem v Velenju prevzela na poti iz službe," je povedala Darja.
Janja je v Velenju trenirala na dveh krajih. Pri Damjanu Maherju in Matiji Rovšniku je pilila težavnost, medtem ko je balvanske treninge že takrat prevzel Gorazd Hren, danes selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju.
Zelo hitro sta se našli tudi s Tjašo Slemenšek, Velenjčanko, prav tako plezalko, in tisto zanesljivo osebo, ki je Janjo pogosto čakala na velenjski avtobusni postaji in jo pospremila na trening.
Mejnik za mejnikom
Vse drugo je že skoraj zgodovina. Večinoma z oznako prva, najmlajša, edina na svetu ...
Janja sicer pravi, da taki in drugačni mejniki zanjo niso pomembni. "Ne poskušam loviti dosežkov, ki so jih dosegale tekmovalke pred menoj," zagotavlja. "Moj edini cilj je na tekmi uživati in pokazati vse, kar znam. Tudi če mi na koncu to ne prinese zmage, je pomembno samo to, da sem se imela dobro in da sem dala vse od sebe. Ko bom enkrat končala kariero, se bom prav tega najbolj spominjala," je razlagala po letošnji zmagi v Münchnu.
S 13 leti je postala najmlajša članica slovenske mladinske reprezentance, s 16 se je že suvereno kosala s člani.
Na svoji prvi članski tekmi, na evropskem prvenstvu v Chamonixu leta 2015, je postala evropska podprvakinja v težavnosti.
Prvič je na tekmi svetovnega pokala zmagala leta 2016, pri 17 letih, prav tako v Chamonixu.
Naslovi v vseh možnih kategorijah so si sledili drug za drugim.
Pri 17 letih je osvojila kar tri naslove svetovne prvakinje v različnih kategorijah. Najprej je 14. septembra 2016 v članski konkurenci osvojila naslov svetovne prvakinje v težavnosti, s čimer je šokirala svetovno javnost, in nato dva meseca pozneje še dva naslova svetovne prvakinje v mladinski konkurenci (v težavnosti in balvanih).
Tekma La Sportiva Legends Only leta 2015 je bila Janjina prva večja tekma in prva pomembnejša zmaga. Imela je 15 let in spomni se, da je kar čez noč na Instagramu dobila dva tisoč sledilcev.
Dve leti pozneje, pri 19 letih, je na enem svetovnem prvenstvu (Innsbruck, september 2018) osvojila kar tri kolajne.
Srebro v težavnosti, ki je v očeh marsikoga vredno zlata (o zmagovalki je odločalo devet sekund počasnejše plezanje od Avstrijke Jessice Pilz, čeprav se dejavnik hitrosti pri težavnosti sicer sploh ne upošteva, ampak je pomembno le, da plezalec smer spleza v šestih minutah), zlato v balvanih, ki ga je doživela izredno čustveno, in zadnji dan prvenstva še zlato v olimpijski kombinaciji, novem, za olimpijske igre v Tokiu zrežiranem formatu.
Ta, roko na srce, precej na silo združuje nezdružljivo - hitrostno plezanje, ki je bolj atletska disciplina, in bolj kreativno balvansko in težavnostno plezanje. Garnbretova je prejšnji konec tedna v Celju postala tudi prva državna prvakinja v olimpijski kombinaciji.
Olimpijske igre v Tokiu, kjer bo plezanje na sporedu sploh prvič, se bodo začele čez natanko 400 dni. Janja o njih ne mara razpravljati z mediji. Še manj ji je všeč dokaj avtomatično pripisovanje zlate olimpijske kolajne.
Samo, da uživa
Kot pravi, raje samo uživa v plezanju. Da ji to več kot uspeva, pripovedujejo rezultati. Pri 20 letih ima na svojem statističnem računu že 25 zmag. Edina je, ki je zmagala prav na vseh balvanskih tekmah v sezoni.
Trem lovorikam za zmago v skupnem seštevku težavnosti in trem v kombinaciji (2016, 2017 in 2018) je dodala še globus v balvanih. Tudi to ni uspelo še nikomur v zgodovini.
Adam Ondra, eden najbolj uspešnih plezalcev v zgodovini, je v intervjuju za Sportal odkrito dejal, da še ni videl dekleta, ki bi plezalo tako, kot to počne Janja Garnbret.
"Zelo je natančna, gibljiva in v sebi skriva ogromno moči. //... // Mislim, da bi lahko tekmovala tudi v moški konkurenci," je ocenil češki plezalni mojster.
Kje so meje še vedno mlade, a po tekmovalni kilometrini in dosežkih že prekaljene veteranke Janje Garnbret bo pokazala prihodnost.
Svoje mesto v zgodovini si je že zagotovila.
Že zdavnaj.