Nedeljski dnevnik - Peter Seunig: ... človeškega telesa - Kakšen je občutek, ko se alpinist vzpenja na najvišjo goro sveta
KAKŠEN JE OBČUTEK, KO SE ALPINIST VZPENJA NA NAJVIŠJO GORO SVETA
Počasno umiranje človeškega telesa
ALPINIZEM
Na poti stojijo številne prepreke in zahrbtne nevarnosti, ki lahko pokončajo življenje
Priprave na osvojitev najvišje gore sveta se vsako leto začenjajo v začetku leta. Letos se bo vzpona na Mount Everest udeležilo okoli 500 planincev iz različnih držav. Podali se bodo na območje, ki ni ustvarjeno za človeško telo. Tisti, ki bo plezal tam, se bo moral soočiti s posledicami. Danes stopi na vrh Mount Everesta, kljub najnovejši opremi, v povprečju le eden od petih Zahodnjakov, ki jim je to morda največji in še zadnji cilj v življenju. Izkušnje plezalcev prejšnjih let ali celo desetletij govorijo same zase.
Vrhunski športni dosežek na 8000 metrih pomeni avtomatsko življenjsko nevarnost. Številni gledajo v jutranjih urah iz baznega tabora II. na višini 6100 metrov navzgor proti Mount Everestu, ga razločno vidijo, vendar vedo, da do tja ne bodo nikoli prišli. Niti danes niti jutri, pravzaprav nikoli v svojem življenju.
Po treh ali štirih dneh vzpona do baznega tabora II. je mnogo planincev že tako utrujenih, da ne morejo več postaviti ene noge pred drugo. Dozdeva se jim, da niso spali že več tednov, in popolna izčrpanost se je zavlekla v njihovo telo. Glavoboli so tako neznosni, kakor da bi jim kdo tolkel s kladivom po glavi. Toda zdravstveno je to še najmanjša težava. Grozi jim, da bodo pri nekaj več kot 6000 metrih nadmorske višine utonili, in to pri zraku, ki je tako redek in suh kot nikjer drugje na svetu.
Z vsakim dnem je položaj slabši. Čedalje hitreje planinec hlasta za zrakom in končno se vodja ekspedicije odloči in pokliče zdravnika, ki je v baznem taboru I., kjer je tudi najvišja poljska klinika na svetu. V večjem šotoru na okoli 5300 metrih nadmorske višine je nekaj postelj za bolnike, aparat za dovajanje kisika in druge stvari nujne medicinske pomoči. Elektriko pridobivajo s solarnimi paneli in agregati. Ko sije sonce, je na tej višini opoldan lahko tudi do 30 stopinj Celzija, ponoči pa se živo srebro spusti do 15 stopinj minusa.
Vsak planinec, ki hlasta za zrakom, je skoraj šolski primer pljučnega edema. Majhna količina kisika v zraku povzroči, da se v velikih višinah žile v pljučih stisnejo, včasih tako zelo, da iztisnejo kri iz celic, kar ima za posledico, da se žrtev lahko utopi v lastni krvi. V takih primerih je lahko odločilna vsaka sekunda in bolnika je treba takoj prepeljati v nižje ležeče območje. To pa je lažje reči kot storiti. Med baznim taborom II. in baznim taborom I. je kar 800 metrov višinske razlike, treba je tudi prečkati ledeno prelomnico Khumbu, kar je mogoče le po lestvi, položeni čez globoke ledeniške razpoke.
Druge poti do tabora I. ni. Več ur lahko traja spuščanje bolnika in požrtvovalni šerpe in nekateri planinci so po tem popolnoma izčrpani. Bolnik, ki mu uspe priti živemu do te zdravniške pomoči, je praviloma moder v obraz, močno podhlajen, drhti po vsem telesu, strahovito kašlja in halucinira.
Za 50.000 dolarjev muk
Od začetka aprila do junija pričakujejo šerpe največji naval planincev, ki hočejo na Mount Everest. Mnogi potrebujejo že pred pravim vzponom zdravniško pomoč; polni so žuljev na nogah, močno kašljajo zaradi suhega zraka in pljuvajo kri, pomešano s slino. Pogoste so tudi močne infekcijske bolezni, tromboze in gastritis.
Zdravniška pomoč je tu poceni, od 50 do 100 dolarjev. Toda pustolovski turisti so že pred tem plačali najmanj 50.000 dolarjev, da so sploh lahko prišli do vznožja Mount Everesta v upanju, da bodo z vzponom na vrh dosegli cilj svojega življenja.
»Ne dobivam več zraka,« tožijo bolniki, ko jih pripeljejo v zdravniški šotor baznega tabora I. Če hočejo preživeti, morajo takoj dobiti večje količine koncentriranega kisika, se vleči v neke vrste vrečo s termoforji tople vode, da se jim zviša telesna temperatura. To je neke vrste dekompresijska komora, ki se napihne in v kateri je močan pritisk.
Tako se simulira sestop planinca z gore in planinec ima občutek, kakor da je na višini okoli 3000 metrov. Žile se mu razširijo in notranja krvavitev se zmanjša. Prav tako morajo pogoltniti več tablet za znižanje krvnega pritiska, tako da prispe manj krvi v dihalne organe in da pacient pravzaprav ne utone v lastni krvi. Zadnji ukrep, ki lahko reši še življenje, je prihod reševalnega helikopterja iz Katmanduja. To je res ukrep v skrajni sili, kajti vedeti je treba, da je pilotiranje helikopterja v teh višinah za pilota smrtno nevarno.
Neraven in skalnat teren za pristajanje, nenadni sunki vetra, redek zrak, ki komaj zadostuje za zagon motorja, vse to morajo piloti pri odločanju o tem, ali se bodo odpravili na pot, upoštevati. Poleg tega pošljejo iz Katmanduja helikopter šele, ko se zdani. Če zdravnik pokliče helikopter v mraku, bo ta poletel šele zjutraj naslednjega dne.
Območje smrti
Tisti plezalci, ki so najhuje poškodovani, pa prihajajo praviloma z območja, ki je že nad baznim taborom II., iz tako imenovanega območja smrti, območja, kjer je delež kisika v zraku tako majhen, da človek brez tehnične pomoči ne preživi več kakor 48 ur. Počasno umiranje človeškega telesa se začne že pri 7000 metrih nadmorske višine. Zmrznjeni prsti na nogah in rokah, podhladitve in zlomi zaradi padcev so zato pravzaprav nedolžne nevšečnosti, ki jih lahko plezalci doživijo v coni smrti. Toda pljučni edem je smrten že v skoraj polovici primerov, prav zaradi tega, ker je čas na tej gori odločilnega pomena. In časa je vedno premalo. Čim dalj časa je oboleli v baznem taboru, tem manjše so njegove možnosti za preživetje. Takrat vsi polni upanja gledajo v nebo, saj helikopter ne bo poletel, če je napovedan močan veter. Mogoče bo poletel jutri, toda bolnik bo lahko že mrtev.
Edina rešitev je, da se obolelega prenese do kraja Gorak Shep, ki je zadnje stalno naseljeno bivališče pred baznim taborom, ima pa primeren prostor za pristajanje helikopterja. Toda pot do tja, čeprav višinska razlika ni velika, je naporna. Skupina šerp se mora z nosili odpraviti na pot. Obolelega se zavije v spalno vrečo, eden izmed nosačev pa nosi na ramenih aparat s kisikom. Če je sreča, čaka tam že helikopter, ki odpelje planinca v posebno kliniko v dolino, kjer se boj za njegovo življenje nadaljuje. Včasih uspešno, včasih neuspešno.
Večina planincev svojega neuspešnega vzpona na Everest ne ponovi. Preveč je bilo trpljenja, negotovosti in nihče ne zagotavlja, da bo drugi vzpon uspešen. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, pravijo nekateri. Toda Mount Everest je do zdaj zahteval že okoli 3000 smrtnih žrtev, na tisoče pa se je moralo zaradi izčrpanosti končnemu vzponu na vrh odpovedati. Tudi bazni tabor ni nekaj stalnega, saj ga je treba vsako leto postaviti na novo. Trdnih stavb območje Mount Everesta ne prenaša, zato pošlje gora nadnje redno plazove.
»S svoje maske za kisik sem praskal led. Spal nisem že 57 ur. Pri napadu kašlja sem si polomil dve rebri in vsak vdih zraka je postal prava muka. Pri 8848 metrih višine je prišlo tako malo zraka v moje možgane, da so bile duševne sposobnosti le malo nad sposobnostjo pravkar prebujenega otroka. Razen mraza in utrujenosti ne čutim ničesar več.« Plezalec Jon Krakauer je s temi besedami opisal občutke tistega, ki je pravkar stopil na vrh Mount Everesta. In povedal, kaj se dogaja v človeškem telesu, ko stoji na vrhu najvišje gore sveta. Toda on je stal na vrhu, tisočim njemu podobnih in željnih tega dogodka in občutka pa to ni uspelo.
Od začetka aprila do junija pričakujejo šerpe največji naval planincev, ki hočejo na Mount Everest. Številni že pred pravim vzponom potrebujejo zdravniško pomoč.