Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ljubil je na polno,

Delo - Grega Kališnik: ... žural na polno, zajemal je z veliko žlico!

Mojca Zaplotnik Jamnik o Poti z Nejcem in poti po Nejcu Zaplotniku.

Štirideset let je, kar sta, najprej Andrej Štremfelj, trenutek pozneje po dogovoru Nejc Zaplotnik, kot prva rojaka stopila na vrh Everesta. Dve leti pozneje je izšla Zaplotnikova knjiga Pot. Izredno brana skozi desetletja.

V knjigi, ki jo je prav zdaj mogoče brati tudi v Delovem podlistku, je pot, ki sta jo živela Nejc in žena Mojca s tremi sinovi. Potem ko je Nejca vzel Manaslu, je Mojca stopila na drugačno pot.

Knjiga njenega življenja, vedrih in sila žalostnih strani, je zdaj odprta na strani z Bašljem, pod Storžičem, kjer 64-letnica živi z možem Tomažem Jamnikom - Mišem, nekdanjim alpinistom.

Obletnica, obletnice, je to čas žalosti ali lepih spominov, ponosa, obojega?
Vsekakor obojega, spomini so kot zložena knjiga, ko se v človeku odpirajo listi, enkrat se znajdeš na eni strani, drugič na drugi, odvisno tudi od tega, kako si razpoložen, o čem si razmišljal, kam so te misli zapeljale.

Kam so vas misli zapeljale tokrat, ob 40-letnici prvega slovenskega vzpona na Everest?
Tokrat so bile misli zelo, zelo zgoščene, spominjala sem se konkretnih trenutkov, ki smo jih doživljali, ob vzponu na Everest, ob prihodu fantov domov. To je bilo eno, drugo pa, sem te dni gledala fante, na proslavah, vsi so se malo postarali, lasje so postali bolj svetli, fantje so bolj počasni, mnogih tudi že ni, mislim, da jih deset z odprave ni več, in to je skupek vsega, kar te doleti ob dogodku, ki je tudi medijsko zelo močno podprt, da te še bolj spodbuja k razmišljanju, kako je bilo.

Medijska podpora. So takratni podvig in obletovanja vredni tolikšne medijske pozornosti?
Po mojem je niso samo vredni, ampak smo jim jo dolžni dati. Vsem fantom po vrsti, kajti to je bila skupinska odprava, v kateri so vsi delali, da pride odprava na vrh, ne zato, da pride Janez ali kdo drug, ampak da se namen odprave izpolni. Velikokrat je bilo v tem obdobju povedano, da fantje niso bili določeni, kdo bo šel na vrh, ampak je bila kontinuiteta gibanja na gori in tisti, ki je bil v danem trenutku v taboru, ki je omogočal naskok na vrh, in je bil psihofizično sposoben, je poskusil. In ta sreča ali pa možnost je pripadla Nejcu in Andreju.

Dolgo se mi je zdelo, očitno napak, da tako, kot ni bilo izdano, kdo je prvi stal vrh sveta, Novozelandec ali šerpa, je bilo tudi z našo odpravo leta 1979.
To je čisto jasno, prvi je bil Andrej, vendar zato, ker se je Nejc odločil, počakal in mu dal prednost, to Andrej velikokrat pove. Ne vemo, o čem je Nejc razmišljal, a to je storil, kar je lepo. Mogoče mu je dal prednost, ker je vedel, da gre Andrej na vrh za dva, zase in brata Marka, ki je bil blizu, pa zaradi tehničnih težav na vrh ni mogel.

Vidva z Nejcem sta se spoznala zelo zgodaj. Kje?
Oba sva bila krščansko vzgojena, oba hodila v cerkev, Nejc je bil ministrant, jaz pa pobožna gospodična. Po maši pa smo se pred cerkvijo v Kranju mladi zbirali.

In Nejc in fantje so se tepli, kot v Cvetju v jeseni ...
Kje pa, ne, ne, ne, ne Nejc ne najini otroci niso bili nikdar pretepaške sorte.

In tam sta se ...
... tam sva se videla. Nejc je imel takrat že punco, pa sta se razšla in potem je bilo poletje, v katerem sva se midva zbližala. Šla sva skupaj na Češko kočo in potem si je sposodil od mene dežnik in ta dežnik je zeloooo dolgo nosil nazaj. Ves ta čas, ko ga je nosil, sva se pa spoznavala. Dolgo ga je nosil, ker si je to želel, da se je lahko z mano srečal. In tudi meni je bilo všeč.

Zelo hitro sta se poročila, vi stari 17, Nejc 19, še ne polnoletni ste prvič rodili. So vas ljudje pisano gledali?
Kako so me gledali, ne vem, a krščansko okolje ni bilo nikakršna ovira, morda celo plus, okej, prezgodaj sta seksala, a zdaj častno pobirata sadove.

Vi ste končali katero šolo?
Ko sva se poročila, sem končala dva letnika srednje šole za medicinske sestre ...

On?
Nejc je pa kranjsko gimnazijo končal. Potem sem jaz končala še pol letnika, ostala doma, ker sem rodila, šla nazaj v šolo povedat, da bom še enkrat rodila, šolo sem končala z dvema fantkoma, Nejcem in Lukom. Potem sem mislila, da bom šla naprej študirat, pa ugotovila, da sem spet noseča. Rodila sem še tretjega fantka, Jaka.

In vaš mož?
Vpisal se je na psihologijo, a ga študij ni prevzel in se je zaposlil na SDK, ko je šel na Makalu, je to službo pustil, ker ni dobil izrednega dopusta, potem se je zaposlil kot učitelj telesne vzgoje v Kranju, izredno študiral na fakulteti za šport, po Everestu je dobil štipendijo, študiral redno.

A študija ni končal.
Ne, ker je prej umrl.

Kaj se je za vas spremenilo, ko ste postali žena osvajalca Everesta? Kaj je to takrat pomenilo?
Ne zdi se mi, da bi me kdo kaj drugače gledal. Delala sem kot medicinska sestra, pacienti so že z navdušenjem kaj rekli, kaj več pa ne ...

Zdi se, da se je (res) debelo desetletje pozneje alpinistične vzpone že dalo tržiti. Kaj pa je ta generacija imela od uspeha?
Edini denar, ki se ga zares spomnim, je Nejc dobil, ko je šel kot prvi inštruktor v šolo za inštruktorje v Nepal.

Kar je organiziral Aleš Kunaver?
Vendar je tudi tu denarja hitro zmanjkalo, Andrej, ki je šel v drugo tja, ni dobil skoraj nič.

Torej Everesta niso tržili?
Ne, edino predavanja, na katera so Nejca vabili po planinskih društvih, so bila plačana.
(Vskoči mož Tomaž, tudi član odprave na Everest 1979 in osvajalec osemtisočaka Broad Peaka) Edini, ki je takrat s tem služil, je bil Messner. Po eni strani smo ga občudovali, ker je bil res dober, nas je pa motila komercializacija. A on je to moral početi, za naslednje projekte.

Nejc je pisal knjigo, vi, Mojca, ste to vedeli, spremljali.
Seveda, nešteto noči sva se pogovarjala, to je bil ne nazadnje plod vseh teh pogovorov, razmišljanj, ki jih je gojil Nejc sam pri sebi in jih je moral z nekom deliti. Knjiga je bila češnja na torti medsebojnega odnosa.

Knjiga je bila češnja na torti najinih nočnih pogovorov, najinega medsebojnega odnosa.

Potem je knjigo posvetil najboljšemu prijatelju, ne prijateljici – ženi Mojci.
A res, nisem vedela.

A prijateljica je bila pa gora?
Ne, ampak nikdar nisem bila na to pozorna, on pa gotovo tudi ne. Recimo, če pomislim, se mi zdi, če bi napisal prijateljici, bi bilo to ...

... premalo.
Ker beseda prijatelj obsega več.

In je prijateljica manj, seveda tudi od žene.
Po svoje se mi zdi, da je bilo to tudi hote, s poudarkom na veličini tega prijatelja.

Kakšen človek je bil Nejc, nikdar Jernej?
Uradno Jernej, a je slišal samo na Nejca, kot tudi sin. Bil je zelo čustven, razmišljujoč, zelo željan živeti svoje življenje in – bi tukaj dala piko.

Ste hoteli reči živeti do konca?
Ne. Živeti svoje življenje. To se mi zdi dovolj. Živeti svoje življenje je tudi intima tistega, ki ga živi.

A življenje vključuje tudi najbližje.
Seveda. Vse, kar ga sestavlja, njegovih 24 ur, njegovo razmišljanje.

Nejčeva smrt na Manasluju je bila šok. Nekje sem prebral, da so fantje mislili, da se jim preprosto ne more nič zgoditi. Kaj pa sicer, je šlo po človeški plati za vzvišenost nad običajniki?
Recimo, sediš na Joštu in pomiluješ vse, ki posedajo po zakajenih gostilnah
...

Nikakor ni šlo za vzvišenost. Mislim pa, da je vsakdo, ki je v svojem trenutku, na Joštu ali kje drugje, dosegel neko čistost v sebi. Ob tem, da si nekam, visoko prišel, gotovo čutiš, da so ti, ki so v zakajenem, zamračenem prostoru, za nekaj prikrajšani.

Nejc Zaplotnik živi kot osvajalec Everesta ali pisec Poti? Kaj je močnejše?
Gotovo je oboje enako močno, ker je to on.

Čemu pripisujete težko verjetno priljubljenost Poti skozi desetletja?
Karizmi, ki jo knjiga ima.

Kaj ima? Je tudi vrhunsko napisana.
Verjetno obvladuje preprostost vsakega človeka posebej. Razmišljanje, kdo sem, zakaj sem, kaj si želim, da bi bil, pa nisem, kaj bi rad, pa mi ne uspe. Po drugi strani pa, ko s temi vprašanji opraviš, spoznaš, da je treba vendarle živeti trenutek tukaj in zdaj, recimo, ko si na Everestu, in zdi se mi, da je bilo to izrazito poudarjeno. Ker se fantje niso mogli ukvarjati z ničimer kot le s tem, da so v tem trenutku. In mislim, da je sporočilo knjige v tej poti, spoznanju, da se splača živeti tukaj in zdaj in da je to v bistvu pot. In da ljudi vleče na to pot.

Če dosežeš cilj, si nekako prazen, izgubiš pot.
Nosiš jo v sebi.

Ampak ko sta bila onadva na vrhu, sta na neki način dosegla cilj in rekla natanko tisto, kar sta morala: ne veva, kaj bi. Kot bi bilo bolje, da cilja ne dosežeš, da je bolje, da ga ves čas nosiš v sebi, da je pot vse.
Vidiš, da čeprav si ta vrh dosegel, si še zmeraj na poti. Verjetno pride vate mnogo novih ciljev, a vendarle si vedno na poti. Pot je sestavljena iz mnogih ciljev, in ko enkrat pot končujemo, šele takrat dosežemo pravi cilj. S tem da smo bili ves čas na poti, dosegli mnogo ciljev, osnovna pot pa ostaja naša.

Cilj je pa samo eden, za vse.
Ja.

Ves čas ste mentalno sodelovali pri nastajanju Poti. Kakšna pa je vaša pot, nenapisana, je morda skrita med vrsticami Poti?
Dokler sem z Nejcem živela, je to to. Nedvomno. Knjiga je najina pot, od takrat, ko ga ni, je moja pot moja pot.

Kakšna je?
Različna, včasih bolj izpolnjena, včasih manj, sem pa vesela, da jo hodim.

Kaj vas izpolnjuje?
To težko ubesedim, veliko stvari, med seboj prepletenih, kot bi delal kito iz las.

Kaj pa boli?
Najbolj me boli, da je na svetu tako veliko vsega dobrega in da je kljub temu toliko ljudi žalostnih, nesrečnih, bolnih, celo lačnih.

In vi k boljšemu pripomorete?
Trudim se po možnostih, kolikor pač zaslužim. Delim, kolikor nagruntam, da lahko.

Ste upokojeni?
Upokojena sem po zakonu o obrtnikih, 75 odstotkov pokojnine dobim, za preostalih 25 pa plačujem prispevke in lahko vodim kozmetični salon v Kranju, imam dve zaposleni.

Kako pa ste prišli do kozmetike?
Ko je Nejc umrl, smo nekaj časa živeli, ne da bi čutila potrebo, da karkoli spremenim. Potem je nekaj časa minilo, moji fantje so bili res zelo pridni in so še vedno, in se mi je zdelo, da bi lahko naredila še kaj zase. Kozmetika mi je bila vedno všeč, imeli pa smo stanovanje, v katerem sem lahko eno sobico spremenila v salon. Fantom sem bila vedno na razpolago, če so me kaj vprašali, kar se mi zdi bistveno, danes otroci nimajo priložnosti, ko bi radi vprašali, ne morejo do staršev, ker jih ni pri roki. In se obrnejo na kogarkoli in ni nujno, da dobijo prave nasvete.

Vaši otroci očeta niso imeli, vas pa ves čas.
Dopoldne sem bila v zdravstvenem domu v službi, oni v šoli, potem smo bili ves čas skupaj. To je bilo bogastvo. Ko sem imela dovolj strank, sem se odločila za samostojno pot, prej si nisem upala. Ker sem morala štiri preživeti.

Izgubili ste moža, pozneje še najmlajšega sina. Kako prek najhujših udarcev? Z delom, vero?
Vsak na svoj način poskuša preboleti. S tremi fantki ni bilo časa razmišljati, zakaj se je to ravno nam zgodilo. Tako je, radi se imamo, od tukaj naprej poskušajmo poskrbeti, da bi bil tudi Nejc z nami zadovoljen. Udarci se zgodijo, za nazaj ne moreš nič spremeniti, trudiš se iti naprej. Seveda me je strlo in je še vedno na neki način živo, prihaja v segmentih, ampak vsak dan pa preživim.

Preden se je Nejcu zgodilo, ste bili v nenehnem strahu?
Sploh nisem bila v strahu, nikoli. Ko je človek mlad, ni obremenjen s strahom, kot smo pozneje, ko imamo več izkušenj.

Ste kot mati, žena lahko razumeli, da je moževa strast do gora tako močna, da je lahko rekel, kako mu družina največ pomeni, naslednji hip pa je šel za tri mesece na odpravo?
O tem se sploh ni razmišljalo. Midva sva bila skoraj otroka, ko sva se združila. On je bil alpinist, meni se je to zdelo odlično, ker sem imela gore tudi jaz rada, njemu se je zdelo odlično, da sem bila dober poslušalec.

Poslušalka.
Poslušalka, pa da sem se z njim rada pogovarjala, otroke sva imela grozno rada, z njimi sva se grozno veliko igrala, hodili smo sem in tja in to nama je zadoščalo. Nejc se je v alpinizmu potrjeval, on je s tem živel, ne morem jaz reči, poslušaj, fant, zdaj si se poročil, zdaj moraš biti odgovoren. Recept za življenje z nekom, naj bo alpinist, motorist – če ima nekaj rad, ga to plemeniti in s tem je tudi zate dar, s katerim živiš.

A vseeno počne stvari, ob katerih se mora zavedati, da ima doma nekoga, štiri ...
Seveda, saj to ve.

Ampak si ne more pomagati.
Ja, ker je to on, ker je šele takrat on on. Lahko človeku poveš, kaj je prav, kaj narobe, ga daš v kletko, a kaj potem od njega imaš?
(Spet mož Tomaž) Resnica je, da se ti lahko zgodi usodno samo enkrat, ne petkrat. Kljub temu da se dogaja okoli tebe, tvojim prijateljem, razmišljaš, da so se jim dogajale napakice, ki se tebi ne bodo. Ko si starejši, je obremenitev vedno večja, ko si mlad, pa, saj veš, tole se lahko odtrga, lahko padem, se treseš, ko greš tam čez, ampak greš.

Mojca?
Mislim, da je Nejc s tem, ko je lahko bil alpinist, izražal tudi popolno zaupanje meni. Njega stoodstotno ni nič skrbelo, če pa ga je že, je vedel, da bodo stvari na neki način urejene.

Torej niti za hip ni bilo vprašanja, zakaj je bilo vse skupaj potrebno?
Ne, ne.

S Tomažem Jamnikom ste poročeni ...?
Včeraj, 14. maja, sva imela 14. obletnico poroke, pred tem sva bila šest let koruznika.

Mojca, ste Jamnik Zaplotnik ali Zaplotnik Jamnik?
Zaplotnik Jamnik.

Kaj ste bili pa najprej?
Krmelj.

V rodu kdo pleza?
Vsi sinovi so plezali, ampak športno oziroma Nejc tudi klasično, ampak zelo malo.

In kateri je bil najbolj izrezan ata?
Jaka. Pokojni. Čisto mu je bil podoben, tudi kakšno kolo je izgubil. Nejc je, kar pomnim, pozabil gotovo 15 koles, deset jih je priznal, nekaj pa spustil. Tako je izgubljal tudi Jaka, treniral je plavanje in njegova trenerka je vedno za njim nosila kopalke.

Kaj pa kuharija?
Jaz imam ves čas rada prehrano in tudi Nejc jo je imel, njegova mama je bila kuharica po meščanskih družinah in je zelo dobro kuhala. Ko je Nejc prišel v mojo družino, je pa kuhal predvsem moj oče in Nejc ni mogel razumeti, da mi jemo samo knedlčk' pa zelčk'. Imela sva recepte njegove matere za masovnek, močnik in razmišljala sva že o bio prehrani, iz kopriv sva delala špinačo, Nejc je rad kuhal in rad je dobro jedel. In vedno je bil pripravljen doma kaj pospraviti pa za otroke poskrbeti. Vse je delal na polno. Družino je imel rad na hudo, prijatelje na hudo, tudi žural je na hudo, alpinizem tudi, zajemal je z veliko žlico, tak je bil. Vse je imel rad v presežnikih.


Družino je imel rad na hudo, prijatelje na hudo, tudi žural je na hudo, pa alpinizem ... Prijatelji?
Veliko jih je imel, imeli smo hišo odprtih vrat, tudi z Mišom, mojim zdajšnjim možem, sta bila prijatelja, skupaj plezala, ko je Nejc prišel v alpinistični odsek, je bil Mišo načelnik. Pri nas se je vse sorte filozofiralo, pa tudi kaj popilo, pri nas je bil vsak dobrodošel.

Tedaj ste preživeli, danes bi težko v enakem položaju?
Gotovo je bilo tedaj lažje, ni primerjave med tedanjim in sedanjim časom, ni bilo pa vse idealno. Ko je Nejc umrl, ni denar skupaj letel, recimo pomoč za družino, v očeh nekaterih, ki so o denarju odločali, nisem bila videti odgovorna, tako da so mi celo malo nagajali.

Zakaj?
Češ ker sem bila premlada, ko sem se poročila, ker sem bila ves čas premlada in za zrelejše nezrela, neodgovorna mati. Ker so trdili, da se pri 17 ne moreš poročiti, zato me boli, ko so se toliko spraševali o Nejčevi odgovornosti do družine. A on je bil odgovoren do samega sebe, do svoje družine, do vsega, v čemer je živel, ampak on je bil on. Nihče mu ničesar ni poklonil, da bi bil, kar je bil, in niti ni nam štirim, ki smo za njim ostali.

Kaj so pa vaši starši rekli, ko ste zanosili tako mladi?
Jaaa, na sodišče so morali. Morali so povedati, da sva primerna za poroko, morali so dati soglasje.

Tale ja je bil pa zelo dolg, so bili jezni na vas? Ste se poročili cerkveno in civilno?
Seveda, na obeh tirih, tudi z Mišom sva se poročila na obeh tirih. Moji starši pa, žalostni so bili gotovo, bila sem zelo pridna učenka, bili so prepričani, da iz mene nekaj bo, ne pa da se pri 17 poročim in rodim. Zato razumem ljudi, da so naju imeli za neodgovorna, ampak niso naju poznali. In svojo nalogo sva izpolnila, vsak na svojem področju in jaz na področju obeh po trenutku, ko je Nejc umrl.

Ste verni?
Sem, a na svoj način, spoštujem versko organizacijo, samo imam občutek, da je vera eno, organizacija drugo. Hoditi v cerkev zaradi organizacije se nama z Nejcem ni zdelo potrebno. Sicer pa absolutno vem, da sem vedno deležna pomoči od zgoraj.

Milosti?
Ja.

Kako pa to veste?
Ja, ne vem, tako se počutim in ob mnogih posebnih trenutkih sem to čisto, ne bi mogla reči fizično, to bi bilo pretiravanje, tako na poseben način čutila. Da nisem sama.

Načeloma sta z možem zdrava.
Popolnoma, tukaj sva in se imava lepo. Čez najin vrt se gre na Kališče in Storžič.

Hodita v hribe?
Ne, v hribu živiva. Igrava pa golf. Že skoraj 20 let.

Delo, 19.05.2019 09:00
Ljubil je na polno, žural na polno, zajemal je z veliko žlico!

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti