Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Trije vrhovi Ratitovca

Silvo Baznik: Vreme je vedno takšno ali drugačno, le pot je potrebno izbrati. 

Jutranji pogled na spletne kamere je odločil smer vožnje in s tem tudi izhodišče pohoda. Pripeljali smo se na parkirišče vasice Prtovč nad Železniki in zasedli še eno parkirno mesto ob cerkvici ob kopici jeklenih konjičkov predhodnikov. Nebo nad nami ni obetali veliko, nad Povdnom se vali oblak, bolj severno v smeri Kosmatega vrha pa je še nekaj jasnine in tako se odločimo ob pišu vetra za severno pot čez Razor. Pripelje avtomobil in še pred nami je dvojica že na poti. To je hitrost, jima priznamo.

Stopimo v vas in na strm kolovoz, ki zaradi razmočenosti tal spodrsava na številnih kamnih kot na blatu, prekritem še z listjem. Strmina kar noče popustiti in po nekaj minutah smo že močno zadihani, ko pospravimo vrhnja oblačila v nahrbtnike. Strmina nato popusti, razmočenost tal žal ne, a višje je nekoliko bolje in koraki postanejo bolj sproščeni. Hodimo po gozdni cesti, kjer je še nekaj ostankov plazovine, prekrite z listjem, a je kmalu zapustimo. Nadaljujemo po peš poti, dohitimo nekaj predhodnikov in se skozi gozd pod melišči na desni povzpnemo v krnico Razor, kjer še cvetijo žafrani in razveseljujejo obiskovalce. Tu je nekaj stezic, ki vodijo levo proti koči na Ratitovcu in desno na preval in ravnico med Gladkim in Kosmatim vrhom. Ker Gladki vrh prekrivajo meglice, se odločimo za desno varianto in stopimo v breg, kjer na delih steze še vztraja snežna odeja, nekje pa ob stezici cvetijo trobentice in resa. Za seboj pustimo sledi čevljev in se povzpnemo nad krnico, kjer je stičišče s potmi s planin Pečana in Klom in kjer stopimo po markirani stezici ostro desno proti vzhodu. Na pobočju gremo mimo luknje globokega brezna, prečimo pobočje in stopimo na gozdno cesto, kjer je nov zbiralnik vode. Hodimo do konca ceste in se usmerimo po pobočju mimo nekaj vrtač proti vrhu. Tu cvetijo žafrani in na golem pobočju, ki ga prekinjajo snežne zaplate, veliko število spomladanskega svišča. Pred vrhom pa oko zastane na rumenih cvetovih vednozelene gladnice. Še nekaj korakov navzgor in smo na 1643 metrov visokem Kosmatem vrhu. Piha veter čez planine in gore, podi oblake po nebu in čez vrhove Ratitovca in temu ustrezno se odzovemo s toplimi oblačili ter nato poskrbimo še za povrnitev pokurjenih kalorij. Vremenu ustrezni so tudi razgledi. Oddaljeni vrhovi gora so zaviti v meglice oblakov, le sem ter tja se pokažejo skoraj nevidna ostenja, za trenutek se odkrije vrh Triglava in nato ponikne v oblaku. Še Dražgoška gora je komaj vidna, a vse to ne odžene naše dobre volje.

Z vrha sestopimo mimo bunkerja in vrtače na gozdno cesto in po njej skozi gozd do ravnice, od koder se povzpnemo zopet mimo bunkerja do razpotja. Običajno je od tu lepo viden Triglav v daljavi, danes pač ne. Tu se usmerimo proti pobočju Gladkega vrha. Sprva stopamo po markirani stezici, ki pa jo kmalu zapustimo in se usmerimo strmo navzgor na rob pobočja, kjer poteka strma stezica proti vrhu. Tudi tu je nekaj cvetja, ki nas spremlja vse do naslednjega bunkerja in nato do najvišje točke 1667 metrov visokega Gladkega vrha, kjer nas dočaka meglica in zastre pogled okoli nas. Na srečo to ne traja dolgo, odpre se pogled na kočo pod nami, a žal le za trenutek in že smo ponovno v megli. Kar nam je dano, je treba izkoristiti in to tudi storimo. Fotografiramo se v megli in brez nje, ujamemo v objektiv še Krekovo kočo in nato zapustimo vrh. Nižje odkrijemo veliko snega, ki nas premami, da naredimo nekaj sledov na beli površini, se vrnemo na bolj ravninski del z lepimi žafrani, ki ne uidejo fotografiji in nato stopimo v meglo v smeri Soriške planine. Spustimo se mimo zimskega bivaka, kjer se priključi pot s planine Pečana. Na naši levi je pomrzjeno napajališče za živali. Spust se hitro konča in pričnemo vzpon ob pašni ograji na vzhodni predvrh, kjer zagledamo prve majhne a lepe jegliče, ki komaj odpirajo svoje rumene cvetove. Lepo, da ne more biti lepše za vsakega, ki ljubi fotografijo. Dosežemo predvrh in stopamo rahlo navzdol po markirani poti do mesta, kjer na skali zagledamo napis in smer žig. Zapustimo pot in vzpon nadaljujemo po vidni stezici do vrha 1678 metrov visokega Altemavra. Tudi tu nam ni dano videti daleč naokoli, le nižje ležeče vrtače in vzpetine so v našem dosegu vida. Veter se ne da in nas hladi, tako da ne ostanemo dolgo na vrhu. Le odtis žiga roma v knjižico vzponov in že smo na poti nazaj. Na grebenu cveti lepi jeglič, še več ga je na strmem pobočju, ki pada proti naselju Torka. Kako lepo. Vabijo, vabijo, a to je tudi vse. Strmo, prestrmo je za kaj več.

Po grebenu se spustimo navzdol. Prijatelj stopi do zbiralnika vode za živino in preizkusi ledeno površino ter se nato vrne nazaj, da družno prispemo do koče, kjer se kar tare pohodnikov. Notranjost je nabito polna, še zunaj je le malo prostora v zavetrju, kjer naredimo premor.

Meglice se vijejo po pobočjih in imeti je treba hitre prste, da naredim posnetek pohodnikov, ki se bližajo in ozadja brez megle. Dovolj je hoje po vrhovih in grebenu, čas je za povratek in tako zapustimo zavetrje. Hladen piš vetra nas objame, ko stopamo proti jugu čez ravnico, srečajoč številne pohodnike, do robu in po stezici navzdol. Ko se ozremo naokoli, zagledamo na enem od skalnih previsov plezalca. Prvič vidim tam plezalca in se sprašujem, ali je to smer imenovana Čez Špičke ali kaj drugega. Pa saj to ni pomembno. Lepo je videti nekaj, kar je bilo do sedaj mojim očem skrito. Naredim nekaj fotografij in nato stopimo dalje. Ko se pot prevesi, smo na zavarovanem delu, kjer varovala pridejo še kako prav v času snega in ledu tako za varen vzpon kot sestop. Nadaljevanje sestopa je lahkotno. Srečamo starejšega pohodnika, ki pravi, da letno opravi po petdeset vzponov na Ratitovec, kar je precej več kot večina pohodnikov, ki se danes vesele v koči. Nič ne de, tudi eden ali dva na leto je dovolj in včasih še kakšen na smučeh … Pomembno je uživati v vsakem sprehodu po naših gorah.

Ko pridemo iz gozda na Povden, je parkiranih kar nekaj avtomobilov na cesti iz Torke. Sedemo na klopco ob poti. Kako pripravna je za odmor pred zadnjim delom poti do Prtovč. Čez nekaj minut stopamo pod daljnovodom in nato po kolovozu skozi gozd. Pot se spušča, prečimo nekaj hudourniških studenčkov in na koncu spusta sledi še kratek a strm vzpon v vas in na cesto, po kateri pridemo do avtomobila. Močno piha. Hitro zamenjamo obutev, pospravimo nahrbtnike, sedemo v avtomobil in odpeljemo proti domu. Vreme je bilo skoraj idealno za hojo, veselja več kot dovolj in nekaj ga je ostalo še za naslednje deževne dni.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti