Silvo Baznik: Tokrat greva pogledat zelena in bela pobočja
Kamniško-Savinjskih Alp.
Ob sedmi uri zjutraj prispeva na parkirišče pred planino Jezerca in redar naju prijazno seznani o plačljivosti parkiranja, kar tudi upoštevava in dva evra zamenjava za papirnati listič. Temu dejanju sledi običajno preobuvanje in oprtanje nahrbtnikov ter prvi koraki po cesti v smeri Kriške planine.
Hodiva v hladu jutra in prvi žarki sonca pobožajo pomrzjene travnike planine, kjer snega ni več in povešeni cvetovi žafranov čakajo otoplitev, ki jo bodo prinesli sončni žarki s pobočja Krvavca na planino. Presenetijo veliki zvončki, ki v nekaj šopih rastejo in cvetijo na travniku. Hodiva ob robu pašne ograje. Travniki preidejo v svet ruševja in pot postane izrazitejša ter naju po krajšem vzponu popelje do lepe razgledne točke s pogledom na dolino Korošice. Jutranja meglica ne dovoli jasnih pogledov na Kamniški vrh s Planjavo, a zato je lepo videti Kržišče in snežni rob Krvavca in Zvoha. Z razgledišča se strmo spustiva po delno zasneženi in poledeneli poti z veliko mero pazljivosti. Nižje se priključi pot iz doline Korošice, nato prečiva pas gozda in se pričneva ponovno vzpenjati. Z najine poti se levo odcepi neoznačena stezica, ki vodi na sedlo Razor, midva pa nadaljujeva po markirani poti do planine Koren, ki je v senci bližnjih pobočij Košutne. Tu naju pozdravijo prve zaplate snega, ko se spustiva do pastirske koče na planini.
Še vedno je hladno in zato le stopiva mimo koče do razpotja, kjer izbereva pot po dnu doline, se sprva počasi dvigujeva. Z višino je vedno več snežne odeje. Stopava po stopinjah predhodnikov, zaslediva smučino in po trdem snegu prideva do odcepa letne poti za Košutno, a se drživa vzhodne smeri do naslednjega razpotja. Pot naravnost gre na Kompotelo, midva pa obrneva levo v smeri vrha Korena.
Pobočja okoli naju se kopljejo v beli barvi snega in zeleni barvi ruševja. Sonce že prijetno greje in rahel vetrič hladi, ko se vzpenjava in prestopiva lesena vrata. Še nekaj korakov narediva in že se najini poti priključi pot z Zvoha, ki gre po grebenu Ježa. Le malce naprej stopiva po pobočju navzgor in doseževa vrh Korena, ki je odličen razglednik in povrhu se ponaša z višino 1999 m. Kar malce mi je žal za tistega manjkajočega metra do dvatisočaka. Narediva odmor in poskrbiva za obnovitev energije. Z vrha občudujeva lepo število visokih vrhov in že vidiva tudi najin cilj te ture, Kalški greben, a do tja je še dolga pot. S Kompotele slišiva glasove navdušenja, ko poleti jadralni padalec. Kmalu se mu na nebu pridruži še eden. Nebo je odprto za jadranje nad vrhovi gora. Le uživajta na nebu, jima zaželiva, ko tudi sama uživava v razgledih na vrhu gore.
Pred sestopom z vrha natakneva dereze na čevlje, zamenjava palice s cepinoma in greva po trdem snegu navzdol. Prečiva nevarni odcep in stopiva na široka in lepo zasnežena pobočja ter se spustiva do razpotja na Škrbini, kjer nadaljujeva naravnost do naslednjega razpotja. Desno gre pot na Kalško goro, midva pa nadaljujeva rahlo levo, snameva dereze in zamenjava cepina s palicami. Sneg je omehčan in za seboj puščava še najino sled, ko slediva smučini in stopinjam prejšnjih dni. Danes sama hodiva po dolinicah in ne greva po letni poti, ki se vije precej višje po pobočjih. Zavetrje dolinic in sonce sta najini edina spremljevalca na dolgi, dolgi poti. Počasi pridobivava na višini in na odprtosti pobočij se pojavi vetrič, ki ohladi najina pregreta telesa. Doseževa sedelce med grebenoma in za trenutek zapustiva zasneženo pobočje, ko se za nekaj metrov povzpneva preko skalnatega dela na glavni greben, kjer še drugič danes uporabiva dereze za varnejšo pot po in pod grebenom do Vrha Kalškega grebena, ki se ponaša z višino 2224 m. Ko se ozreva na prehojeno pot, zagledava planinca, ki stopa navzgor. Odločiva se še za kratko pot z nekaj spusta in vzpona na naslednjo razgledno točko grebena, s katerega je lepo vidna Kalška gora in seveda vrhovi od Kočne, Grintovca, Škrbine, Štruce, Skute, Kranjske Rinke, Turske gore, Brane, Planjave in še in še. Trenutne razmere omogočajo smučanje z Vrha Kalške gore do planine Koren, Nižje pa je mogoča le hoja s smučmi na nahrbtniku.
Po nekaj minutah se vrneva na najvišjo točko Kalškega grebena, kjer je že planinec, ki je prišel iz doline Kokre preko Roblekovega Kota, kar seveda izkoristiva pri fotografiranju. Preko povečave na fotoaparatu vidim nekaj planincev na vrhu Grintovca. Na Kalški greben pa v času našega obiska ni drugega obiskovalca.
Vrh je zasnežen in odločiva se, da bova naredila odmor nižje in tako zapustiva planinca in se spustiva do skalnatega golega predela pod grebenom, kjer pospraviva dereze in se okrepčava. Prileti pernati prijatelj, ki ima na obeh nogah obročka in z njim deliva dobrote dokler se ne naveliča in odleti. S tem pa je prišel tudi čas najine vrnitve.
Po sledeh stopava navzdol. Le sem ter tja se noga ugrezne v mehak sneg in hitro prehodiva dolinice, se spustiva na Škrbino in stopiva tokrat brez derez na strmo pobočje, kjer je sneg že odjenjal ravno dovolj za varno hojo. Povzpneva se pod Vrh Korena, narediva kratek odmor in nato nadaljujeva s spustom. Z vrha Kompotele se vračajo planinci, midva pa hitiva po zasneženem pobočju že proti planini, kjer se izmenjuje zasneženo in golo pobočje. Pri koči je živahno. Poleg lastnikov koče je še nekaj obiskovalcev sicer samopostrežnega bifeja. Midva si privoščiva dobrote iz nahrbtnika in spočijeva že utrujene noge, nato pa greva zopet na pot. Nekaj vzpona je potrebno premagati, da stopiva preko grebena na drugo stran, od koder se sprva spustiva in nato povzpneva po še delno zasneženi poti do razgledne točke. Sledi še spust in že sva na Kriški planini, obsijani s soncem. Travniki sicer niso ravno bogato obdarjeni s še vedno cvetočimi žafrani in telohi, a jih je dovolj, da srce zaigra ob pogledu nanje.
Veter se krepi in naju hladi, ko stopiva s planine na cesto in po njej nazaj na parkirišče, kjer je nekaj kolesarjev in še prihajajo. Pospraviva pohodno opremo, sedeva utrujena po skoraj osmih urah v avtomobil in se odpeljeva domov.